Uroš Rojko prejel Kozinovo nagrado za opus

Rojko se je rodil leta 1954 v Ljubljani, kjer je na Akademiji za glasbo najprej študiral klarinet, nato pa diplomiral iz kompozicije pri profesorju Urošu Kreku. Kasneje se je izpopolnjeval v Freiburgu pri Klausu Huberju in Hamburgu pri Györgyju Ligetiju. Živi in deluje na relaciji Karlsruhe - Freiburg - Ljubljana. Je redni profesor kompozicije v Ljubljani in od leta 2015 izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Rojkovo glasbeno mišljenje je izrazito modernistično. Njegova izkušnja črpa iz tradicije nemške in evropske avantgarde. Za knjigo Skladateljske sledi je povedal: "Poslanstvo mojega dela je gotovo v prebujanju senzitivnosti za razpoznavanje in dojemanje subtilnejših zvočnih plasti, ki se ne ponujajo kot ceneni užitek potrošniškega bombardiranja, ampak zahtevajo aktivno, pozorno poistovetenje. Smisel mojega dela torej ni ustvarjati nekaj, kar lepo zveni, kar je všečno, kar 'vžge', kar je tempirano na človeški živčni mehanizem, tako, da ga zadane točno tam, kjer mu najbolj godi, poznavajoč njegove 'šibke točke'. Veliko bolj gre za kultiviranje ušes."

Človek, ki zna natančno prisluhniti, je po Rojkovih besedah sposoben komunikacije na višji ravni, je dojemljivejši in duhovno bogatejši: "Smisel mojega dela je skozi medij zvoka izboljšati človeško bivanje. Tak človek lahko razume svojo eksistenco v širšem kontekstu, to pa relativizira njegovo absolutnost in ga s tem osvobaja."

Za tem prepričanjem, kot je povedal na podelitvi, še bolj trdno stoji v današnjem času, ko smo priča razslojevanju človeške družbe. Da človek postane stvar - o tem se je po njegovih besedah govorilo že v 80., 90. letih prejšnjega stoletja, danes pa se mu to zdi še toliko bolj potencirano, ker je zmagal neoliberalizem. Ustvarjalec po njegovem mnenju tega ne more ignorirati, kultiviranje ušes, kakršnekoli ozaveščenosti in senzibilnosti pa so v pomanjkanju humanizma zanj nuja.

Kulturi in umetnosti, ki sta na obrobju družbe, bi morali povrniti vidnejše mesto. Temu v prid po njegovih besedah govorijo tudi najnovejše raziskave, s katerimi se je seznanil v Nemčiji, ki so preučevale otroke, ki muzicirajo. "Zdaj je empirično nedvomno dokazano, kakšen vpliv ima to na razvoj otroka in človeka," je poudaril Rojko. Kot je dodal, so ljudje, ki so se v otroštvu ukvarjali z umetnostjo in glasbo, drugačni, razmišljajo drugače "in je popolnoma jasno, da to pomeni tudi drugačno družbo". "Če vsi tisti, ki odločajo o stvareh, to ignorirajo, potem je pač tako, kot je in bo še hujše," je še dodal letošnji nagrajenec.

Kot piše v utemeljitvi, pri Rojku vedno prevladujeta proces in estetska učinkovitost oblikovanja. Kot občutljiv sopotnik aktualnega časa se odziva na vse zvočne pojave, do najsubtilnejših zvočnih plasti. V zadnjih letih se je posvetil predvsem komorni glasbi.

Med njegova najpomembnejša dela sodijo Tongenesis za simfonični orkester, Dih ranjenega časa za simfonični orkester, Mo/Ten/Tion za simfonični orkester in skupine v prostoru, Evocation za simfonični orkester v dveh dimenzijah, Koncert za flavto in komorni orkester Inner Voices, Concerto fluido za harmoniko in 16 inštrumentov, Vtkan v valove za 6 tolkalcev, Septetto fluido za pihalni kvintet, klavir in kontrabas, glasba za plesno predstavo Popolni korak? ter Rondo-vous za ansambel in živo elektroniko.