Na kresni večer o kar štirih delih, povezanih z vojno

Za nagrado kresnik se letos potegujejo romani In ljubezen tudi Draga Jančarja in Sveti boj Vlada Žabota, ki sta izšla pri Beletrini, ter Vse moje Amerike Štefana Kardoša, Gramoz Florjana Lipuša ter Starec in jaz Sarivala Sosiča, ki so izšli pri Založbi Litera.

Kar štiri od petih romanov zaznamuje vojna. Jančar v svojem delu prepleta zgodbe treh protagonistov, ki jih je ključno zaznamovala in zlomila druga svetovna vojna, Žabot pa v ospredje postavi doktorskega študenta zgodovine, ki se poda na nekdanje vojno žarišče, da bi tam preučil arhive in raziskal obmejne trdnjave, a spozna, da vojne še ni konec.

Lipuš je delo Gramoz gradil na zgodbi o obisku ženskega koncentracijskega taborišča, kjer so med drugo veliko vojno umrle številne pripadnice slovenske manjšine s Koroške, Kardoš pa v romanu Vse moje Amerike prepleta usode prebivalcev treh zaselkov goričke vasi Križevci od konca 1. svetovne vojne do prvih let po 2. svetovni vojni, v navezavi z migracijami v Ameriko.

Edini prvenec med letošnjimi finalisti, ki se ne dotika vojne, pa podpisuje Sosič. V romanu Starec in jaz bralec sledi zgodbi o odraščanju fanta iz province, ki ga je na spopad z življenjem pripravil stari profesor glasbe.

Pri Literi tri dela v finalu za kresnika razumejo kot poplačilo za vztrajanje v predanosti sodobni slovenski prozi

Glavni urednik pri Založbi Litera Orlando Uršič je za STA povedal, da so tri njihove knjige med peterico finalistov za kresnika seveda velik uspeh: "A več kot sam uspeh nam pomeni poplačilo za naše vztrajanje v predanosti sodobni slovenski prozi. Za razliko od številnih drugih založb je pri nas poudarek na domačem leposlovju in to ne le na uveljavljenih avtorjih, pač tudi v odkrivanju novih, kar pa seveda ni lažja pot pri iskanju bralcev in plasiranju knjig na sploh."

Za STA je nominirana dela pospremil z nekaj mislimi. Po besedah Uršiča je Sosič v romanu Starec in jaz iznašel čisto svoj jezik in svojstven glas, na tak način pa ni bil napisan še noben roman v slovenski zgodovini: "Zdi se mi, da je prav to adut, na katerega se lahko zanese."

Lipuš po besedah urednika "kljub vselej isti zgodbi znova in znova preseneča z jezikom, ki je še za nas, ki živimo v Sloveniji, vselej osvežitev": "Njegov jezik namreč deluje bolj sodobno in bolj literarno vzvišeno, kakor smo vajeni doma. Poleg tega pa njegova tema - nacizem in fašizem - postaja vse bolj in bolj aktualna. Svet danes drvi v nestrpnost, rasizem, nesprejemanje drugega in drugačnega, zato se mi zdi zelo prav, da se je znašel med nominiranci za nagrado kresnik."

Kardoš pa je po besedah urednika z vsakim romanom vse bolj in bolj kompleksen: "Četudi je tema njegovega romana (migracije Prekmurcev v Ameriko v času med obema vojnama), lahko romantična, pa nas kot vselej preseneti še s številnimi drugimi vidiki in več možnimi vstopi v zgodbo, ki plast za plastjo razkriva kompleksnost literature, kakršna naj bi ta tudi bila."

Beletrina: nominacije kot priznanje stroke in preživetveno dejstvo

Direktor založbe in odgovorni urednik istoimenske zbirke Beletrina Mitja Čander pa je za STA povedal, da so jim na založbi v prvem desetletju nominacije in nagrade pomenile veliko priznanje stroke, da delajo dobro in da si zaslužijo mesto na slovenski založniški sceni. Kasneje se je veselju ob kritiškem priznanju pridružilo tudi preživetveno dejstvo, da se izpostavljena dela, zlasti romani, tudi boljše prodajajo.

O delu In ljubezen tudi je dejal, da je zanj še posebej pomembno, "ker Jančar v njem izpisuje medvojno usodo mojega Maribora in Štajerske". Ta usoda je bila po Čandrovih besedah v marsičem drugačna od siceršnje slovenske tragedije tistega časa, konflikt med germanskim in slovanskim svetom je bil tukaj še silovitejši, človeške strasti so v dobrem in slabem zaznamovale generacije vse do danes.

"Jančar seveda ni zgodovinar. V središču njegovega zanimanja je človek z njegovim nemirom, upanji in strahovi. Pisatelja obseda vse tisto, kar med bobnenjem zgodovine tako živo brbota v nas, vse tisto, kar bo odplavil čas. Tudi ljubezen," je opomnil urednik.

Zadnji Žabotov roman Sveti boj pa po urednikovih besedah ohranja za pisatelja značilno sugestivnost, a bo za marsikoga presenečenje: "Žabot velja načeloma za velikega zagovornika mitoloških tradicij, v svojem zadnjem delu pa nazorno pokaže, kako lahko mitologizacija preteklosti zastrupi sedanjost. Pri Žabotu me vselej znova navduši njegova nebrzdana imaginacija, njegove podobe so po eni strani karseda nenavadne, po drugi strani pa se vselej znova zdi, da ne bi mogle bolj sovpadati z resničnostjo, ki nas obkroža."

Pri založbi Beletrina se lahko pohvalijo, da je bilo doslej s kresnikom ovenčanih šest njihovih del, zabeležili pa so tudi 26 finalnih in 20 polfinalnih uvrstitev. Na Rožniku sta doslej kres prižgala dva Literina avtorja, pohvalijo pa se lahko z 12 nominacijami med deseterico in šestimi med peterico nominirancev za kresnika.

Stroka zadržana s komentarji pred sobotno razglasitvijo kresnikovega nagrajenca

Razglasitev dobitnika kresnika za najboljši roman minulega leta vedno spremljajo pogovori in ugibanja med zvestimi bralci slovenske proze, vsak pa ta hip zagotovo že ima svojega favorita. Težje pa je izvedeti, h komu se nagiba tehtnica. STA je za mnenje vprašala več predstavnikov stroke in naletela na zavrnitve. Nekdo ni prebral vseh knjig, nekateri so tudi sami avtorji ali uredniki, tretji so nekdanji člani žirij, pred sobotno podelitvijo pa nobenih izjav ne dajejo niti člani aktualne žirije, ki ji predseduje komparativist in profesor Tone Smolej.

Mnenje pa imajo pri Društvu slovenskih literarnih kritikov, katerega članica je Tanja Petrič, sicer tudi prevajalka in urednica. Na vprašanje STA, kako komentira letošnji nabor petih nominirancev za nagrado kresnik, je jasno odgovorila, da njene individualne preference pri tem niso pomembne, "ker nisem prebirala letošnje slovenske romaneskne bere primerjalno in v tolikšnem obsegu, kot mora to početi vsakokratna komisija za nagrado kresnik".

Po njenih besedah se ob raznoraznih izborih za (literarne) nagrade v senzacionalističnem slogu pod vprašaj preveč postavlja izbore komisij: "Dejstvo je, da je delo komisij avtonomno, da so to funkcijo člani očitno pridobili z izkazovanjem določenih strokovnih referenc in da morajo konec koncev svoj izbor tudi strokovno utemeljiti, zato menim, da je končno odločitev, pa če se z njo subjektivno strinjamo ali ne, treba pač požreti."

Na vprašanje, ali je mogoče o kakovosti lanske romaneskne produkcije sklepati tudi na podlagi tega, da so se v društvu literarnih kritikov za nagrado kritiško sito odločili nominirati zgolj pesniške zbirke, pred tem pa so z nagrado že dvakrat nakazali na romana, ki sta pristala v finalu (op* Po njihovih besedah Katarine Marinčič in Kronosova žetev Mojce Kumerdej), pa je odvrnila, da letošnji izbor za kritiško sito "verjetno bolj kaže na način izbora in štetja glasov ter njihovo razpršenost pri ocenjevanju proze kot pa na dejansko stanje slovenske romaneskne produkcije".

Kako na splošno ocenjuje stanje slovenskega romanopisja v minulih letih? "Seveda lahko rečemo, da je prevodni nabor romanov boljši, a je situacija varljiva, saj se običajno prevaja najboljše iz sodobne in pretekle svetovne književnosti, vse drugo pa odpade. Pri slovenski izvirni književnosti pa se moramo bridko soočiti z vsem, tudi z 'odpadki', ki ugledajo luč tiskarskega stroja."

Sicer Tanja Petrič meni, da slovensko romanopisje bistveno ne zaostaja za evropskim povprečjem, vendar prepoznava določeno težavo pri urednikovanju: "Po eni strani uredniki vse bolj prevzemajo vlogo uradnikov in se ukvarjajo s pridobivanjem finančnih sredstev, z administracijo in so prisiljeni v razne oburedniške dejavnosti, tako da jim časa za urednikovanje pogosto zmanjkuje. Po drugi strani, najbrž bom zvenela precej bogokletno, pa vidim problem tudi v simbolni svetosti slovenskega avtorja in nedotakljivosti njegove stvaritve. Avtor ima pri izidu knjige običajno zadnjo besedo, urednik pa zvezane roke, četudi so njegovi nasveti in posegi povsem utemeljeni in nujni. Beseda in vsebinska vloga urednika imata denimo v nemškem ali angleškem govornem prostoru popolnoma drugačno težo. To je ena izmed tem, ki bi se morala pri nas še odpreti."