Pred 120 leti se je rodil vzornik slovenskih modernistov Anton Podbevšek

Podbevšek, po katerem je imenovano prvo gledališče v Novem mestu, se je rodil 13. junija 1898 na novomeškem gradu Grm kot prvi od sedmih otrok v revni čevljarski družini. Med letoma 1909 in 1917 je obiskoval novomeško gimnazijo, kjer je že kazal nagnjenje do nastopanja pred dijaki, patos in ekscentričnost, piše na spletnem mestu Prostor slovenske literarne kulture Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU).

Leta 1917 so ga vpoklicali v avstrijsko vojsko. Doživetja na italijansko-avstrijski fronti so ga močno prizadela, poleg tega je staknil še garje in tuberkulozo, ki ju je po končani 1. svetovni vojni zdravil v novomeški bolnišnici. Med vojaškim dopustom je maturiral. Med letoma 1919 in 1920 je na zagrebški univerzi študiral slavistiko in ekonomijo, med letoma 1921 in 1923 pa slavistiko na ljubljanski univerzi, a študija ni končal.

Leta 1915 je neuspešno ponudil uredništvu Ljubljanskega zvona cikel Žolta pisma, napisanega pod vplivom tehničnega manifesta futurizma. Med letoma 1919 in 1921 so mu pesmi objavljali v konkurenčni reviji Dom in svet, ki je bila bolj naklonjena uvajanju novosti v slovensko književnost. V tem času je z drugimi v Novem mestu in kasneje v Ljubljani - skupino sta vodila z Božidarjem Jakcem - pripravljal avantgardistične prireditve, kar je kasneje postalo znano kot Novomeška pomlad.

Kontroverzni in bojeviti Podbevšek je zaslovel kot ena največjih ljubljanskih atrakcij. Prirejal je odmevne literarne večere in nastopal kot vodja generacije. Leta 1922 je z Josipom Vidmarjem in Marijem Kogojem izdal prvo številko revije Trije Labodje, a ker kolega zanj nista dovolj radikalna, ju je zapustil in z levičarsko skupino začel izdajati revijo Rdeči pilot. Izšli sta le dve številki.

Leta 1925 je prevzel tajništvo Društva slovenskih književnikov in v samozaložbi izdal pesniško zbirko Človek z bombami, kljub temu, da je bila dokončana in pripravljena že leta 1921. Po dveh letih premora je buren odziv sprožil z javnim nastopom proti programu ljubljanske gledališke sezone ter revijama Mladini in Križu na gori. Po izidu zbirke je sicer pesniško povsem utihnil vse do 60. let, ko je verjetno z nastopom neoavantgardistov dobil nov zagon.

Umaknjen od javnosti se je med drugim ukvarjal z založništvom, biografijami impresionističnih slikarjev in domoznanstvom. Med drugim ga je Vidmar leta 1952 zaposlil v administraciji SAZU, kjer je bil oskrbnik akademijskih stavb. Bil je tudi vodja tamkajšnjega sindikata. Umrl je 14. novembra 1981.

Leta 2009 sta Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU in Založba Goga poskrbela za znanstvenokritično izdajo Podbevškovega pesniškega opusa s komentarji Marijana Dovića. Moje ekstaze skulptura prinaša najprej Podbevškove manj znane pesmi - od prelomnih Žoltih pisem in drugih neobjavljenih rokopisov do napol pozabljenih revijalnih objav -, na koncu pa tudi ponatise pesmi iz razvpite zbirke Človek z bombami.

"Anton Podbevšek je zaznamoval burno desetletje po prvi svetovni vojni z dvojnim, brezprimerno radikalnim prelomom. Medtem ko so njegove pesmi nasladno razbijale utečene pesniške konvencije, so njegove kontroverzne provokacije pometale z ustaljenimi načini obnašanja v literarnem polju: v slovenski prostor so prvič vpeljale model pisatelja-avantgardista," je zapisano v spremni besedi.