Intervju 18.6.2018 10:00

Matej Blenkuš za STA: Ena pomembnih novih nalog arhitektov je boj za javni prostor

pogovarjala se je Tatjana Zemljič

Ljubljana, 18. junija - V času, ko velikih arhitekturnih nalog skorajda ni več, arhitekte čakajo nove naloge, ki so po besedah dekana Fakultete za arhitekturo Mateja Blenkuša pravzaprav težje. Kot je povedal za STA, je med njimi boj za javni prostor. V času, ko socialni stiki postajajo izrazito digitalizirani, morajo najti način, da ga oživijo kot temelj družabnosti.

Ljubljana. Fakulteta za arhitekturo. Foto: Tamino Petelinšek/STA

Ljubljana.
Fakulteta za arhitekturo.
Foto: Tamino Petelinšek/STA

Fakulteta za arhitekturo je tudi letos pripravila tradicionalno razstavo študentskih del. Dela iz študijskega leta 2017/18 si je mogoče ogledati še do 22. junija, naslavljajo pa najrazličnejše arhitekturne in urbanistične izzive sodobnega časa.

Kako mentorji izbirajo projekte, s katerimi se ukvarjajo študentje?

Mentorji lahko problematiko poznajo iz prve roke, lahko pa imajo stik z župani, ki jih seznanijo s težavami, s katerimi se soočajo, in bi radi študente izkoristili za to, da jih razčistijo. Se pa vedno skušamo odzivati na aktualne težave. Takšna je denimo problematika nekdanje tovarne Rog v Ljubljani, kako jo ohraniti oziroma oživiti, pa vendarle ne spremeniti v nekaj, kar bi zabrisalo to, kar je Rog danes - prostor za tiste, ki sicer nimajo prostora v vedno bolj skomercializirani Ljubljani. Poleg tega smo letos ponovno temeljito obdelali več slovenskih krajev in mest, med njimi Gornji Grad, Novo Gorico, Zreče in Mislinjo.

Sicer pa imamo dva načina dela. Eno so splošne študijske naloge, ki jih ne delamo za znanega naročnika, pa vendarle skušamo z rezultati seznaniti lokalne skupnosti in pogosto kateri od naših projektov nato najde mesto v nastajajočih občinskih prostorskih načrtih. Pomembnejše pa so t.i. arhitekturne in urbanistične delavnice. V njih se študentje lotevajo točno določenih problemov, ki jim jih posredujejo lokalne skupnosti, in sicer z namenom pridobivanja evropskih sredstev ali kot variantne rešitve za občinske prostorske načrte. Nekatere manjše objekte študentje nato tudi sami zgradijo, denimo promocijske paviljone ali turistične točke. In tu nastajajo res zelo zanimive stvari.

Bi sicer lahko rekli, da je arhitektura danes na Slovenskem pravilno ovrednotena, da se Slovenci zavedamo pomena grajenega prostora?

Arhitekturna strategija je bila k sreči sprejeta. Zadeva tri resorna ministrstva, s čimer je arhitektura priznana kot interdisciplinarna stroka, ki pokriva tako področje kulture in umetnosti, kot tudi gospodarstva in izobraževanja. A na žalost ostaja razprava o arhitekturi in urbanizmu še vedno v relativno ozkih, predvsem strokovnih krogih. Imamo ogromno idej, veliko se pogovarjamo, težko pa prodremo tako v medije, kot tudi širše, do splošne ali politične javnost. Kar je v resnici paradoks glede na to, da Slovenci kot narod samograditeljev vendarle imamo do arhitekture določen odnos. Sam sem sicer do njega kritičen, a odnos je. In to je lahko dobro izhodišče, da vse skupaj dvignemo na višji nivo.

Glavno težavo prepoznavam v izobraževalnem sistemu, kjer se o arhitekturi, ki je prav tako del kulture, ne poučuje. Imamo glasbeno in likovno vzgojo, kjer se otroci seznanijo z veščinami likovnega in glasbenega ustvarjanja in pridobijo tudi teoretično znanje, medtem ko prostorska kultura ostaja odrinjena na stran. In tukaj se ponovno vrnemo k vprašanju identitete naroda in tradicije. Če pogledamo, kaj arhitektura pomeni za samobitnost naroda, sploh ni vprašanje, kakšno težo bi morala imeti v družbi.

Katera leta so bila na Slovenskem za arhitekturo najbolj plodovita?

Zlata doba slovenske arhitekture so bila pozna 50. in 60. leta minulega stoletja, ko smo se kot narod želeli identificirati. V času Jožeta Plečnika, v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno, je bilo vprašanje slovenstva zelo na tapeti v odnosu do drugih jugoslovanskih narodov in tu je Plečnik kot slovenski arhitekt odigral ključno vlogo. Naslednji pomemben zgodovinski korak pa se je torej zgodil po drugi svetovni vojni, ko smo postopoma vzpostavili Slovenijo kot eno od republik v takratni Jugoslaviji in na novo zgradili vse stavbe - za šolstvo, politiko, gospodarstvo, družbene stavbe. Arhitektura je bila gonilna sila, ki je vodila napredek in narod.

Danes ni več tako. Bojim se, da se globalno gledano tudi vprašanje, komu arhitektura služi, spreminja. Arhitektura globalno postaja vse bolj komercialna, prehaja v domeno kapitala, ki po eni strani v arhitekturo vlaga svoje presežke in se po drugi strani z njo predstavlja. A predstavlja se kapital, ne narod. In tu Slovenci nismo izrazito slabši.

Kakšne so v teh spremenjenih okoliščinah naloge arhitektov?

Za arhitekte je današnji čas relativno težek, velikih nalog za nas v resnici ni več. Nas pa čakajo druge, pravzaprav težje naloge, ki pa so morda še pomembnejše. V zlati dobi arhitekture smo zgradili ogromno stanovanj, saj smo spodbujali selitev kmečkega prebivalstva v mesta. Ta stanovanja so danes potrebna prenove in to je ena pomembnih nalog, ki bi se jih morali lotiti.

Druga se navezuje na t.i. nezaščiteno kulturno dediščino, kot je industrijska dediščina. Te je v Sloveniji ogromno, tudi iz 19. stoletja, in tu arhitekte čaka še ogromno izzivov.

Tretja naloga pa je boj za javni prostor. V situaciji, ko socialni stiki postajajo izrazito digitalizirani, ko se informiramo ali celo družimo povsod drugje, le v prostoru ne, moramo arhitekti najti način, da ponovno oživimo javni prostor kot temelj družbenosti in civilizacije. Naj pojasnim: Imamo trgovske centre, ki so prostori prodaje in so namenjeni dobičku tretje osebe. Nekaj drugega pa je javni prostor sam po sebi, ki ni namenjen nikomur. In ravno ker ni namenjen nikomur, je namenjen vsem. In prav ta prostor nas arhitekte postavlja pred odgovornost in nam postavlja resne cilje za prihodnost.

Z vsako stavbo, ki jo zgradimo, vzpostavimo tudi prostor okoli nje. In temu prostoru lahko posvečamo ogromno pozornosti, četudi ga nihče ne plača, ga ni nihče naročil in nikomur ni namenjen, lahko pa spregledamo. Ta dva pristopa sta zelo očitna, in pomembno je, da smo tisti, ki take prostore varujemo in se borimo zanje.

Kot dober primer oživljanja javnih prostorov se v zadnjem času kaže Ljubljana...

Tako je, gre za oživljanje. Te javne prostore so že pred nami zgradili arhitekti in urbanisti, pa smo nanje pozabili in zdaj jih oživljamo. Vendar pa, ali smo zgradili kako nov javni prostor? Če bi prenovili Cukrarno, bi to lahko bil lep primer novega javnega prostora.

Ko omenjate nekdanjo tovarno sladkorja - Cukrarno, se lahko vrneva k industrijski dediščini. Zakaj in koliko jo je potrebno ščititi?

Moje osebno stališče je, da čim več. Industrijske stavbe so praviloma zelo velike, saj so bile zgrajene za industrijske procese, in so danes izjemno dragocene. Najprej je težko zgraditi tako velike prostore, poleg tega je težko zanje najti prostor v mestu.

Stara industrijska dediščina se večinoma nahaja skoraj v središčih mest in jo lahko uporabimo za najrazličnejše namene, za kulturo, začasna bivališča, izobraževanja. Gre za izjemne potenciale in z vsako nepremišljeno odločitvijo izgubimo kapital v smislu prostora.

Je Slovenija na področju arhitekture in urbanizma v koraku s svetovnimi trendi?

V svetu so trendi podobni. Bogatejše države, kot so Švica in skandinavske države, sicer presežek kapitala lažje plasirajo v te neprofitne investicije. Me pa vedno znova navdušujejo države, ki niso tako bogate, denimo Španija ali Portugalska, kjer imajo izjemno močno vgrajeno prostorsko kulturo in kjer stalno skrbjo za arhitekturni razvoj.

Ob tem obžalujem, da Slovenija na državnem nivoju nima močne iniciative, ki bi nas arhitekte silila, da delujemo v tretjem svetu. Tu namreč prepoznavam možnost, da bi Slovenci kot relativno majhen narod lahko prispevali k vprašanju prostorskega razvoja rastočih azijskih držav in Afrike, izzivi so tudi v Južni Ameriki.

Na fakulteti denimo že peto leto poteka projekt gradnje šolskih ali nastanitvenih objektov v Afriki. Vendar to nastaja z velikimi napori in na pobudo štirih ali petih ljudi v povezavi z nevladnimi organizacijami iz Slovenije in tujine. Na drugi strani pa imajo vidnejše evropske fakultete za arhitekturo to mednarodno humanitarno, socialno in razvojno dejavnost zelo dobro razdelano, a nikoli brez pomoči krovne institucije - države.

Na arhitekturo pa je v zadnjih letih nedvomno vplivala tudi gospodarska kriza. Manj je bilo naročil, slovenski arhitekturni biroji so delo iskali tudi v tujini...

Tukaj moram kot pedagog odgovoriti, da so za fakulteto krizna obdobja pravzaprav dobra. Manj se gradi, zato je več časa za razmislek in pogovor o tem, kaj je prav in kaj narobe. In zdi se mi, da smo zadnjih osem let dobro izkoristili. Ničesar nismo zapisali in formalizirali, a vzpostavili smo nek moralni dogovor, kaj mislimo, da je prav in kaj so osnovni standardi kakovostne arhitekture, pa tudi, kaj so razvojna vprašanja. In z letošnjo razstave študentskih del se izkazuje oboje, tako skrb za kakovost, kot tudi svežina iskanja novih pristopov.