Kaja Avberšek za STA: Ne maram mej in ne maram zastav

Ste navdih za strip o Miletu, ki ljubi disko, našli kar v lastni nosečnosti?

Da, strip je popolnoma avtobiografski (hkrati pa je tema tako univerzalna). Začela sem ga risati v petem mesecu nosečnosti, ko sem se z že precej velikim trebuhom odpravila obiskati Miletovega (skorajda) očeta, ki je takrat živel v Berlinu. Počutila sem se fantastično, zadovoljni hormoni so delovali s polno paro (po tem, ko mi je bilo prvih par mesecev kar slabo, fizično in psihično, in se mi vse skupaj ni zdelo nič kaj hecno). Mile je takrat že veselo migal in brbotal, njegov (skorajda) oče je čez dan delal, jaz pa sem se sprehajala po pomladno ozelenelem Berlinu, posedala po čednih kafičih sredi parkov, pila kapučino, jedla käseküchen in risala kot nora. Od petega pa do recimo sedmega meseca sem bila res "high". Menda nič čudnega. Tako sem v tistih treh mesecih zgodnjega poletja izrisala večino knjige.

Pred tem sem si kup idej, prigod in občutkov že zapisala na papir in s tem zarisala "v možgan". Nekaj zadnjih zgodbic pa sem izrisala šele, ko je bil moj sin Kalin že približno pol leta na svetu. Vse skupaj sem začela sestavljati in organizirati v celoto, ko je bil star leto in pol. Kmalu bo star tri. Vmes se mi je svet zamenjal. Najbolj zanimivo pa se mi zdi, da sem videla skozi zidove in precej natančno zadela Miletov resnični značaj. Zdaj, z nekoliko časovno-prostorske distance, se jasneje zarisuje: mali Kalin je povsem smiselno nadaljevanje insajderskega DJ Mileta. Za Cicibanovo prilogo za starše Pogled sedaj rišem serijo mini stripkov z naslovom Kalin govori, o njegovem hecnem, malone štirijezičnem lingvističnem razvoju.

Rekla bi, da ste nosečnost doživljali po svoje, z dobro mero humorja...

Nosečnost žensko nepovratno spremeni, v vseh pogledih (da ne govorim o porodu in poporodnih dogodivščinah). Opazovala sem svoje telo, ki se je spreminjalo v neko novo telo, katerega potreb in reakcij nisem poznala. Tako sem se hkrati z malim fižolčkom v svojem trebuhu spoznavala s svojim novim telesom ter mislimi in duhom, ki so to novo telo naselili. Vse skupaj sem doživljala kot novo, malone paralelno realnost. Tako sem narejena, da v vsakem na prvi pogled nepomembnem dejstvu ali dogodku vidim zgodbo. Prav vidim, da, ker se mi v glavi izrisujejo slike.

S tem, ko vnašam obrat v zaznavanje vsakdanjega, želim priti do jedra pomena. Obdobje nosečnosti seveda ni bilo samo fajn in hecno. Cel kup bivanjskih vprašanj je butnilo na površje. Humor v življenju na splošno uporabljam kot neke vrste distanco, zaščito same sebe. Narejena sem namreč tako, da v splošnem težim bolj navzdol kot navzgor. Veliko hitreje sem v solzni dolini kot v sedmih nebesih, da se takole rahlo okinčano izrazim. Zato se moram s teženjem naprej in navzgor ves čas intenzivno ukvarjati. Tako, da površni bralec (mene ali mojih del, oboje je v resnici neločljivo) po vsej verjetnosti pomisli, da sem nekakšen veseli flegmatik.

Zakaj torej Mile mamino jamo spremeni v disko in zakaj ravno komad Lepe Brene Mile voli disko..., vas nanj vežejo posebni spomini?

Najprej o tem, zakaj je bilo Miletovo delovno ime ravno Mile. V začetku nosečnosti seveda nisem vedela, ali je fižolček lulikasta ali lulčasta entiteta. Takrat mi je bilo zelo všeč ime Mila, za punčko, seveda. O imenih za fantke nisem razmišljala. Pa je prišel dan, ko je Mila ginekologinji pokazala lulčka in se je spremenila v Mileta. Mile je bilo torej uradno delovno ime v mojem trebuhu rastočega fižola, morala sem ga poimenovati, da mi je postal domač, da sem ga lahko lažje in bolje spoznavala. Imel je tudi takšen bioritem, da je pozno zvečer - proti polnoči, začel brcati, migati in noreti po mojem trebuhu, takrat, ko sem se odpravljala spat oziroma sem že ležala in brala ali gledala film. Tako se je kar vse poklopilo - ime Mile, skrivno nočno življenje in pa komad.

Ja, seveda, komad je super. Imam dobrega prijatelja mornarja (oba sva odraščala v Velenju, kar ni zanemarljivo dejstvo), ki mi je nekaj let, preden se je vame naselil Mile, predstavil čudoviti svet jugo turbofolka 80. in 90. let. Mogoče se takrat sploh še ni imenoval turbofolk, vsekakor je bil veliko bolj naiven in tudi še ne pornografski v svoji vsebini. Navdušena sem bila nad odkritjem cele serije neverjetnih komadov, patosa in sipanja čaš, najbrž je zadeva zadela v nek moj skriti balkanski gen. Uf, kako se da plesat, skakat, se zvijat in noret, pa tudi tulit in kričat na to muziko, do konca navito. No, seveda, Lepa Brena je bila kraljica tega zgodnjega turbofolka in Mile voli disko je malone kralj njenih komadov. Vsaj, kar se mene tiče.

Tako. Vse se je smiselno povezalo in nastala je knjiga. Aha, pomemben detajl: "voli" sem zamenjala s srčkom, ki je, kadar se ga natipka, sestavljen iz znaka za "manjše kot" ter številke 3. Tako naslova nisem enostavno skopirala, v izogib ukvarjanju z avtorskimi pravicami, in v naslovu nisem uporabila tuje besede (slovenistični puristi tako niso dobili hrane za žvečenje). Srček je univerzalen in večen. Pa še vtipkati ga je mogoče.

Kaj pa način vašega risanja? Ne uporabljate striktnih meja, ki so značilne za stripe. Rišete na odprti ploskvi, nekako krožno...

Ne maram okvirjev, moja meja je format papirja, ki ga izberem. Ko rišem, kar rišem in se ne omejujem. Šele ko imam zadeve izrisane, jih zložim v smiselna zaporedja. Od leve proti desni, od zgoraj navzdol. Včasih spiralno, tedaj za lažje branje vključim puščice. Potrebujem zrak, da lahko diham, in tisto, kar narišem, tudi. Zrak, zrak, zrak. Ne maram mej in ne maram zastav.

Pri svojem ustvarjanju ste zelo sproščeni glede spolnosti. V stripu, ki je vezan na nosečnost, mimo tega seveda ne gre. Kaj pa vaši krofi v obliki penisov in čokolatini v obliki vagine? Rekla bi, da je vaša logika recimo bobu bob. Kaj pravite?

Ja, kakopak. Mileta je seveda prinesla štorklja. Vsi imamo lulike, lulčke in joške. Spolna energija je najmočnejša energija v vesolju.

Vaša velika ljubezen je tudi hrana. Baje pripravljate stripovsko knjigo receptov. Drži in ali mi zaupate še glavno idejo za ta projekt?

Ljubezen je moja najvišja moralna vrednota. In ljubezen gre tudi skozi želodec, saj vsi poznamo ta tisočkrat prežvečeni rek. Zanima me hrana kot taka, zanima me hranjenje; oboje kot medij umetniškega ustvarjanja. Seveda zelo rada jem (zadnje čase veliko berem o tem, kako hrana vpliva na naše črevesje in posredno na naše možgane).

Da, v preteklih letih sem se že kar veliko ukvarjala s stvarmi za požret, eksplozivne čokoladne vaginice sem ustvarila kot hommage Zofiji Hess - skrivni in razdiralni ljubici Alfreda Nobela iz Celja, njuna zgodba se mi je zdela zelo intrigantna. Okrog teh vaginic sem takrat pripravila cel gesamtkunstwerk s performansom vred. Na splošno se mi zdijo gesamtkunswerki super.

Penis krofe sem si izmislila kot prilogo serije stripovskih albumov "jazbec" Marka Kocipra. To so bili v bistvu jazbečevi in orlovski penisi, jajca prvih so bili pomočeni v črno čokolado in posuti s kokosovimi drobtinicami, jajca drugih pa so bili kombinacija bele čokolade in makovih zrnc. Vsi so bili filani z jajčno kremo, seveda. Za 7. trienale sodobne slovenske umetnosti pa sem v sklopu projekta Glave preč! v sodelovanju z Matijo Plevnikom v Muzeju sodobne umetnosti pripravila možgane z jajci.

Za založbo Vigevage knjige sem že izrisala kup receptov v stripu, ki so v obliki razglednic izhajali sporadično, in ves čas razmišljala, kako fino bi bilo napraviti eno tako žmohtno strip kuharico. Šlo bi za svež pristop k vsebini, ki bralcu-kuharju ponudi še bogatejšo in slastnejšo, skratka, žmohtnejšo bralsko-kuharsko izkušnjo. Nekaj takega. Kaj več zdajle ne morem reči. Da vidimo in požremo.