Florjan Lipuš za STA: Nagrada je priznanje, da je slovenščina enakovreden avstrijskemu jeziku

Beremo, da vas je za avstrijsko državno nagrado za literaturo predlagal že pisatelj Peter Handke, a s predlogom ni uspel, ker so oblasti kot razlog navedle, da ne pišete v nemščini. Sedaj je prišlo do drugačne odločitve. Kako vi to razumete in sprejemate?

Nekako pred dvema letoma je pristojni gremij to nagrado odklonil z utemeljitvijo, češ da ne pišem v nemščini. S to formulacijo se je le za las izognil očitku rasizma. S tem so neposredno pozvali vse slovensko pišoče avtorje: pišite nemško. Pa bi jim tega ne bilo treba, kajti nekateri to itak že počno. V avstrijski javnosti je bilo na to kar precej negativnih odzivov. Kar me je pri tem najbolj motilo, je bilo dejstvo, da slovenska javnost sama na to z ničemer ni reagirala. Odločitev je sprejela z nedopustno brezbrižnostjo do jezika. Sedanja oblast je hotela ta porazni vtis popraviti.

Je občutek ob prejemu nagrade toliko pomembnejši, ker pišete v slovenščini?

S tem je Avstrija uradno priznala, da je tudi slovenščina enakovreden jezik. S svojim najvišjim priznanjem se je oddolžila narodni skupnosti in nekoliko popravila krivico, ki se dan na dan, še vedno, godi slovenskemu prebivalstvu. Želite sodobni primer? Občinski odbor v Žitari vasi je pred nekaj meseci odločil, da na krajevni tabli v moji vasi, na Selah, ne bo slovenskega napisa. Nepredstavljivo, da bi slovenski napis dodali recimo zaradi tega, ker tam že nekaj desetletij živi slovensko pišoči občan. Dvomim, da jih bo ta nagrada spravila v zadrego. Ne privoščijo dobitniku štirih črk, te skromne besede Sele.

Kaj ta nagrada pomeni na sploh za zamejsko literaturo v Avstriji in nenazadnje širše za slovensko literaturo?

O tem si ne upam soditi, ker sem premalo zasidran v zunanjem svetu. Na to vprašanje bodo odgovorili znanstveni spremljevalci slovenske literature.

Kako gojite vašo slovenščino, ki jo tudi slovenski poznavalci opisujejo kot zelo samosvojo in slogovno dovršeno?

Se posluževati slovenščine na Koroškem je plavanje proti toku, a to, se mi zdi, mora biti a priori osnovno načelo človeka, ki se spušča v pisanje. Nima smisla pisati tako, kakor smo že pisali, in brati stavke, ki smo jih brali že stokrat. Moja težnja more biti samo posluževati se drugačnega, nevsakdanjega, samosvojega jezika, s tveganjem, da ga bodo v tej gluhi lozi brali le posamezniki.

V vaših delih se ves čas pojavljajo podobne teme, med njimi izgon in poboj koroških Slovencev, holokavst, podcenjevanje slovenske manjšine s strani večinskega prebivalstva itd. Podobno kot za vašega tržaškega kolega Borisa Pahorja bi lahko rekli, da ste skozi dela pričevalec, v vašem primeru dogajanja na avstrijskem Koroškem. Bi se s tem strinjali in od kod vaš notranji vzgib po tem, da ostajate določenim temam zvesti skozi vso pisateljsko pot?

Moja tema je od vsega začetka zaobsežena in določena. Je moj stalni mali veliki svet. Nič ne dodajam novih snovi, vse je v celoti že pred menoj, vse je hkrati na dlani. Torej sem v glavnem ponavljal in ponavljam eno in isto zgodbo gor in dol po lestvi, s tistega klina, na katerem sem se tisti trenutek ravno nahajal. S tega stališča je vse to le deloma pričevanje dogajanja v mojem okolju, saj ne gre za kakšno dokumentacijo, temveč gre za filtrirano prikazovanje tega, kar je. Posebej pa tega, kar ni, a bi moralo biti.