Simona Hamer za STA: Pri nas se dramatika prepogosto meri z aristotelskimi vatli

Skupina piscev se bo na tedenskih srečanjih na Novih branjih od oktobra do aprila najprej ogrela z odrskimi in pisnimi improvizacijami, nato filozofsko-sociološko in teatrološko razmišljala o dani temi in nato konstruktivno debatirala o nastajajočih dramah. Udeleženci, komisija jih bo izbrala pet, bodo pisali ob dramaturških, lektorskih, režijskih in igralskih komentarjih.

Nova branja so platforma za razvijanje in predstavljanje sodobnih slovenskih dramskih besedil v formatu bralnih uprizoritev. Osredotočajo se na najmlajšo generacijo profesionalnih dramatičark in dramatikov, izbranih z javnim pozivom. Poziv je objavljen na spletni strani SNG Drama Ljubljana.

Simona Hamer, ki bo mentorica pri Novih branjih, je dramaturginja in dramatičarka, dolgoletna članica Pregleja, avtorica več deset dramskih besedil, priredb in dramatizacij in sodelavka pri številnih avtorskih projektih. Za Razglednice ali Strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni je leta 2017 prejela nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo.

Če lahko predstavite projekt Novih branj in kakšne so izkušnje iz minulih let?

Nova branja so programski sklop, ki ga imajo v SNG Drama Ljubljana že kar nekaj sezon; začel se je z Replikami iz antike, kjer so na pobudo Jere Ivanc bralno uprizarjali nove prevode antičnih tekstov, nadaljevalo pa z bralnimi uprizoritvami sodobne ali manj poznane slovenske dramatike. Ko me je pred dobrim letom ravnatelj Igor Samobor povabil k sodelovanju pri projektu, smo že za začetku razmišljali o prevetritvi koncepta Novih branj. Želeli smo si vzpostaviti dramski laboratorij, ki bi najmlajši generaciji dramatikov in dramatičark omogočal kreativno svobodo, mentorsko in vzajemno pomoč in vidnost ter promocijo njihovih tekstov.

Tako so bili minulo sezono Varja Hrvatin, Sandi Jesenik, Kaja Nakani, Jernej Potočan in Lev Mastnak Trobentar izbrani, da pod mojim mentorskih vodstvom razvijajo kratke drame na temo zeleno. Izjemno zanimivi, žanrsko in vsebinsko raznoliki kratki teksti so bili februarja predstavljeni kot bralni omnibus v režiji Maše Pelko in interpretaciji izjemnih igralcev ljubljanske Drame.

Zakaj je natečaj starostno omejen do 30. leta?

Zato, ker so prav mladi pisci najbolj "ranljiva" skupina. Z eno nogo že iz izobraževalnega sistema, z drugo nogo pa ... V grozni luknji! V Sloveniji žal ne poznamo sistema dramskih "pripravništev" ali uvajalnih "praks" in izjemno me veseli, da so v SNG Drama Ljubljani znali ta problem detektirati in ga začeli reševati. Zdi se mi nujno, da gledališča, še posebej nacionalna, strateško in daljnosežno razmišljajo o vzpodbujanju dramatike, ki je nenazadnje ključni element njihovega programa.

Čemu pripisujete vzrok, da, če malo poenostavim, Grumovo nagrado že 20 let prejemajo isti dramatiki oz. povedano drugače: kje se je zataknilo, da avtorjev, predvsem mlajših, ni več?

Mislim, da predvsem prevladuje zmotno prepričanje o tem, da je dramatikov in dramatičark v Sloveniji ogromno. Jih ni. Verjetno zaradi tega, ker je dramatika izjemno specifična in zahtevna zvrst, ki zahteva obrtniško znanje tako s področja literature kot gledališča. Tukaj je še ena specifika: uprizarjanje. Če nimaš sreče, da si med povprečno tremi dramskimi novitetami letno, ostane tvoje delo neopaženo, saj se dramatike skorajda ne objavlja. Zato še posebej pozdravljam različne iniciative, kot je npr. Izvolimo dramo! portala SiGleda.org ali festival Vzkrik, ki si prizadevajo sodobne slovenske drame predstaviti javnosti.

Odkar so na Tednu slovenske drame uvedli nagrado za mladega dramatika do 30. let, predvidevam, da večina mlajših piscev pošlje svoje tekste na ta natečaj, ne pa na Grumovo nagrado - in ni jih malo! Odkar obstaja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo tudi predmet dramskega pisanja, je profesionalnih mladih piscev vedno več, je pa njihova vidnost v slovenskem gledališčem prostoru zelo omejena, da ne rečem nikakršna. Tudi zaradi tega se mi zdijo Nova branja prepotrebna "stopnička" do odra.

V Novih branjih, vidim, namenjate veliko časa in energije k celostnemu pristopu dramske pisave, veliko je debate...

Študij ali različne oblike neformalnega izobraževanja ti da osnove, ki pa jih je treba - tako kot pri vsakem poklicu - nenehno utrjevati, preizkušati, nagrajevati v praksi. Zatrdno verjamem v to, da se umetnik ne rodiš, ampak postaneš. Z veliko dela! Paradoksalno je za Slovence še značilno malikovanje ideje umetnika, polnega svetobolja, ki potem pod vplivom žlahtne kapljice iztisne svojo bolečino na papir v enem nonšalantnem zamahu. Veste koliko verzij, koliko popravkov je moral napisati Prešeren, da je prišel do končne podobe svojega Sonetnega venca?!

Nujno se mi zdi, da imamo dramatiki sogovornike, s katerimi kritično pretresamo svoje delo, ki nas znajo vzpodbujati in kreativno izzvati. Sama sem imela srečo, da sem se že med študijem pridružila PreGleju, dramski platformi, katere pobudnica in gonilna sila je bila Simona Semenič, in ki je skozi leta delovanja povezal in "vzgojil" številne pisce, pa tudi teatrologe, režiserje in druge gledališke ustvarjalce. Nova branja uporabljajo podoben laboratorijski model, ki - poleg individualnega pisanja, ki je seveda predpogoj - temelji na izmenjavi mnenj in predlogov.

Kako boste izbrali temo za omnibus?

Tako kot lani se bom tudi letos namenoma izognila dejanski temi, ker se mi ta zdi preveč omejujoča in pokroviteljska. Udeleženci bodo tako dobili zgolj skupno odskočno desko, vse ostalo, od teme, žanra in forme, bo njihova odločitev.

Katere so po vašem mnenju teme, ki bi bile vredne dramske obdelave in nenazadnje uprizoritve in v slovenskem prostoru niso obdelane?

Bolj kot same teme v naši dramatiki pogrešam več raznolikosti pri tekstovnih formatih in pisavah. Toliko zanimivih, inspirativnih in intrigantnih pa seveda dobrih slovenskih tekstov ne pride na odre, ker se njihova vrednost še vedno meri z aristotelskimi vatli.

Menite torej, da so odločevalci glede uprizoritev nekoliko... starosvetni? Četudi, pisava Simone Semenič je zelo daleč od tradicionalne in je vendarle končno našla svoje mesto na repertoarjih slovenskih gledališč. Kateri so po vaši presoji dramatiki, dramatičarke, ki so spregledani, a pišejo tako, kot ste navedli? Da bi bilo, skratka, za uprizoritev njihovih del potrebnega le malo več poguma.

Predvsem menim, da "krivde" za marginaliziran položaj slovenske sodobne dramatike ne gre pripisovati zgolj tistim, ki so na vrhu gledališke produkcijske piramide; nenazadnje so ti isti ljudje zaslužni za marsikatero uspešno krstno izvedbo, za naročila damskih novitet, dramatizacij, priredb itd. Sodobne dramske pisave večinoma zahtevajo reinvencijo gledališča kot takšnega in to se nemalokrat izkaže za trd ali pretrd oreh za režiserje, pa tudi za igralce. Z menjavo generacij se počasi razkraja tudi ta Aristotel-Stanislavski imperativ. Za mene prepočasi, za koga drugega pa verjetno še prehitro.