Maksimiljana Ipavec iz Kombinata za STA: Želimo si dneva, ko bi pesmi upora prepevale zgolj iz veselja

Kako se je vse skupaj začelo?

Vse se je začelo precej nepričakovano in nenačrtovano, na dekliščini ene od sopevk spomladi 2008 v galeriji Kljub vsemu v ljubljanskem Rogu, kjer smo se po kakšnih desetih letih srečale nekdanje sostanovalke iz študentskega doma, sošolke s fakultete, skratka punce iz različnih koncev Slovenije. Tam smo iz čistega veselja, da smo se sploh zbrale, dobile idejo, da bi ohranile stik. Ker smo večinoma delale v prekarnem delovnem razmerju, je beseda nanesla tudi na to, kakšna je naša družba, in ugotovile, da to ni družba, v kateri bi želele živeti, da ne gre v smer, ki bi jo privoščile svojim otrokom in zanamcem.

Ugotovile smo, da je to družba, v kateri pogrešamo solidarnost, socialno pravičnost, pogum, srčnost, sočutje in tovarištvo. Tako se je rodila ideja, da bi ustanovile pevski zbor in svoja stališča prepevale skozi pesmi. Najprej smo mislile, da bodo to samo partizanske pesmi, a smo nabor hitro razširile na pesmi upora z vsega sveta. Potem smo 27. aprila 2008 imele prve vaje, ustanovni zbor in avdicijo hkrati v istem prostoru v ljubljanskem Rogu. Začelo se je na tak način, brez ambicij. Naša želja je bila samo, da bi prek pesmi podale sporočilo, v katerega verjamemo, oziroma da bi ga sporočale prek kolektiva.

Torej povsem ljubiteljsko in spontano?

Da, povsem ljubiteljsko, nobena od nas iz prve zasedbe se ni s petjem nikoli ukvarjala profesionalno. Edina, ki je imela z glasbo več izkušenj, je naša dirigentka Mateja Mavri, ki nas vodi že od začetka.

Na repertoarju imate kakšnih 40 pesmi. Kako jih izbirate?

Izbiramo jih po različnih ključih. Na začetku smo poskušale pokriti jezikovno in časovno različna obdobja, naslonile smo se najprej na tiste pesmi, ki smo jih poznale, potem pa je ena od članic na vaje prinesla knjigo Vstanite, sužnji, ki jo imamo za svojo Biblijo. To je zbirka revolucionarnih pesmi in pesmi upora, izdala jo je založba Borec v 70. letih. V njej so pesmi v izvirniku, nekatere prevedene v slovenščino, vse imajo tudi notni zapis in vse so opremljene s podatki o nastanku.

V tej knjigi smo izvedele, kakšne dragocene zgodbe se skrivajo za njimi, kako so potovale iz nekega jezikovnega, kulturnega in tudi zgodovinskega okolja v drugega, kako opravljajo svoj namen še danes s tem, da ljudi združujejo, da so njihov glas, da so še vedno glas tistih, ki nimajo glasu, da jim pomagajo artikulirati tiste besede in stališča, ki jih mogoče kot posameznik vsak izmed nas ne zmore, ker pomagajo podoživeti situacijo, ki se je enkrat v zgodovini že zgodila.

Na ta način smo ugotovile, da smo del širše družbe v tem času individualizma in da v tem družbenem trenutku nismo prvi, ki sem jim dogajajo krivice. Zgodovina je polna boja za pravičnejšo družbo, prizadevanj, ki so nenazadnje zelo pomembno tlakovale tudi ta položaj, v katerem smo zdaj, ko lahko uživamo sadove priborjenih pravic. To vedno poudarjamo, da pravice niso pridobljene, ampak so si jih generacije moških in žensk pred nami morale izboriti.

V naslednjih letih smo potem pesmi izbirale tudi glede na družbeni trenutek, tako da je bilo v kakšni sezoni več delavskih pesmi. Za prihodnjo sezono pa smo se pogovarjale, da bi morale okrepiti "arzenal" protivojnih in protifašističnih pesmi.

Jih prirejate za žensko zasedbo?

Na začetku jih je večinoma prirejala dirigentka, zdaj pa pri aranžmajih sodelujemo tudi z mladim slovenskih skladateljem Jakom Škapinom, ki sicer živi in študira v Londonu.

Zbor je, kot kaže, dobil svoje občinstvo. Kot gostje ste nastopile v Stožicah, pred mesecem dni gostovale v Parizu...

Prvi nastop smo imele tri tedne po ustanovitvi na Metelkovi v sklopu praznovanja 25. maja. Za tem so se stvari kar hitro odvijale. V prvem letu delovanja smo imele precej nastopov, ne da bi se kakorkoli oglaševale. Glas o nas je šel od ust do ust oziroma ušes do ušes in v teh letih se je nabralo kar lepo število nastopov ob različnih priložnostih, od nastopov po manjših slovenskih krajih in v kulturnih domovih do festivalov v tujini in do tega zadnjega nastopa v Parizu, kamor smo odšle na povabilo Goethe inštituta v okviru projekta Freiraum 1968 Pariz-Ljubljana.

Koliko se je zasedba spreminjala?

Vsako leto imamo avdicijo in se kar menjujemo, tudi zaradi nosečnosti in starševstva, velikokrat so vzrok selitve, tako da se je zasedba kar spremenila. Deset pa nas je takih, ki smo skupaj že od začetka.

Lahko po desetih letih, odkar prepevate pesmi o uporu in omenjenih vrednotah, podate oceno o tem, ali se je v tem obdobju kaj spremenilo?

Se je, žal precej na slabše. Ta čas od nas terja še bolj angažirano in glasno petje ter vedno več poguma. Če bi nas leta 2008 kdo vprašal, ali se bodo stvari v desetih letih tako zaostrile, mu ne bi verjele. K petju smo pristopile z optimizmom, verjetno tudi idealizmom, a žal so se stvari na področju delavskih pravic, ne samo v Sloveniji, tudi v Evropi, poslabšale. V zadnjih letih smo priča vzponu brezsramnega nacionalizma, tudi fašizma in vseh vrst izključevanj na vseh mogočih ravneh, kot so na podlagi spolne in verske pripadnosti ali na podlagi barve kože. Na začetku smo se šalile, da si želimo, da bi prišel dan, ko nam teh pesmi ne bi bilo več treba peti iz potrebe, ampak zgolj iz veselja. A zdi se, da tega dneva še kar nekaj časa ne bo.

Načrti za naprej?

Smo druščina, ki se nam veliko stvari zgodi mimogrede, zagotovo pa je naša želja, da razširimo svoj repertoar, da smo v stiku z ljudmi, da na različne načine opozarjamo na krivice, ki so v družbi, da se na svoj način in po svojih močeh zavzemamo za družbo, ki bo vredna dostojanstvenega življenja vsakega posameznika in mu ga bo tudi omogočala. Sicer pa upamo, da bomo do 27. aprila naslednje leto izdale tudi našo drugo ploščo.