Na hitro prelistano: Novosti na domačem knjižnem trgu

KNJIGA O IZGUBLJENI SREČI

Knjiga o sreči je tretji roman ruske pisateljice Nine Berberove (1901-1993). Prvič je bil objavljen v pariški emigrantski literarni reviji Sodobni zapiski leta 1936, v poznejših izdajah je dobil tudi drugačen naslov, Brez zatona.

Ta roman je resnično brez zatona "sreče", ki jo Vera premočrtno išče vse svoje življenje, čeprav nam daje kar s prvim stavkom vedeti, da je njena dejanska sreča že zatonila. Tridelna zgradba besedila ustreza postajam na poti tega iskanja. Idilični začetek nam odpre pogled v čase in kraje neskončnih možnosti, razkošno življenje v meščanski družbi na vrhuncu njenega samozavestnega kozmopolitizma v zrelih letih ruskega imperija.

Prihod novih časov z novo, boljševiško politiko pomeni slovo domačega mesta od pridobitev celotne civilizacije, za Vero pa predvsem tudi slovo od nesmrtne mladostne ljubezni. Njene sence išče še mnogo pozneje, ko živi v Franciji, ko se prek številnih, različnih ljubimcev in ljubezni prebija proti edinemu svetilniku svojega življenja - tisti dokončni sreči, ki jo je nekoč, kot nevedna deklica, nekako že použila, a hkrati izgubila. Knjigo je prevedel Marjan Poljanec.

KO LUČ VISI NA TLEH

Litovski pisatelj in ilustrator Kestutis Kasparavičius je že dodobra očaral slovenske bralce. Po Mali zimi in Trapastih zgodbah je zdaj tu nova zbirka kratkih zgodb. Tudi tokrat so te kratke in preproste, vendar tudi zabavne: stvari in bitja, ki nas obdajajo, nenadoma oživijo in zablestijo v vsej svoji čudaškosti: avto dobi mladičke, luč visi na tleh, svetilka pa oddaja - temo! In pride zelo prav sovi, kadar se ta predolgo v jutro zamudi v gozdu.

Svet je poln nenavadnih in skrivnostnih pojavov, že če samo pokukamo v drvarnico ... Kestutis Kasparavičius nam znova razkrije, da je tudi svet, ki nas obdaja iz dneva v dan, čudežen in presenetljiv. Le pripravljeni moramo biti na to, da ga uzremo na nov način. Zgodbe je prevedel Klemen Pisk.

O FENOMENU KRITIKE V PERFORMANSU

"Performans-kritika je nemogoča gesta upora proti obstoječemu." Ta izjava Nenada Jelesijevića temelji na poglobljenem premisleku o fenomenu kritike v performansu v navezavi na primerjalno analizo 26 primerov parakritičnih umetniških praks: performansov tandema The Yes Men, Marine Abramović, Aleksandra Brenerja, skupin FEMEN in Demolition Inc., predstav sodobnoscenskih avtorjev, akcij aktivističnih skupin. Na prelomno prakso Marcela Duchampa se ozre predvsem z vidika estetizacije upora. Med fragmenti o odpravi umetnosti in performiranju želje podaja nastavke za politizacijo estetskega - v protagonizmu performerke in gledalca, med radikalno relativizacijo obeh pozicij.

Nenad Jelesijević je raziskovalec performansa, sodobnih scenskih umetnosti in filma. Osredotoča se na estetizacijo upora, politizacijo trasha in potenciale dezidentifikacije. V besedilih neguje transdisciplinarno povezovanje filozofije, teatrologije, kritične teorije in "nemogoče objektivne" observacije, ki se ne more izvzeti iz obravnavane tematike/predstave/performansa.

Jelesijević je skupaj z Lano Zdravković soustanovil zavod za umetniško produkcijo in raziskovanje Kitch, kjer koordinira program Teorije in prakse performansa ter projektne dejavnosti. V performerskem tandemu Kitch je soavtor konceptov in performer.