Robert Waltl za STA: Spomin na holokavst je opomin, da je pravica do človekovega dostojanstva univerzalna

Če začneva s splošnim: kaj vas motivira, da se tako predano posvečate judovski zgodovini, tudi holokavstu, v sklopu JKC, ki ga vodite?

Moja umetniška in življenjska filozofija pravi, da je kultura ukvarjanje z višjimi stvarmi, ki presegajo okvire običajnega obstoja. To je odkrivanje novih prostorov človekovih možnosti, predvsem da bi se izognili terorju osvojenih klišejev. Glede na vlogo JKC v majhni, a vitalni sredini, kakršna je Ljubljana, ki je glavno mesto evropske države, trdim, da je kultura sredstvo za ustvarjanje tolerance. Naš judovski center nudi možnosti kultiviranja ter osvajanja znanj, odprtost in velikodušnost. Rekel bom, da sta kultura in umetnost obveza, predpogoj, da bi lahko napredovali v naših življenjih, kot posamezniki in kot deli skupnosti.

Kaj je osnovni namen JKC?

JKC služi Judom, ki živijo v mestu, kot tudi drugim obiskovalcem družbenega življenja z zagotavljanjem inovativnih, zabavnih in izobraževalnih vsebin, pri čemer se opira na gledališke in lutkovne predstave, koncerte, predavanja, srečanja, praznovanja in druženja. Zadnja tri leta glavni rabin Ariel Haddad prav tukaj opravlja tudi verske obrede, saj je to edini prostor v Sloveniji, kjer je shranjena tudi tora Judovske skupnosti Slovenije.

Letno beležimo več kot 4000 domačih in tujih obiskovalcev. Glede na zapletenost in zgodovinsko zanemarjanje judovske prisotnosti na našem območju, kot tudi sodobne zgodovine Izraela in diaspore, se JKC poslužuje bolj javnosti prijaznega načina za spodbujanje tako mladih kot tudi odraslih obiskovalcev, da se ponovno spomnijo in zavejo zgodovine ter jo poskušajo še bolje razumeti.

Kaj pa se je zgodilo z Judovsko skupnostjo, ki je imela prostore na Tržaški cesti?

Na Tržaški cesti ni ničesar več, skupnost nima več nobenih prostorov in nobenega premoženja. Imajo samo še toro, ki je spravljena pri nas, in pa Judovsko pokopališče na Žalah, ki pa ga prav tako vzdržujemo mi.

Kot nekakšno obvezo čutite tudi, da ljudi osveščate glede holokavsta. Slovenija se včasih obnaša, kot da nima kaj dosti s tem.

V Sloveniji obstaja fama, da sploh ni bilo žrtev holokavsta. Skupnost je bila majhna, pa se zato žrtve holokavsta niso nikoli posebej omenjale, saj je bilo v taboriščih tudi več kot 60.000 "drugih" Slovencev. V časih, v katerih trenutno živimo, ki so odprli vrata vsem mogočim ekstremizmom, se je izjemno pomembno spomniti vseh dogodkov iz preteklosti, v katerih so take izključujoče politike, ki se danes potihoma plazijo v naš vsakdan, ne tako dolgo nazaj pripeljale do likvidacij in iztrebljanja ljudi po etnični, rasni, verski, spolni osnovi.

Za Slovenijo holokavst pomeni izginotje prekmurske, ljubljanske in goriške judovske skupnosti - v celotni Sloveniji jih od okoli 1000 Judov vojno vihro preživi le okoli 200. Vrnitev v domači kraj je na sicer preživele žrtve nacističnega nasilja prav gotovo delovala kot kulturni šok. Takoj po odhodu iz taborišč so mnogi šli na tuje ali pa se šele po nekaj mesecih vrnili domov. Dolga desetletja je bila zgodovina o Judih in holokavstu pozabljena.

Šele od osamosvojitve dalje prodira v zavest, da so Judje del slovenske nacije. Njihova zgodovina ni poznana in se je v šoli ne uči, pa tudi o zahtevi po popravi krivic se ne govori. Slovenija leži na enem izmed ozemelj, kjer je bila judovska skupnost skorajda popolnoma izbrisana. Tisti, ki so preživeli holokavst, ne bodo večno. Zato mora njihova zapuščina živeti naprej skozi pričevanja, izobraževanja, zato da se to nikoli ne bi več ponovilo. Spomin na holokavst je velik opomin človeštvu, da je pravica do človekovega dostojanstva resnično univerzalna.

Se odnos do holokavsta med Slovenci z leti spreminja na bolje?

Da, odnos do spominjanja na holokavst se spreminja na bolje, tudi med mladimi, kar je posebej pomembno. Še vedno pa je veliko odvisno od naporov nas posameznikov in ustanov. In tukaj sem našel sam svoje poslanstvo: izobraževati, preučevati in predstavljati množico vidikov, ki so povezani s holokavstom in njegovimi izjemnimi vplivi na družbo. Holokavst je bil kot eden izmed najpomembnejših dogodkov ne le 20. stoletja, ampak celotne človeške zgodovine, poskus nepredvidljivih razsežnosti iztrebiti celoten narod in njegovo kulturo. Pretresel je temelje naše civilizacije in že zaradi samih vzrokov se preučevanje holokavsta ne sme zaustaviti. Natančno preučevanje holokavsta bo pomagalo učencem in študentom razumeti uporabo in zlorabo moči kot tudi vlogo in odgovornost posameznikov, organizacij in drugih narodov, ko se soočajo s kršitvami človekovih pravic. Tovrstne študije pripomorejo k poglobljenemu razumevanju možnosti za ponovitev genocida v sodobnem svetu.

Vi ste stvar vzeli zelo resno, denimo tudi s festivalom Hiša strpnosti.

Pred petimi leti smo se ravno zaradi naraščajočega antisemitizma, rasizma, homofobije, sovražnosti do drugega in drugačnega v Mini teatru v sodelovanju z JKC odločili, da ustanovimo Festival Hiša strpnosti, katerega glavna naloga je aktivno nasprotovanje vsem oblikam nestrpnosti. Naše primarne aktivnosti so edukacija mladih preko organiziranja izobraževalnih juter, diskusij, srečevanj s preživelimi v holokavstu in v taboriščih, razstave, koncerti, predstave. Misija festivala je prek vrhunskih umetniških del ustvarjati predpostavke za skladno sobivanje v skupnosti.

In zdaj sva spet pri spotikavcih (v izvirniku Stolpersteinih), pri vseevropskem projektu nemškega umetnika Gunterja Demniga, ki ga je začel na začetku 90-ih let. V obliki granitnih kock postavlja pred hiše, kjer so živeli Judje, male spomenike z imeni in letnicami življenja in smrti. Smrti v času holokavsta. Kako ste vi pristopili k projektu, prve kocke v Ljubljani boste umestili v ponedeljek.

Da, del našega širokega programa je tudi vključevanje Ljubljane v zdaj že razvejano mrežo evropskih mest, ki so postavili spotikavce v spomin na umorjene judovske prebivalce. Na mojo pobudo je bila tako ob sodelovanju ljubljanske občine pred dvema letoma na Židovski stezi na mestu nekdanje srednjeveške sinagoge odprta spominska tabla, posvečena srednjeveški judovski skupnosti v Ljubljani. Zdaj nadaljujemo z obdobjem holokavsta, da se ob nedavnih poskusih zanikanja holokavsta v Sloveniji opozori na posebno mesto naših judovskih someščanov, ki so bili v holokavstu odpeljani s svojih domov v taborišča, mnogi med njimi so bili tudi ubiti.

Kako pravzaprav poteka izbira stavb, pred katere se umestijo spotikavci?

Gre za raziskovalno delo, na katerem sva leto dni delala skupaj z Borisom Hajdinjakom, zgodovinarjem in direktorjem Sinagoge Maribor, ki mi je velikodušno priskočil na pomoč. Opravil je ogromno delo. Šlo je za izjemno število ur prebitih po različnih arhivih, saj je bilo za vsako osebo treba najti vse zgodovinsko točne podatke. Ob vsej količini podatkov, selekciji in redukciji sva se na koncu odločila, da letos postavimo prvih 23 spotikavcev, za ljudi, za katere sva uspela dobiti nesporno vso dokumentacijo, vezano na njihovo bivanje v Ljubljani in njihovo kasnejšo pot v koncentracijska taborišča.

V Nemčiji, kot vem, vprašajo denimo zdajšnje stanovalce hiše, ali bi finančno podprli projekt. Kako je s tem pri nas?

Mi smo sicer preko socialnih omrežij in na naslove članov Judovske skupnosti Slovenije in prijateljev JKC poslali pismo s prošnjo za pomoč pri tej veliki akciji, vendar se je na naš poziv odzvala samo gospa Marie Ann Prelog, ki sicer sama ni Judinja, je bil pa njen ded velik prijatelj družine Moskovič in se je takoj odločila, da podpre naš projekt.

Je pa projekt takoj, ko smo mu ga predstavili, podprl predvsem župan Zoran Janković oz. Mestna občina Ljubljana (Mol) in njen oddelek za kulturo, saj je komisija za spomenike in spominska obeležja našo dejavnost prepoznala kot izjemno pomembno za Ljubljano in zaradi tega vredno občinske finančne podpore.

Akciji se je pridružilo tudi izraelsko veleposlaništvo. Vesel sem, da so se kasneje mojemu pozivu pridružili še vrhunski umetniki Mirko Ilić, Vadim Fiškin, Miran Mohar, Vuk Ćosić in Irena Woelle, ki so pripravili posebna umetniška dela ob tem dogodku ter prijatelja, izraelska pevka Sivan Goldman in kantor stocholmske sinagoge Isidoro Abramowicz, ki bosta sodelovala v umetniškem program ob tem dogodku skupaj z gledališko igralko Polono Vetrih. Sodeluje pa tudi Judo klub Ljubljana Bežigrad, saj je bil Oton Baumgarten, ki mu postavljamo kamen, začetnik juda in ju-jitsuja v Sloveniji.

Kakšni so načrti s spotikavci v prihodnje?

Skupaj s Hajdinjakom nadaljujeva raziskovalno delo. Zavedava se, da vsem ljubljanskim Judom - pred vojno je v Ljubljani živelo 160 Judov - spominskega obeležja ne bomo uspeli postaviti, vsekakor pa bomo v naslednjih dveh letih poskusili narediti največ, kar bo mogoče, da se spomnimo večine ljubljanskih Judov, ki so bili odpeljani v koncentracijska taborišča.

Ob svetovnem dnevu spomina na holokavst, 27. januarja, JKC in Sinagoga Maribor, pripravljamo tudi veliko razstavo na temo holokavsta v Ljubljani, ki bo najprej na ogled v Sinagogi v Mariboru, kasneje pa bo del stalne postavitve v prestolnici. Morda bo zasnovana tudi kot potujoča razstava po slovenskih šolah.

Kako vi razumete misel iz Talmuda, da je "oseba pozabljena le, če je pozabljeno njeno ime". Morda tudi v kontekstu, da na proslavi ob svetovnem dnevu spomina na holokavst vsako leto preberete vse slovenske judovske žrtve holokavsta?

Res je, zadnjih pet let ob svetovnem dnevu spomina na holokavst preberem vseh 587 imen slovenskih žrtev holokavsta. Izkušnja mene kot bralca in občinstva je vsako leto znova pretresljiva, saj skozi imena, ki jih izgovorim, veliko lažje vizualiziramo te osebe. Ko človek reče šest milijonov ubitih Judov ali 587 slovenskih judovskih žrtev holokavsta, je to nekaj povsem drugega, kot če slišiš imena teh ljudi. Gre za celotne družine, ki so bile ubite v holokavstu. Otroci, starci, samo zaradi svojega porekla. Izkušnja je, da po mojem branju, ki traja v povprečju pol ure, ljudje še vsaj toliko časa nemo ostanejo v dvorani in premišljujejo.