Ana Kučan in Luka Javornik za STA: Tudi Norvežani si želijo Planice

Pri projektu Nordijski center Planica so moči združili Studio AKKA, ki ga vodita Ana Kučan in Luka Javornik, Studio abiro in biro Stvar. Natečaj je potekal leta 2009, izvedba v letih 2011-2015. Ustvarjalci so zanj prejeli več nagrad, med njimi Plečnikovo nagrado in nagrado Trend.

Kako je prišlo do sodelovanja pri projektu prenove nordijskega centra Granasen v Trondheimu?

Luka Javornik: Iz arhitekturnega biroja Pir II so se s prošnjo za sodelovanje na nas obrnili preko elektronske pošte. Verjetno so zasledili objave o Planici in nas poiskali.

Ana Kučan: Povabilo nas je prijetno presenetilo. Sprva smo jim ponudili celoten planiški know-how, a so jasno povedali, da jih zanima le krajinski vidik. Skupaj smo pripravili dokumentacijo za prijavo na razpis, pri kateri so bile pomembne zlasti reference. Nato je prišla vesela novica, da smo izbrani, in oktobra 2016 je sledil ogled terena.

Sprva nisva natanko vedela, kakšno bo naše sodelovanje. A kaže, da so naju angažirali, da s krajinsko ureditvijo poskrbiva, da bo nov center deloval kot celota. Naročnik projekta je mesto Trondheim in sprva je bilo v igri več variant, tudi olimpijski center. Po letu dni preverjanj z vsemi vpletenimi se je izkazalo, da mesto zmore in potrebuje nordijski center, ki bi bil zmožen gostiti tudi svetovna prvenstva.

Nordijski center v Trondheimu je bil odprt leta 1940, prenovljen leta 1995 in nato leta 2008 povečan. Kaj je povod za načrtovano prenovo?

Luka Javornik: Povoda sta dva: prvi je dotrajanost infrastrukture, drugi pa njihova želja, da bi gostili nordijsko svetovno prvenstvo leta 2023, ki ga je sicer dobila Planica. Projekt je trenutno še v fazi načrtovanja - izdelali smo urbanistično zasnovo celotnega območja, ki seveda že vsebuje oblikovalske komponente, a gre predvsem za pogled na celoto, kam in kako umeščati večje programske sklope.

Kaj je bila torej konkretno vaša naloga?

Ana Kučan: Naša prva naloga je bila zbrati vse želje in jih soočiti z zmogljivostjo prostora. Izkazalo se je, da vse ne gre, saj je prostor omejen. Sledilo je izločanje, ki smo mu ves čas sledili s prostorsko-kompozicijskimi preveritvami.

Na tem mestu bi izpostavila pomembno razliko. Oblikovanje krajine je na Norveškem samoumevno in cenjeno. Žal pri nas ni tako. Pri Planici je krajinski vidik pokrit zato, ker je to zahteval institut državnega prostorskega načrta, kar se je, zaradi vsebinskega sodelovanja takratne ZAPS z državo kot naročnikom, odrazilo v natečajni nalogi in v sestavi žirije. Natečaja smo se lotili skupaj z arhitekturnim birojem, ki sta ga vodila Miloš Florijančič in Matej Blenkuš, sodelovala pa je tudi ekipa oblikovalcev Studiobotas. Pri zdelavi idejne zasnove, podlage za projektno nalogo, smo morali svoje zamisli usklajevati tudi z birojem Stvar, s katerim smo si delili prvo nagrado. Ne glede na to, je krajinska ureditev Nordijskega centra Planica predvsem rezultat naše natečajne rešitve, katere kakovost je žirija posebej izpostavila. Lahko rečem, da je imela v tem smislu Planica srečo.

V Trondheimu stvari potekajo drugače. Veliko truda in usklajevanja je vloženega že daleč pred začetkom uresničevanja projekta. Tudi še ni čisto jasno, ali bodo razpisali natečaj za celoto, ali več natečajev, ločeno za tekaški in skakalni del centra. Predvsem pa je pomembno, da sodelovanje krajinskih arhitektov pri takšnih projektih na Norveškem ni stvar dobre volje, ampak pravilo.

Luka Javornik: Pri planiškem projektu smo se vse tri avtorske skupine trudile, da sestavimo celoto in to nam je tudi uspelo. Od urbanistične zasnove do rabe materialov in detajlov je čutiti sorodnost, pa čeprav so arhitekturne govorice različne.

Ana Kučan: V Planici smo nastavili matrico, ki je omogočila, da je ostalo dolinsko dno odprto. Skakalnice so razporejene pahljačasto, s čimer je vsaka dobila več prostora ob izteku za začasne ureditve ob prireditvah. Arhitekti so v to mrežo umeščali tudi zelo različno oblikovane objekte. Brez neprestanega usklajevanja bi tako kompleksna stvar lahko zelo hitro razpadla. Tako pa smo uspeli ohranili zeleno Planico in dostojen vstop v Tamar.

Lahko opišete situacijo v Trondheimu?

Luka Javornik: Skakalni center Granasen ima dve osrednji in več mladinskih skakalnic. Kritični sta predvsem osrednji skakalnici, saj njuno konstrukcijo močno spodjeda voda in drsita po pobočju navzdol, zato ju morajo ves čas popravljati. Zaenkrat preverjajo rešitve, kako z drenažo vodo speljati na robove. Zraven je tekaški center s kapacitetami za treninge in tekmovanja na najvišji ravni, za razliko od Planice je tu še biatlon.

Ana Kučan: Najprej so, malo v šali, izrazili željo, da bi radi tudi oni imeli Planico, ker je lepa. "A", smo rekli, "to pa ne bo šlo". Krajinski kontekst in geološka sestava tal sta čisto drugačni. Hribi so mehkejši, tudi ne vemo natančno, kako globoko je živa skala. Prednost Planice je namreč, da so skakalnice položene na teren, zato deluje, kot da bi bile skakalnice njen organski del, medtem ko morajo v Trondheimu zaradi drugačne izoblikovanosti površja že zelo zgodaj začeti dvigovati skakalnico od terena, da dobijo zahtevano višino.

Luka Javornik: Pomembna razlika v primerjavi s Planico je tudi, da Nordijski center Granasen leži na robu mesta, zato lahko Granasen funkcionira tudi kot dnevni športno-rekreacijski center. Na usklajevalnih delavnicah je bilo eno ključnih vprašanj, kako omogočiti sobivanje vrhunskega športa in rekreacijske vsakodnevne rabe.

Ana Kučan: Je pa še ena razlika. V Planici smo s pahljačasto razporeditvijo skakalnic vzpostavili red, ki v nehierarhično celoto spenja vse, stare in nove dele centra. Prav to celovito obvladovanje kompleksnosti so prepoznale žirije, ki so nam podelile nagrade.

V Trondheimu pa vse skupaj nominalno sicer deluje kot en center, vendar sta tekaški in skakalni del organizacijsko in prostorsko ločena, imata vsak svoj dostop in parkirišča, dolina pa je za strelišče pravzaprav kar premajhna, poleg tega bo treba tudi tu ohraniti vrsto objektov. Kljub temu nam je z nenehnimi preverjanji in usklajevanji vse skupaj uspelo spojiti v celoto. Med vrsticami smo namreč razbrali, da si želijo monumentalnosti Planice, in nekaj tega smo jim ob vstopu v center uspeli zagotoviti.

Kako pa je z materiali? V Planici ste se odločili za beton in les.

Ana Kučan: Ta skupna avtorska odločitev je bila za Planico logična in racionalna, beton se navezuje na skalovje in les na gozd. V Trondheimu smo razmišljali o marsičem. Njihova prva želja je bila, da bi bile skakalnice lesene in rdeče barve, kot zdaj. Vendar moramo najprej ugotoviti, kakšna je geološka podlaga in kako globoko je skala, da se bomo odločili, kako jih sidrati v tla. Če bo potrebno veliko betona, bo verjetno nekaj tudi vidnega. Smo pa arhitektom predlagali, da naj pri iskanju likovnega jezika izhajajo iz značilnosti prostora, tako kot smo to storili v Planici. Deloma smo ga že skupaj določali tudi v tlorisnih razporeditvah.

Luka Javornik: Glede skakalnic tudi še ni dokončno odločeno, koliko obstoječe strukture bo sploh mogoče ohraniti, kar bo vplivalo tudi na izbor materialov.

Sta finančni okvir in časovnica v Trondheimu že znana?

Ana Kučan: Finančni okvir projekta je dogovorjen, v časovnem smislu pa je bilo vse naravnano na nordijsko svetovno prvenstvo leta 2023. Projekt se nadaljuje, bo pa zdaj, ko je prvenstvo dobila Planica, šlo počasneje.

Kaj vam je prestavljalo največji izziv pri Planici in kaj je največji izziv v Trondheimu?

Ana Kučan: Planica je bila naporna, saj smo morali usklajevati tri avtorske poetike in se med izvedbo vsakič znova boriti za naše skupne cilje. Kljub potrjeni idejni zasnovi in projektni nalogi je nenehno prihajalo do sprememb, tako med izdelavo projektne dokumentacije kot tudi pozneje med gradnjo. Ves čas smo morali opozarjati, da je treba slediti natečajni rešitvi in si za to tudi stalno prizadevati. Na Norveškem je drugače. Delamo variante in raziskujemo, da bi bila projektna naloga potem res zacementirana.

Luka Javornik: Pri Planici je natečaju sledil šprint prevajanja zahtev v projektno dokumentacijo in skok v izvedbo. Časovnica je bila zastavljena zelo ambiciozno in vse je bilo treba uskladiti in zgraditi razmeroma hitro. Tu pa usklajevanje po etapah poteka že skoraj dve leti, pa nismo niti še v projektni fazi. Imam občutek, da bosta zaradi teh predpriprav projektiranje in izvedba tekla bolj gladko.