Ederlezi Rising ali kako pristen je lahko odnos med človekom in androidom

Film ima za sabo že nekaj festivalov in nagrad. Na beograjskem Festu je denimo dobil nagrado za najboljši film in režijo, Cavazza in njegova filmska Nimani, zvezdnica pornografskih filmov Stoya, pa sta prejela nagrado za najboljšega igralca in igralko. Nagrado za režijo filma so Lazarju Bodroži namenili tudi na festivalu v Kranjski Gori.

Za vizualno dovršen film, ki pod vprašaj postavlja zmožnost pristnega odnosa med človekom in androidom, so po navedbah enega od producentov Aleksandra Protića odšteli zgolj 400.000 evrov. Pritegnil je severnoameriške distributerje, pravice je odkupilo podjetje Grindstone, ki deluje pod Lionsgate Home Entertainment. V distribucijo čez lužo gre marca leta 2019, nato pa ga bomo zagotovo, kot je Protić potrdil za STA, videli tudi pri nas.

Cavazza in Maruša Majer, ki ima v filmu sicer manjšo vlogo, sta v dopisnem intervjuju za STA spregovorila o filmu, njegovi vsebini, srbski kinematografiji in njunem odnosu do znanstvene fantastike.

Najprej - kako je prišlo do sodelovanja z režiserjem Bodrožo in zakaj vaju je ideja za znanstvenofantastični film, ki jih v balkanskem prostoru praktično ni, pritegnila? Morda ravno zato?

Sebastian Cavazza: Iskali so igralca, ki tekoče govori angleško. Opravili so avdicije z več srbskimi igralci in iskali naprej. Na priporočilo scenarista filma Ederlezi Rising, Dimitrija Vojnova, s katerim sem sodeloval pri filmu Montevideo vidimo se, me je poklical Lazar. Poslal mi je scenarij, opravil sem avdicijo in tako se je vse skupaj začelo.

Maruša Majer: Kolikor vem, je do sodelovanja prišlo bolj po naključju, Lazar me je poklical, ko je bil film v glavnem že posnet. Manjkal mu je še začetek filma in je iskal nekoga, ki bi odigral vlogo socialne inženirke, ki Milutina pošlje na vesoljsko misijo z avatarjem Nimani. Glede sodelovanja nisem imela nobene dileme, zadosti lucidna se mi je zdela že sama ideja, da nekdo v tem prostoru dela znanstvenofantastičen film. Ko pa mi je Lazar pokazal še nekaj fascinantnega materiala, ki so ga že posneli, pa sploh ni bilo več niti najmanjšega dvoma.

Kako je bilo sodelovati s celotno ekipo?

Sebastian Cavazza: Hja. Zame kar precej naporno, ker sem k projektu pristopil tik pred zdajci. V tistem času sem snemal remake Winnetouja. Na snemanje Ederlezi Rising sem tako priletel direktno z Velebita, v 18 dneh smo posneli vse scene s Stoyo, potem so me po zadnjem kadru dobesedno med hojo preoblačili, da bi lahko ujel avion za Köln, kjer sem nadaljeval s snemanjem Winnetouja v jeziku severnih Indijancev, v Lakota jeziku. Prizore z Marušo in scene v vesolju smo snemali leto in pol kasneje, v času, ko sem v Beogradu snemal serijo Sence nad Balkanom ... Tako sem moral skakati iz vloge v vlogo.

Vmes sem staknil še salmonelo, bil vsakih pet minut na stranišču, oblečen v skafander in pripet na žice 15 metrov nad tlemi. Kar divje. Za povrh sem tik pred snemanjem uvodne sekvence izvedel še za smrt prijatelja in kolega iz Mestnega gledališča ljubljanskega, Gašperja Tiča. Celotna ekipa, vključno s Stoyo, je opravila izjemno delo, tako da se ne vidi, da je bil projekt v izhodišču finančno podhranjen. Na srečo smo dobili tuje koproducente, da bi na koncu film deloval "zares".

Skratka: zelo sem vesel, da nam je uspelo sestaviti film, ki je uspešno začel svojo pot po festivalih in gre v Ameriki v distribucijo nekje v začetku 2019.

Maruša Majer: To je bila iskreno čudovita izkušnja in mi je v bistvu žal, da sem s celotno ekipo sodelovala tako malo časa. Vesela sem bila, da so me vsi po vrsti z Lazarjem na čelu takoj sprejeli brez zadržkov in od te točke naprej je kreativno ustvarjanje res velik užitek. Zaradi takih projektov počnem to, kar počnem. In obenem je bilo to moje prvo profesionalno sodelovanje s Sebastianom, ki me je kot kolegico podprl kot izjemen profesionalec in še bolj izjemen človek na način, ki ga težko opišem zgolj z laskavimi besedami.

Večkrat je slišati, da je slovenski film finančno podhranjen in da bi se lahko veliko naučili od Srbov. A s podobnim se sooča tudi srbska kinematografija...

Sebastian Cavazza: Poslušajte: srbski film je na področju bivše skupne države imel največ denarja, posledično največjo produkcijo in s tem največ izkušenj in kilometrine. Vsake obrti se učiš izključno skozi prakso. In film se imenuje sedma umetnost, ker zelo kompleksno združuje različne veje umetnosti. Od pisanja, do fotografije, glasbe, scenografije, kostumografije, režije in igre. Dejstvo je, da je tudi v Srbiji, kjer se letno posname veliko več resnih koprodukcij, na svetovnem nivoju morda le deset odstotkov res vrhunskih izdelkov. Pa še to ni nujno, da se zgodi vsako leto. In ne samo v Srbiji. Tako pač je - povsod po svetu. In naša filmska produkcija si zasluži večjo podporo države. Ker smo glede na razmere, v katerih delujemo, precej uspešni po festivalih v tujini.

Zadnjič sem na kosilo peljal legendo jugoslovanske kinematografije, gospoda Slobodana Šijana. Sloba še vedno uspešno predava na eni izmed najbolj uglednih ameriških univerz. Pogovor je nanesel na najino zadnje srečanje pred slabimi desetimi leti, ko je na razpisu dobil denar za projekt, ki so mu ga po menjavi oblasti zminirali. In ustvarjalec takega kalibra bi si zaslužil še en zadnji film. Podobno se dogaja tudi Lordanu Zafranoviću na Hrvaškem.

Režiserji imajo za razliko od igralcev ali snemalcev manj priložnosti za resno kontinuiteto, ker se pri nas posname zelo malo celovečercev, čeprav letos kar dobro kaže. Po drugi strani pa je to dvorezen meč, ker se ista količina denarja razdeli med več ustvarjalcev in v žanrskem smislu ni prostora za kaj več kot socialno dramo ali kakšen trasher.

Maruša Majer: Mislim, da se tukaj še enkrat potrjujejo že znana dejstva - da je namreč v naši regiji ogromno izrednih posameznikov in vrhunskih umetnikov, ki lahko z zelo omejenimi sredstvi ustvarijo dobesedno čudeže, če upoštevamo produkcijske in finančne okoliščine. Bi bilo pa meni nekako logično, da bi se ti čudeži prepoznali kot nekaj, v kar je vredno vlagati in bi na ta način omogočili, da se vrhunski filmi ne bi ustvarjali zgolj v težkih produkcijskih okvirih.

Film spremlja zgodbo med kozmonavtom Milutinom in androidom Nimani, teme, ki jih razpira, pa so odnos med moškim in žensko, moški ego, obsesija, hrepenenje. Kaj je po vašem osnovno sporočilo filma in kakšen odnos imate do umetne inteligence, ki smo ji v današnjem času čedalje bližje?

Sebastian Cavazza: Ne bi vam govoril o tem, kje sam vidim sporočilo tega filma. Raje bi izpostavil vprašanja, ki jih razpira. Ali je sobivanje med umetno inteligenco in človekom sploh mogoče oz. ali nas bo umetna inteligenca na koncu osvobodila ali zasužnjila? Ali Asimovi zakoni delujejo? Kako se bo končala zgodba našega planeta, če ne ozavestimo nesmisla neoliberalnega kapitalizma? Nas že kmalu čaka distopična prihodnost? Bi lahko bila ideologija juche prava rešitev? Bomo res sposobni kolonizirati druga osončja? In tako naprej.

Maruša Majer: Umetna inteligenca in virtualni svet sta zagotovo nekaj, kar je čedalje bolj del našega realnega sveta. Verjetno se temu ne moremo izogniti in morda se tudi ni treba. Je pa v njem veliko pasti, predvsem kar se tiče ohranjanja osnovne človeške občutljivosti, medsebojnih stikov, no, tistih stvari, ki nas delajo pač - ljudi iz mesa in krvi. In to je za moje pojme ena osnovnih tem filma.

Ali gledata oz. bereta znanstveno fantastiko? Kaj po vajinem mnenju naredi dober znanstvenofantastični film oziroma knjigo?

Sebastian Cavazza: Gledam in berem. Ne bi vedel, kaj naredi dobro znanstveno fantastiko, lahko pa vam zaupam, da me vedno znova navdušujejo Živadinov, Kubrick, Tarkovsky in brata Strugatski.

Maruša Majer: Pravzaprav sploh ne gledam in ne berem znanstvene fantastike in zaradi tega nimam pravega referenčnega bazena, po katerem bi lahko sodila, kaj je v tem žanru dobro. Se mi pa zdi, da Ederlezi Rising govori o človeški družbi, kot bi se nam lahko zgodila, na način, ki presega sam žanr in je po mojem mnenju zaradi tega tudi dober film in ne zgolj dober znanstvenofantastični film.