Boris Pahor za STA: Za zdravo državo je potrebno enotno vodstvo

Po Pahorjevih besedah znajo "tako ali drugače modre države", denimo Francija ali severne dežele, najti način, kako voditi državo, da ta uspeva. Tudi Slovenija mora najti način, kako pregledati preteklost, nekako obžalovati, kar je treba obžalovati, in drugo pustiti ob strani: "Naj bo mrtvo, kar je bilo, in naj živi ideja o enotnosti in bratstvu v sporazumu za rešitev slovenske države," je Pahor povzel misel, za katero je dejal, da bi jo napisal tudi v oporoki, kar pa ne bo storil, ker, kot sam pove, poudarja vselej eno in isto.

V slovenski politiki po volitvah ne bo večjih sprememb

Na vprašanje, ali pričakuje morebitne spremembe po zadnjih državnozborskih volitvah, je Pahor odgovoril, da v bistvu ne bo nobene prave zamenjave: "Spet bo imela moč levica, tako v parlamentu kot v vladi. Zadovoljen sem, da so prišli do dogovora glede mandatarja, a kakor spremljam, je Marjan Šarec spet levica." Tudi nova vlada bo tako po Pahorjevih besedah ostala zvesta levici in bo priključena na kapitalistično ureditev Evrope in sveta, kljub temu, da sicer ima neke nove ideje na področjih plač, davkov in pokojnin.

Pahor meni, da bi se morala slovenska vlada, zato, da bi lahko nekatere stvari izboljšala, odločiti, da levica ne bo imela glavne besede: "Najti je treba neko tako varianto, ki bo sprejemljiva tudi za človeka, ki se ne deklarira za levo," je menil. Spomnil je na severne države, kjer so stavke prava redkost: "Ko je levica zahtevala preveč, so delodajalci rekli, da tako daleč ne morejo iti. Vlada, ki hoče zadovoljno ljudstvo, mora doseči dogovor s sindikati in delodajalci in biti pri tem zmerna."

V Sloveniji po besedah sogovornika do tega dogovora ne pride: "In kolikor jaz do sedaj vem, pri vseh teh vladah zmeraj zmaga leva stran. Leva stran pa ne more pravilno zmagati v kapitalizmu." Tisti, ki ima večino, želi, tako Pahor, doseči vse tisto, kar sam zahteva, to pa potem ni več državotvorna politika, ampak politika strank: "Enkrat zmaga ena stranka, drugič druga. Medtem ko mora država, če želi stati pokonci in želi ohraniti ravnotežje za določen čas, delovati v nekem modrem sklepu. Lahko da bo propadla čez pet let, a tistih pet let bo skupaj uravnavala neke stvari, ki so zdržale." Graditi je treba na podlagi potreb države, ne pa tega, katera stranka je najmočnejša, ob tem pa je treba preseči zgodovinsko neenotnost, je še poudaril Pahor.

Kandidatura na deželnih volitvah s 104 leti

Kljub častitljivim 104. letom se je Pahor odločil in aprila letos vložil kandidaturo na deželnih volitvah v Furlaniji-Julijski krajini. S tem je postal doslej najstarejši kandidat na teh volitvah. Kot je povedal, so ga politiki Slovenske skupnosti (SSk) vprašali, ali bi kandidiral, da bi zbrali dovolj glasov in dobili svojega predstavnika v deželnem parlamentu v Trstu.

To je na koncu tudi uspelo predstavniku stranke Igorju Gabrovcu. Pahor je v kandidaturo privolil, ker ga v Italiji dobro poznajo, še posebej po letu 2008, ko je v italijanščini izšla njegova knjiga Nekropola. Med letoma 2008 in 2014 so ga okoli 300-krat povabili na različna predavanja v različne institucije in šole.

Izvolitve sicer ni pričakoval, je pa dodal, da bi za poslanca v deželnem parlamentu zagotovo priporočil prav Gabrovca, ki je "najbolj moder politik ta hip na strani slovenske skupnosti". Je pa Pahor v katerem od okrajev prejel več glasov od Gabrovca, skupno pa je sicer zbral 600 glasov.

Pogovor je pisatelj navezal tudi na slovensko literaturo. Kljub temu, da smo bili Slovenci podložni toliko stoletij, Pahor meni, da je slovenska literatura, literatura humanizma: "Vsa naša literatura je dokazovanje pravice, poštenosti in demokracije. Od Trubarja dalje, s Cankarjem na čelu. Trubar je bil izredno pomemben za slovensko identiteto, ki tedaj še ni pomenila države, je pa pomenila, da se ljudstvo nekako zave, kakšne so njegove pravice. In pravice ljudstva so se pokazale prav v protestantizmu, pri katerem smo bili mi poleg s Trubarjem. Že tedaj smo obstajali. In pomembno je, da imamo tako velikega kulturnika, ki je prevajal sveto pismo v slovenščino in je v Nemčiji tiskal dele svetega pisma," je spomnil.

"Ni prav, da se imamo še zmeraj za neke podložnike. Glejte, zdaj smo podložni svojim strankam, namesto, da bi bili podložni ideji slovenskega uveljavljanja, do katerega imamo vso pravico," je poudaril Pahor.

Ob 105. osebnem jubileju delo o odnosu med Pahorjem in Kocbekom

V spomeniku, ki so ga pisatelju lani postavili v Tivoliju ob spomeniku Edvarda Kocbeka, Pahor prepoznava spomenik reviji Zaliv in njenim sodelavcem. Kot je Pahor povedal pred slabim letom dni, Kocbeka častimo kot elitnega pesnika in pisatelja, a bi ga morali ceniti tudi kot snovalca slovenske usode. Označil ga je za "globokega in pogumnega humanista in velikega Slovenca".

Prav prijateljstvu med Pahorjem in Kocbekom ter političnemu pomenu tega odnosa bo posvečena knjižica Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo osvobodilne fronte, ki bo pri Cankarjevi založbi izšla ob 105. rojstnem dnevu tržaškega pisatelja in jo bodo predstavili na petkovem praznovanju Pahorjevega jubileja v Kopru. "To je bil dogovor z mano in Petrom Kovačičem Peršinom, ki je bil Kocbeku blizu v povojnem času kot urednik Revije 2000. Zagovarjam tezo, da brez Kocbeka ne bi bilo narodnoosvobodilnega boja. Kovačič Peršin se s tem strinja. V knjigi bo predstavljen moj pogovor z njim, tudi na to temo, poleg tega pa bodo objavljena nekatera moja in Kocbekova pisma."

Med drugim je v knjigi opisano zadnje srečanje Pahorja in Kocbeka v Münchnu, do katerega je prišlo pet let po odmevnem pogovoru Pahorja in Alojza Rebule s Kocbekom, objavljenim v brošuri založbe Zaliv leta 1975 z naslovom Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. V njem je Kocbek obsodil zunajsodni poboj 11.000 slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji. Brošura je v Jugoslaviji dvignila veliko prahu, Pahorju pa so do leta 1979 prepovedali tudi vstop v državo.

Pridi, da si stisneva roko!

Po objavi intervjuja so se mnogi spravili na Kocbeka in mu govorili, da "ga je Pahor naokrog prinesel", ob čemer je po sogovornikovem razmišljanju Kocbek moral trpeti. V danih razmerah Pahor Kocbeka v Ljubljani ni uspel obiskati, je pa Kocbek izrazil željo po srečanju z njim v januarskem pismu, ki ga je na njegovi pisalni mizi našla žena Zdravka Kocbek in ga je posredovala Pahorju. V njem je Kocbek, kot je Pahor prosto povzel, zapisal: "Dragi Boris, bolan sem na zelo nesrečen način, ampak ne razširjaj preveč te novice. Jaz sem ostal tvoj človek, kakor sem zmeraj bil. In pridi, da si stisneva roko."

Po Pahorjevih besedah je Kocbek v tem pismu potrdil, da se ni spremenil. In da se ga vse tisto, kar so slabega govorili o Pahorju, ni dotaknilo, s stiskom roke pa je želel potrditev njunega prijateljstva. Pahor se je v začetku februarja odpravil na nočno potovanje z vlakom do Münchna, kamor se je Kocbek podal na zdravljenje, ker je izgubljal sposobnost govora in mišljenja, in ga presenetil z obiskom. Kot je za STA povedal Pahor, je Kocbek na tem srečanju izrekel dve pomembni misli, ki pričata o njunem odnosu.

V kavarni mu je najprej dejal: "Ti, imenitno sva vse skupaj izpeljala.", dan kasneje pa je pred odhodom k zdravniku še dodal: "Dobro si znal vse urediti." Ti dve izjavi Pahorju potrjujeta, da Kocbek ni verjel tistim, ki so govorili, da ga je prinesel naokrog, medtem ko je on mislil zgolj na Slovenijo. Pahor je bil ob tej drugi izjavi v zadregi, odvrnil pa mu je, da mogoče ni vse poteklo tako, kot bi si človek želel, ob tem pa izrazil upanje, da je bilo "vsaj vse na dostojni ravni". Delu bosta dodani besedili, ki ju podpisujeta Kovačič Peršin in Mihael Glavan.