Na Ptuju o poeziji in življenjskem nazoru večplastnega Jureta Detele

O poeziji Jureta Detele (1951-1992), njegovem življenju in življenjskem nazoru so na vrtu pred Knjižnico Ivana Potrča Ptuj v sredo razmišljali urednik zbranih pesmi, dolgoletni raziskovalec in preučevalec Detelove zapuščine Miklavž Komelj, publicist in Detelov osebni prijatelj Marko Hren ter pesnik, literarni kritik, profesor slovenščine in mentor mladim literatom David Bedrač, ki je usmerjal pogovor.

Komelj je pojasnil, da se z Detelovim opusom poglobljeno ukvarja že od leta 1997, a da so Zbrane pesmi v dveh zvezkih, ki obsegata krepko prek 1000 strani, plod raziskovanja literarne zapuščine, ki jo je leta 2009 Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani podarila Detelova družina.

Urednik je v knjigo uvrstil Detelove objavljene vse tri pesniške zbirke, revialno objavljene pesmi, pesmi iz zapuščine, ki, razen redkih izjem, še niso objavljene, ter pesmi, ki so še nastajale, to so osnutki nedokončanih daljših pesmi. V izbor je uvrstil še verze iz Detelovih dramskih osnutkov in "šund poezijo", kot jo je Detela sam označil.

Izdaja te obsežne knjige je po Hrenovem prepričanju "začetek pletenja tradicije ekološkega in pacifističnega gibanja ter globoke ekologije, ki jo je Detela izpričeval na poetičen in hkrati zelo racionalen način". Pojasnil je, da jima je bil skupen ghandijevski pristop in džainistična filozofija, za katero je med drugim značilno gledanje na stvari z različnih perspektiv.

Detela je skušal povsem na novo opredeliti razmerja med ljudmi in drugimi bitji, kar je bistveno določilo tudi njegove pesniške postopke. Ali kot pojasnjuje zapis na razstavi o literatovem življenju in delu v ptujski knjižnici - Detela "se je kot pesnik posvetil oblikovanju govorice, ki bi vzdržala v razmerju do 'bitij iz tujih svetov' in v interakciji z njihovimi govoricami. Bil je tudi mislec, ki je razvil daljnosežne ideje o umetnosti in o tem, kako preseči obstoječa razmerja med ljudmi in živalmi; toda kot najjasnejše linije svojega življenja je razumel svoje pesmi".

V petih razstavnih vitrinah so predstavljene vse Detelove pesniške zbirke, ki so izšle bodisi še za časa njegovega življenja ali po smrti, ter zbirke esejev. Velik poudarek je na revialnih objavah pesmi, esejev ali razprav o slikarstvu. Predstavljeni so tudi intervju, ki je izšel v Mladini leta 1979, različni spomini njegovih prijateljev, nekateri biografski podatki in citati.

Detela je zelo poetično pristopal do življenja in živih bitij. Hoja po gozdu z njim je bila kot eksperiment čuječnosti, je povedal Hren, to pa je pri ljudeh "vzbudilo vtis, da gre za zasanjanega, zabluzenega, kot si je sam rekel, sanjača". V spominu ga je ohranil tudi kot lucidnega politika, ki je bil pred prvimi volitvami v samostojni državi ključen človek pri postavljanju radikalne stranke vrednot. Verjame tudi, da je bil 30 let pred časom: "Kar je Jure izrazito filozofsko utemeljeval, so danes politike trajnostnega razvoja."

Bedrač je pridal, da je bil Detela večplasten, fascinanten in zelo samosvoj človek. Že pri dveh letih se je sam naučil brati v cirilici in latinici, imel je neverjetno sposobnost pomnjenja, na pamet je znal na tisoče pesmi v različnih jezikih, večkrat je ponoči vdrl v ljubljanski živalski vrt in iz kletk reševal gozdne živali.