Agi Mishol - pesnica, ki v svet izvaža kakije in svetlo poezijo

Živi v agrarni skupnosti Kfar Mordechay v osrednjem Izraelu, uro vožnje od Jeruzalema in blizu mesta Gedera, kamor sta jo iz Transilvanije v Romuniji pri treh letih in pol pripeljala madžarsko govoreča judovska starša, ki sta preživela holokavst. In to dejstvo je neizogibno zaznamovalo njeno življenje.

"Ljudje, ki preživijo holokavst, se delijo na dve skupini. Na eni strani so tisti, ki o tem nikoli ne nehajo govoriti, na drugi, kjer sta bila tudi moja starša, pa so tisti, ki se ne želijo ozirati nazaj. Sama sta bila raje uzrta v prihodnost. Ta prihodnost pa sem bila jaz. Kot otroku se mi je zdelo to strašansko veliko breme. Čutila sem, da moram biti vedno vesela, pokončna, uspešna. Nisem jima upala zaupati, ko sem trpela ali ko se mi je kaj hudega zgodilo. Bila sem njuno upanje, njuna svetloba, njuno nadaljevanje življenja. Ko gledam nazaj, sem ravno zaradi tega danes tako optimistična po naravi in zaradi njiju sem najbrž tudi uspela s svojo poezijo."

Številni literarni kritiki Agi Mishol prištevajo med vodilne izraelske pesnice, kar je prepoznala tudi založba Beletrina, ki se je častni gostji 22. festivala Dnevi poezije in vina - poleg nje je še nemški pesnik Michael Krüger - poklonila z izdajo izbora pesmi iz njenega bogatega opusa v knjigi, poimenovani Čipka na železu. Prevajal je Klemen Jelinčič Boeta.

Do danes je objavila 16 pesniških zbirk

Poezijo piše v hebrejščini. "V eni pesmi mami pravim: 'Materni jezik tvoje mame ni tudi moj materni jezik.' Morda nenavadno, a tako je. Starša nikoli nista znala dobro hebrejsko. Njuna usta so bila narejena le za madžarščino. Mojih pesmi tako tudi nikoli nista brala. No, sta jih prebirala, a jih nista ravno dobro razumela," je pojasnila sogovornica.

So pa njeni starši financirali izid njene prve knjige pesmi, ki jo je napisala pri 18 letih, v dobi brez interneta in družbenih omrežij, ko je še naivno verjela, da je ona izumila poezijo. Vse izvode zbirke Kodem Tafasti Rega je pobrala iz knjigarn in ukradla iz knjižnic ter za vselej uničila. Kakšen izvod sicer še obstaja. Kot ve, je eden v arhivu v Tel Avivu, enega pa ima neka oseba in če bo kdaj imela priložnost, bo tudi tega ukradla, je z vso resnostjo zatrdila.

Zakaj? "Ko je knjiga izšla in sem jo prvič odprla, me je bilo tako zelo sram. Obupna je bila. Pesmi v njej so bile tako otročje. Enostavno sem želela videti, kako je, ko je objavljena knjiga s tvojim imenom." A do knjige je danes, ker je le njen prvi otrok, sočutna. Objavila jo je sicer v času, ko je služila v vojski, v jedrskem objektu v Dimoni.

Pravi, da je s poezijo pozno dozorela, saj za prvo pravo zbirko šteje tisto iz leta 1987 Zapiski s plantaže, ki jo je skupaj z breskvami prodajala celo ob cesti. Do danes je objavila 16 pesniških zbirk, vključno z dvema retrospektivnima zbirkama iz let 2003 in 2015. Tista iz leta 2003 je bila prodana v 13.000 izvodih, kar je po pesničinih besedah velik dosežek za standarde izraelskega trga.

Svoji poeziji ne postavlja meja

"Poezija je glasba mojega življenja, je moj dnevnik, a v drugačnem jeziku. Ko sem bila mlada, sem hotela razkazati, kaj vse zmorem. Preizkušala sem različne forme, uporabljala metafore, zapletene stavčne strukture. Skozi čas pa sem opustila vse nepotrebno okrasje in se posvetila preprostejši poeziji. In pisati preprosto, je zelo težko. Dotakniti se želim le bistva stvari, vse nepotrebno puščam ob strani," je pesnica odgovorila na vprašanje, kako se je njen pesniški jezik skozi leta spremenil.

Medtem pa njene teme ostajajo bolj ali manj enake. Ljubezen, smrt, starši, narava, Izrael, politika. Izraelsko-palestinskemu konfliktu in življenju na nemirnem Bližnjem vzhodu se, tudi če bi hotela, ne bi mogla izogniti: "Svoji poeziji ne postavljam meja." "Ko sem bila na festivalu v Rotterdamu, je japonski pesnik pristopil k meni in rekel: 'Zavidam ti, ker živiš v Izraelu. Vedno se nekaj dogaja, o toliko stvareh lahko pišeš. Pri nas samo češnje cvetijo.' Pa sem mu rekla: 'Zamenjajva.'"

A zares si nikoli ne predstavljala, da bi živela kje drugje, ker ima rada svojo državo. Kljub temu, da vsak dan in vsako noč njen kraj preletavajo helikopterji in letala, saj leži blizu treh vojaških letališč, sliši, kako bombardirajo Gazo, in opazuje nedolžne osle, ki jih Palestinci opremljajo z dinamitom. V eni od izrazito izraelskih pesmi piše: "Nihče ni štel majhnega osla na sliki pod naslovnico. Bel osel, čigar življenje je vpreženo v kramo in lubenice, je gotovo stal mirno, ko so na njegovo telo pritrdili pas iz dinamita, ga udarili po zadku in ga pognali z bojnim krikom do sovražnika." Po pesničinih besedah osel hkrati predstavlja vse, ki so ujeti med dvema svetovoma.

Ko se muza prikrade, jo je treba ubogati

Poezijo Agi Mishol pogosto označujejo kot eko ali podeželsko poezijo. Svoj vsakdanjik na kmetiji velikokrat uporabi kot lečo, s pomočjo katere pripoveduje o notranjem delovanju človeške psihe.

Z naravo sta tesno povezani: "V mestu ne bi mogla živeti, čeprav sem nekoč tri leta preživela v Londonu, ko sem študirala hebrejsko literaturo, pa sem živela v Jeruzalemu. Okoli sebe potrebujem polja in živali. Doma sem tam, kjer je narava. A do mesta vseeno nimam daleč. Čez dan, ko delam, sem v Tel Avivu, nato pa se vrnem k svojim mačkam, psu in konju." V Tel Avivu vodi pesniško šolo Helicon.

S soprogom, ki je sicer njen drugi mož, saj se je pri 19 letih na hitro poročila in ločila, vzgajata breskve, kakije in granatna jabolka. In medtem, ko ponosno razkazuje fotografijo enega od svojih orjaških kakijev, mi zaupa, da sta s soprogom ravno na uvodni dan festivala, ko je na mariborskem Lentu brala svojo poezijo, v Evropo izvozila pet ton tega sadeža.

Agi Mishol je narava velik navdih. Strinja se, da se poezija rodi v tišini in nastane iz ničesar, a hkrati priznava moč muze, kot ji pravi, ki se nenadoma prikrade. "Z muzo nisva podpisali nobene pogodbe, pojavi se, kadarkoli hoče. Ko stojim v vrsti na banki, ko sem na avtobusu ali ko se vozim z avtom. In takrat ji rečem: 'Ali ne vidiš, da vozim?' A moram jo ubogati. Z muzo se ni vredno kregati. Tako sem razvila posebno tehniko, kako si zapisovati tudi med vožnjo z avtomobilom."

Pesnica bo imela v sklopu festivala danes popoldne zasebno branje ter bo sodelovala na literarnem večeru v Sinagogi Lendava. Na festivalu se dobro počuti in četudi je v Sloveniji vroče bolj, kot bi si želela, se ji zdi Ptuj zanimiv: "Vsak zid mi ima nekaj za povedati."