Umrl pesnik in akademik Ciril Zlobec

Zlobec je bil pesnik, romanopisec, publicist, prevajalec, novinar, urednik, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter nekdanji politik. V slovenski kulturni spomin se je vtisnil že z intimistično pesniško zbirko Pesmi štirih, ki jo je leta 1953 izdal skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom. Od takrat je objavil približno 30 pesniških zbirk ter dva romana, več knjig esejev in publicistike.

"Motivika njegove poezije največkrat niha med resignacijo in vitalizmom. To doživetje prikazuje zlasti v treh območjih - v spominih na otroštvo, v erotiki in vsakdanji stvarnosti. Zlobčev verz je prost, notranji ritem se neprestano spreminja in je zato nenavaden, slog je mešanica abstraktnih pojmov in konkretnih podob, kar ustreza vsebini. Ta je večidel refleksivna, vendar z naslonitvijo na konkretne situacije, dogodke in osebe," je o njegovi poeziji v Pregledu slovenskega slovstva zapisal Janko Kos.

Širšemu bralstvu je najbolj znan kot pesnik ljubezni. Ob njegovem 90. rojstnem dnevu leta 2015 mu je Mladinska knjiga namenila izbor njegove ljubezenske poezije v knjigi Ljubezen - čudež duše in telesa. Izmed več kot 200 ljubezenskih pesmi je izbor opravil sam, in kot je tedaj povedal za STA, je iz svoje ljubezenske lirike naredil življenjsko zgodbo ter skoznjo prikazal fenomen ljubezni, kot ga je živel sam.

Med njegovimi pesniškimi zbirkami so še Pesmi jeze in ljubezni (1968), Dve žgoči sonci (1972), Vračanja na Kras (1974), Beseda (1985), Nove pesmi (1985), Rod (1988), Moja kratka večnost (1989), Ljubezen dvoedina (1993), Stopnice k tebi (1995), Mojih sedemdeset (1995), Skoraj himna (1995) in Ti-jaz-midva (1995).

Številna njegova dela so prevedli v tuje jezike, prevajal pa je tudi sam, med drugim nekatera vrhunska imena svetovne literature, kot je Dante.

Pesnik, rojen na Krasu, je obiskoval gimnazijo v malem semenišču v Gorici in Kopru, od koder so ga izključili, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenščini. Leta 1942 je postal aktivist OF, ob razpadu Italije pa se je pridružil partizanom.

Kasneje je diplomiral na ljubljanski slavistiki, se zaposlil kot novinar ter deloval v kulturnih uredništvih različnih medijev. Ukvarjal se je tudi s politiko, med drugim je bil na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 izvoljen v predsedstvo prve samostojne slovenske države. Ob kopici priznanj je leta 1982 dobil Prešernovo nagrado.