Poezija in vino v vseh skritih in manj skritih kotičkih Ptuja

Ali tudi vi pišete poezijo je bilo večkrat zastavljeno vprašanje med z novinarji, uredniki in drugimi gosti pomešano pesniško karavano, ki se je v sredo dopoldne v spremstvu organizatorjev z založbe Beletrina iz Ljubljane z avtobusom, kot da bi šlo za nek zaključni izlet, podala proti Štajerski. Končni cilj je bil Ptuj, a najprej, kot že leta prej, je pot vodila v Maribor.

V Koblarjevem zalivu se je skupina z vodjo festivala Alešem Štegrom vkrcala na splav in se v družbi vina mariborskih splavarjev Flosar, pohorskih gob in predstavitve tradicije splavarjenja po Dravi popeljala do Lenta.

"Ali ste tudi vi pesnik in kako vam je ime?" je ukrajinskega literata Jurija Andruhoviča med vožnjo s splavom pobarala Agi Mishol. "Pesnik sem samo včasih," ji je odgovoril lanski zmagovalec vilenice in se ji predstavil. Na vprašanje, ali se vino in pisanje res dopolnjujeta, je Andruhovič ponosno razodel: "Vse svoje najboljše knjige sem napisal ob vinu." Njegova soproga Nina je tiho odkimala in mi dala vedeti, da se šali. Nemški pesnik Krüger, poleg Agi Mishol častni gost festivala, se je na Štegrovo obljubo, da bodo organizatorji prisluhnili vsem njihovim željam, odzval: "Tudi našim skrivnostim?" Za sosednjo mizo si je Mercedes Cebrian čas krajšala z risanjem.

V žarišču sodobna španska poezija

Mercedes Cebrian je ena od treh festivalskih gostov, ki so v dneh pred festivalom sodelovali na špansko-slovenski prevajalski delavnici, poleg nje še Carlos Aganzo in Erika Martinez. To je bila izjemna izkušnja, je povedala, ko smo se peljali z Maribora na Ptuj. Prevajali so v parih s slovenskimi kolegi Tiborjem Hrsom Pandurjem, Andrejem Medvedom in Glorjano Veber, njihova osnova pa so bili prevodi pesmi, ki ga je opravila Veronika Rot. "Toda ta prevod je bil res osnoven. Besedo za besedo."

Njen španski kolega Aganzo je bil, kot je poudaril, presenečen nad kakovostjo prevodov, ki so nastali na delavnici in smo jim lahko na velikem platnu sledili na večernih branjih na glavnem festivalskem odru. Ker španski pesniki niso znali slovensko, slovenski pa ne špansko, se je bilo treba po njegovih besedah pri prevajanju potopiti v avtorjev svet, spoznati njegovo vesolje in kulturo.

Pesnik, ki je tudi novinar, je še dodal, da so pesmi prevajali "sredi ničesar", v Jeruzalemu, ki diha s trto in vinom, zvečer pa zrli v nebo in pili vino. Ves čas jih je osvetljevala rdeča luna, ob njej se je nič kaj sramežljivo bohotil še rdeči Mars. In tako je dobil navdih, da je sredi jeruzalemskih goric napisal pesem o Marsu in Luni.

In medtem ko je Athena Farrokzad v pogovoru z organizatorji nemirno pogledovala na svojo pesnitev, ki jo bo morala že samo čez nekaj ur prebrati na Vrazovem trgu, je Aganzo nadaljeval: "Pesem govori o tem, da se je treba odločiti med Marsom in Luno. Pesniki smo za Luno, ker smo nostalgični in romantični, Mars pa izberejo na primer vojaki."

Ko ulice dobijo poetičen obraz

Poezija v času festivala odzvanja po vseh skritih in manj skritih kotičkih Ptuja. Zahodno pročelje doma kulture Muzikafe nosi v kovinske kroge vgravirane verze vseh gostujočih pesnic in pesnikov dosedanjih festivalov. Poezija se med sprehodom po mestu razprostira na pročeljih stavb. Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, kjer smo si lahko ogledali razstavo o delu in življenju Jureta Detele ter prisluhnili pogovoru, je denimo odeta v verz Lukasza Manczyka: "Nevede sem naredil napako ustvarjanja in na rokah imam tišino."

Jadranska ulica je spremenjena v pesniško poljano, steklenice s sporočili, na katerih je vzcvetela poezija, nas vodijo do pisanega Vrazovega trga, posejanega z zdaj že značilnimi stoli iz steklenic, in kjer je na pokuševalce čakal tudi vinski oltar. Ob večernih pesniških branjih je bil trg kot vselej precej poln, kar Štegra veseli: "To, da pride tudi tisoč ljudi na branja na Vrazovem trgu, govori o tem, da smo pripravljeni poslušati ustvarjalce v jezikih, ki jih ne razumemo."

Začetek razumevanja je po Štegrovih besedah sicer že to, da smo pesnikom sploh pripravljeni prisluhniti. Morda pa k temu pripomore tudi vino. Vodja festivala, ki se že 22 let skuša pokloniti pesniškim ustvarjalcem in vinorodnim okolišem, meni, da vino, če se ga uživa v primernih količinah, deluje kot mnemotehnično sredstvo: "Spomnimo se trenutka, ko smo zaužili vino, in spomnimo se, kaj smo razmišljali, ko smo ga pili. Vino je morda v nekem popularnem smislu pijača pozabe, sam pa ga razumem kot vino spomina."

Festival, ki je sicer na svoj program naknadno uvrstil tudi literarne performanse pred staro steklarsko delavnico, še vedno veliko stavi na lokalno okolje. Poseben, intimnejši čar mu poleg drugega dogajanja, kot so vinske pokušnje, dajejo domačini, ki za pesnike odprejo vrata svojih domov, dvorišč in vrtov.

Zato je to festival z dušo, ki se je v najstarejše slovensko mesto zelo dobro integriral. Sproščeno atmosfero prepoznavajo tudi pesniki in pesnice, ki si na festivalu nezadržano izmenjujejo poglede, svetove in ideje. Tudi če se spoznajo šele na splavarjenju po Dravi.