Ilija Trojanow za STA: Od odvečnega človeka smo oddaljeni le nekaj generacij

Slovenija vam ni tako neznana, saj ste bili že nekajkrat tukaj. Kako bi jo ocenili kot tujec?

Dežel ne ocenjujem. Mislim, da je zelo težko oceniti enega človeka. Ko pišeš roman, je potrebnih več mesecev, da ugotoviš, kako deluje nek lik. Podati oceno celotne države, to je smešno, je samo za ljudi, ki ne želijo povedati nič bistvenega. Kajti dežela je entiteta kompleksnosti, razlik, raznolikosti, zato ni mogoče reči ničesar. Lahko pa rečem, da ima enega mojih najljubših slovanskih jezikov. Ruščina in slovenščina sta dva najlepša že samo zaradi zvena. Zato rad obiskujem kraje, kjer lahko samo zaprem oči in poslušam melodije, ritem in tonalitete jezika. Seveda pa opažam razlike po regijah, tako da ne morem reči ničesar niti o jeziku, kajti raznolikost narečij bi potrdila, da se motim.

Kaj pa Nemčija, kjer ste dolgo časa živeli? Če pomislimo na Pegido, begunce, ksenofobijo. Kaj se lahko izcimi iz tega?

Ne vem. Grozno je. Kar se je v zadnjih dneh zgodilo v Chemnitzu. Nisem si mislil, da je možno, da se bodo ljudje na nemških ulicah združili in šli proti ljudem, ki delujejo kot tujci. Povrh vsega je v tem delu Nemčije najmanj tujcev. Najraje bi rekel, na svidenje vzhodna Nemčija. Pojdi stran. Lahko se združiš s Poljsko in Madžarsko, ustvariš unijo fašističnih idiotov in imaš novo državo. So pa razlogi za to. Še vedno se počutijo deprivilegirane, kar razumem, ker je prišel zahodni sistem in vse prevzel. Uničil jim je dostojanstvo. To je psihološki problem. A naj se borijo proti zahodnemu kapitalizmu, ne proti revnim. To se mi zdi najbolj nagnusno obnašanje človeka - da je agresiven proti najšibkejšim. Če si že agresiven, potem bodi proti tistim, ki imajo moč, proti milijonarjem.

Žirija za nagrado vilenica je poudarila vaše prizadevanje za kulturo zlivanja oziroma transkulturo, za približevanje svetov. Pa je to sploh mogoče?

Ni se treba spraševati, ali je mogoče, treba je le pogledati zgodovino. In zgodovina je dejansko zbliževanje kultur, sotočje skupnih tokov. Kot pri rekah, ki se med seboj mešajo in nenehno spreminjajo. To je zgodovina človeške kulture in to vsi vedo. Edina težava je v tem, da živimo v svojem času. Torej percepcija človeškega bitja je prezentizem: smo pretežno v svojem mišljenju, prevladuje tisto, kar trenutno vidimo, kar je statična slika. Zgodovina je dinamična, naša perspektiva trenutka pa je statična.

Pomislite torej: nekdo, ki živi zdaj, vidi popolnoma drugačno Evropo kot tisti, ki je živel pred 50 ali 100 leti. Veliko stvari se je spremenilo: veliko približevanj in veliko novih mej oziroma ločevanj. To se nenehno spreminja. A ko pogledate kulturno dinamiko kateregakoli evropskega mesta, so skoraj povsod umetnost, glasba, kulinarika, razstave, srečevanja, delavnice, kamor prihajajo ljudje različnih ozadij. Zato menim, da je danes težko govoriti o nacionalnih kulturah. Bil bi zelo presenečen, če bi našli slovenskega umetnika, ki ga popolnoma določajo meje te države.

V vaših delih je prisotna kritika do Evrope, ker da ni sposobna ali noče videti drugih...

To ne drži. Imperialni projekt Evrope je povezan s tem, da vidiš druge. Ker če jih ne vidiš, jih ne moreš osvojiti. Jaz pa pravim, da obstaja način, kako jih gledaš, in način, kako o njih govoriš. Jezik je torej zelo pomemben. Ko govorim o Evropejcih, imam v mislih nekaj imperijev na zahodu, v smislu globalizacije so to britanski, francoski in španski. Taksonomija, besede, ki jih uporabljam, slovarji, ki so bili uporabljeni, so pomemben vidik imperializma in kolonializma. Teh dveh ni več, jezik oziroma kulturna perspektiva pa je še vedno z nami. To je ena od stvari, ki jih poudarjam. V romanu Zbiralec svetov je veliko govora o tem: da v načinu, kako se Zahodna Evropa odziva na svet, še vedno prevladuje 19. stoletje. Dejansko gre za predsodke, ki se pogosto ohranjajo in prenašajo. Včasih segajo desetletja, včasih stoletja nazaj. Tipičen je Balkan, kjer obstajajo predsodki med različnimi narodi, ki segajo vse do 12. stoletja. Gre za obliko patologije.

Cenijo vas kot angažiranega pisatelja.

Tako pravijo, vprašanje pa je, kaj to pomeni. Res ne vem. Mislim, da ni nepolitičnega pisanja, pač pa politično in apolitično. Apolitično je v primeru, da namenoma ne predstaviš družbeno-gospodarskega okvirja. Če torej pišeš o recimo mladem človeku v velikem mestu, lahko pišeš o prekariatu in nezaposlenosti ali pa o njegovem ljubezenskem življenju, sanjah, čustvih. Tu ne gre za estetske odločitve, saj lahko prvo zelo poetično ubesediš tudi s poezijo. Ne gre torej za povezavo med političnim in poetičnim, le nekatere avtorje družbeno-ekonomski okvirji ne zanimajo. Zame to ni mogoče, ker to vidim, občutim in o tem razmišljam, pa če želim ali ne. Je moj način gledanja na svet.

Omenili ste prekariat. Pa lahko kot posamezniki sploh kaj storimo, glede na to, da se zdi, da je človek vedno podrejen sistemu?

Veliko stvari lahko storimo. Prvič, v svojih interakcijah nismo prisiljeni postati suženj ekonomije. Če vsi postanemo Airbnb, je svet drugačen, kot če nekoga povabiš, da prespi pri tebi. To je samo en primer. Vprašanje torej je, ali sodelujemo pri ekonomizaciji ali ne. Drugo vprašanje je, kako se organiziramo politično, saj obstajajo različni načini upiranja sistemu. Pomembno pa se je zavedati iluzije aktivnosti, ki jo zdaj hrani internet in katere žrtev je veliko mladih. Sam jo imenujem klik upora, bodisi da gre za protest ali peticijo. To je virtualni privid, kjer se nič ne zgodi.

Poleg tega potrošnja postaja vse bolj povezana z altruizmom. Veliko družb v zadnjih nekaj letih ponuja, da bo podarilo sredstva za izboljšanje sveta, če nekaj kupiš. To je farsa v smislu, da to ne spremeni sveta, pa tudi nevarno je, ker je povezano s potrošnjo, ta pa je del problema. Kajti če imaš vsaj malo zavedanja o ekološkem uničevanju planeta zaradi nenehne gospodarske rasti, potem tvoje kritično zavedanje vključuje tudi težave, povezane s potrošnjo. Tretjič pa je politično napačno, da organizacije dajejo ostanke hrane, npr. iz restavracije, beračem. Mislim, da je to analitični problem, ker se ne zavedajo, da če hranijo revne s tem, kar ostane bogatim, potem bogati potrebujejo vedno več. Na ta način ne bomo nikoli dosegli ravnovesja v dostojanstvu.

Če pogledamo, kaj smo danes dosegli kot civilizacija: vse temelji na političnem, ne na altruističnem boju, recimo človeške pravice ali pravice žensk. Ne smemo pa pozabiti, da vedno potrebujemo varovanje pravic za vsakogar. Vse ostalo, kar naredimo, je le dodatek. Imeti moramo mreže solidarnosti in dostojanstva, ki veljajo za vse ljudi v vseh časih. Ko tega ni več, pristanemo v srednjem veku.

Ampak če pogledava potrošnjo in prekariat: prvo se spodbuja, po drugi strani pa je vse več ljudi, ki si je ne more privoščiti. Ni to nenavadno?

To ni nenavadno, ampak ena največjih težav kapitalizma. Zato vodilne interesne skupine predlagajo uvedbo univerzalnega temeljnega dogodka. Ta se je začel kot projekt levičarjev pred desetletji. Takrat so vsi rekli, da so nori, zdaj so o tem razpravljali v Davosu. Nedavno sem se pogovarjal z enim najbogatejših Avstrijcev, ki se z vsemi štirimi bori proti temu, ker pravi, da bo sistem eksplodiral. Zavedati so se začeli, da bo največji izziv v prihodnjih nekaj desetletjih avtomatizacija. Kapitalizem pa bo dosegel stopnjo, ko polovica populacije ne bo pravih potrošnikov in ekonomska rast ne bo mogoča. Vedo, da trenutni sistem ni vzdržljiv brez rasti. Kapitalizem brez rasti pa pomeni državni socializem. Prav zato pogovori o temeljnem dohodku, da bi zagotovili osnovno potrošnjo.

Torej nismo daleč stran od "odvečnega človeka"? Čeprav se vaša knjiga bere kot grozljivka, ne gre za izmišljotino...

Mislim, da smo le eno ali dve generaciji stran od tega. Ker umetne inteligence ni mogoče ustaviti, bo večina delovnih mest neuporabnih. Upam, da bo prihodnost človeštva postkapitalistična, edini način, po katerem bomo organizirali gospodarstvo, pa bo degresija, trajnostnost in solidarnost. Najti bomo morali sistem, ki ne bo temeljil na pohlepu, potrošnji in surovem izkoriščanju naravnih virov.

Kaj pa humanistika? Kaj bi lahko spremenili, da bi dobila več veljave in tudi finančne podpore?

Mislim, da bi potrebovali nov izobraževalni sistem, od vrtca do univerze, v katerem bi dali več poudarka kreativnosti, kritičnemu razmišljanju, socialni interakciji, komunikaciji in jezikom. Zdaj je celotna ideja v tem, da bi pripravili ljudi na to, da so stroji v ekonomskem procesu. Nov sistem ni idealističen, ampak praktičen projekt, ker vemo, da so ljudje s takšno izobrazbo bolj zadovoljni in bolj razviti.