Okrogla miza na Vilenici: Materialna podlaga je le osnova za pisanje

Izhodišče za razmišljanja na okrogli mizi je bilo vprašanje, kaj in kako pisati ter kako medtem preživeti, kot je uvodoma izpostavil moderator Aljoša Harlamov. Pri tem je izhajal iz trenutne družbeno-ekonomske danosti, v kateri imajo slovenski pisatelji status samozaposlenega. Nek sistem po njegovih besedah torej še obstaja, a glede na družbeno klimo se tudi avtorje prišteva med ljudi, ki so na trgu.

Njegove besede je potrdila letošnja slovenska avtorica v središču Mojca Kumerdej, ki je svoj položaj samozaposlene kulturne delavke primerjala z neodvisno kulturno sceno, za katero je na voljo vse manj državnih sredstev. Za preživetje mora opravljati kombinacijo različnih del, ki so povezana s pisanjem, največja težava pri tem pa je organiziranje časa. Z novo vlado sicer upa na nove možnosti.

Podporni sistem, kot obstaja v Sloveniji, pa ne obstaja povsod, vsaj ne na Slovaškem. V tej državi so redki pisatelji, ki ne opravljajo redne službe, je povedal pesnik, filozof in urednik Primož Repar.

Da so podpore pisateljem od države do države različne, so pritrjevali gostje festivala iz tujine. Po trditvah irske avtorica Eilis Ni Dhuibhne pisatelj v njeni domovini ne more preživeti brez podpore. Poljska avtorica Wioletta Grzegorzewska se je zavoljo tega, da postane pisateljica, preselila v Veliko Britanijo, kjer je naletela na sistem, ki ni odprt za priseljence. Vendar je imela srečo, da je dobila priporočilo literarnega agenta, ki ga v tej državi potrebuješ.

Z "zaprtim sistemom" se je soočil tudi slovenski avtor v Italiji David Bandelj, ki je zato izbral poučevanje in literarno ustvarjanje prepustil prostemu času. A tega ob redni službi primanjkuje, kot je poudarila malteška avtorica Loranne Vella, ki živi v Bruslju. Sama ne piše zaradi preživetja, ampak živi za pisanje in za preživetje opravlja službo. V takšnih razmerah pisanje po njenih besedah nehote postane hobi.

Tudi avstrijska avtorica Karin Peschka se je ustvarjanju literature posvečala ob redni službi, medtem ko na srednja leta lahko preživi od pisanja, ne pa tudi od prodajanja knjig. V Avstriji je podporni sistem po njeni oceni dokaj dober, ne strinja pa se s tem, da so štipendije in rezidence omejene do določenega leta starosti. Opozorila je tudi na to, da mora biti avtor v primeru javne podpore previden pri tem, kaj piše: "Če si kritičen do, na primer, vlade, si tudi sam podvržen kritiki, češ da dobivaš javna sredstva."

Kritična do pisateljskih rezidenc je bila tudi madžarska avtorica Noemi Kiss, predvsem z vidika, da je ženska in mati. Kot pisateljica, ki se posveča skoraj tabu temam, od vprašanj spola in neprijetnih strani materinstva do družinskega nasilja, se počuti "zunaj patriarhalnega sistema", vseeno pa je prepričana, da je o tem treba razpravljati.