Urša Menart za STA: Blizu so mi drame s subtilnimi elementi komedije

Doslej ste posneli dva celovečerna dokumentarna filma, Nekoč je bila dežela pridnih (2011) in Kaj pa Mojca? (2014). Ne bom več luzerka je vaš celovečerni prvenec. Kako ste se spopadli s tem izzivom?

V bistvu je nekaj časa trajalo, da je scenarij dobil obliko, primerno za snemanje. Recimo dve leti in pol. Ampak to ni dejanski čas nastajanja scenarija, na njem nisem delala ves čas. Nekaj napišeš, nato ga odložiš, čakaš na razpis, da preveriš, ali bo šla tvoja ideja skozi, kaj morda posnameš, potem pa spet zagrabiš.

V vašem zadnjem dokumentarcu Kaj pa Mojca? ste skušali ugotoviti, kdo je tipična slovenska filmska junakinja. Zdaj ste ustvarili svojo. Torej: Kdo je Špela?

Špela je lik z zelo trdimi načeli, ki pa prav zaradi tega tudi sama sebe kdaj spravi v kakšno neugodno situacijo ali v konflikt. Špelo zaznamuje tudi specifičen način, kako reagira na stvari, ki se ji dogajajo. Všeč mi je tudi njena trma oziroma nepopustljivost pri določenih stvareh. Na sploh se mi zdijo zanimivi liki, ki niso zgolj žrtve okoliščin, čeprav to Špela na nek način je, a zna vse skupaj tudi sama še dodatno zaplesti.

Špelo igra mlada igralka Eva Jesenovec, ki šele stopa na igralsko pot. V filmu je prepričljivo upodobila vašo junakinjo. Kako ste prišli do nje?

Eva Jesenovec je na sveže sicer članica ansambla ljubljanske Drame, spomnim pa se je še z avdicije za enega mojih študentskih filmov pred približno desetimi leti. Tedaj sem nato izbrala drugo kandidatko, a sem si Evo zapomnila. Nato sem jo gledala na predstavi in v kratkem filmu ter se spomnila nanjo ob še nekaterih drugih mladih igralkah, ki sem jih želela preizkusiti na avdiciji za vlogo Špele. Eva se mi je zdela na koncu najprimernejša za lik, čeprav se v resničnem življenju od njega precej razlikuje. Ima pa v sebi neko simpatično trmo ter je ena tistih ljudi, ki jih srečaš na ulici in se ob tem vprašaš, kaj jim roji po glavi.

V filmu med drugim odpirate temo, ki v javnosti večinoma odmeva kot očitek - otroci še pri 30 letih živijo pri starših. Vi ste jo predstavili iz zanimive perspektive - Špela si namreč želi neodvisnosti, a ji sistem oziroma družba, v kateri živi, tega ne omogočata...

Mislim, da je to, da mladi do 30. leta živijo pri starših ali da se celo vračajo domov, potem ko so se že odselili, posledica ekonomske in politične situacije v neki družbi, kaže pa tudi na odnos družbe do določene generacije. To ni nekaj, kar se nam v Sloveniji slučajno dogaja, ker je mladina razvajena. Večina mladih, ki so v tej situaciji prisiljeni živeti, ni zadovoljnih. Ni jim fajn. Zdi se mi, da se je predvsem tej generaciji mladih, ki živijo v Ljubljani, vse težje osamosvojiti.

Še en problem, ki ga velja ob filmu izpostaviti, je preizobraženost, sploh v umetniških poklicih in družboslovju. Se pravi - vsi morajo domala končati faks, da danes dobijo delo, na koncu pa služb za te ljudi ni, ker bi jih bilo treba preveč plačati ali pa dobijo neplačane prakse oziroma, kot je videti tudi v filmu, določene kompenzacije...

Zdi se mi, da gre za tipični sindrom naše generacije, ki so nas vzgojili starši, ki so verjeli, da nam bo po osamosvojitvi Slovenije v življenju bolje, kot je bilo njim. Glavna vrednota je bila, da se izobraziš za poklic, ki te bo veselil, da boš nato lahko našel delo, ki ga boš opravljal z užitkom in veseljem. Mi nismo bili vzgojeni v nekem preračunljivem duhu, kar se tiče naših kariernih poti. In zdi se mi, da se generacije za nami vzgaja drugače, z manj idealizma.

Naši starši pa so bili idealistični. Razmišljali so o tem, da bomo imeli več možnosti v življenju, kar morda resnično imamo, a je na drugi strani ekonomska situacija za nas precej težja, česar pa niso predvideli.

V filmu je v ospredju tudi beg mladih v tujino, v obljubljeni svet, ki prav tako lahko prinese razočaranja. Kar so sicer počele že generacije naših staršev ali starih staršev. Po drugi strani pa imamo mlade, ki v tujino pravzaprav ne želijo, ampak bi se želeli uresničiti doma. Da bi s svojim doprinosom naredili nekaj za našo družbo, jo morebiti izboljšali.

Med mladimi se pogosto pojavi vprašanje, kaj naj sploh tukaj počnem, če pa je drugje lahko bolje. Tudi starejšim se včasih zdi čudno, da še vedno obstajajo mladi, ki si želijo ostati v Sloveniji. Starejši pogosto celo priporočajo odhod v tujino, v smislu, pojdite, dokler ste še mladi, in izkoristite to priložnost. A tako razmišljanje v resnici ne rešuje težav. Morda si z odhodom na delo v tujino lahko izboljšaš ekonomsko situacijo, če je to tvoja prioriteta v življenju, dolgoročno pa se mi to, da naši mladi bežijo nekam na sever, ne zdi najbolje.

Film bi lahko glede na omenjene teme hitro postal "zatežen", a vam je uspelo Špelino zgodbo predstaviti humorno, a ne karikirano. Je bilo težko ujeti to pravo mero humorja?

Blizu so mi drame s subtilnimi elementi komedije. Zdi se mi, da je to tudi žanrsko nekako najbolj realistična zvrst, ali pa je pa morda moj pogled na življenje najbolj temu podoben. Sicer ne živimo ravno komedije vsak dan, živimo pa veliko enega absurda ali pa ironije.

Pri rabi humorja v filmu je treba biti ves čas pozoren, sprva pri pisanju scenarija, nato pa še pri delu z igralci. Prav ti so najbolj pomembni pri nastajanju filma in moram reči, da sem izjemno zadovoljna z delom z igralsko ekipo (v njej so med drugimi Saša Pavček, Brane Završan, Jurij Drevenšek, Tina Potočnik Vrhovnik, Aljaž Jovanović in Timon Šturbej, op. a.). Pred začetkom snemanja smo imeli veliko skupnih vaj, da smo ujeli pravi ton filma. Če so lahko denimo določeni prizori za gledalca smešni, sem želela, da so odigrani resno. Kot da se film ne zaveda preveč, da želi biti smešen. Seveda se pa da marsikaj narediti tudi v montaži in ustvariti šalo iz nečesa, kar morda prvotno ni bilo mišljeno komično.

Spraševala sem se, ali je lahko Ne bom več luzerka mladinski film ali je za odrasle, pa ne najdem pravega odgovora. Rekla bi, da je namenjen tej novi kategoriji starejših mladih, o kateri se vse bolj govori, a nima prave kategorizacije, ker so to obče gledano že odrasli ljudje. Nenazadnje pa se v junakinji lahko prepozna tudi nekdo, ki je star 20 let pa bi šel od doma. Komu ga vi namenjate?

Mislim, da je to film, ki je odprt za širše občinstvo, tako za mojo generacijo, ki je ta hip v 30. letih, kot tudi za mlajše gledalce, ki podobne težave slutijo v prihodnosti. Po drugi strani pa menim, da bo zanimiv tudi za starejše gledalce, saj nudi vpogled v to, kako mlajša generacija doživlja aktualno družbeno situacijo.