S Scenarnico na poti krepitve slovenske scenaristike

Ob ogledih slovenskih filmov je bilo s strani kritikov in gledalcev marsikdaj slišati: "Film je super posnet, a zgodba ne stoji." Ob tem je podpredsednica Društva slovenskih režiserjev (DSR) Urša Menart opomnila, da se ob teh očitkih nihče ne vpraša, kaj sploh je s scenaristiko kot poklicem pri nas ter, kaj se je zgodilo z nekdaj močno tradicijo scenaristike, ki se je v zadnjih desetletjih izgubila.

Ker je v Sloveniji v ospredju produkcija avtorskih filmov, so režiserji pogosto tudi avtorji scenarijev. Urša Menart je razmišljala, da je vzrok za to, da scenarij ni dovolj dober, lahko, da so sami režiserji prehitro zadovoljni ali pa se mudi z začetkom snemanja: "Redko kdo si lahko vzame dovolj časa, da bi se posvetil pisanju scenarija, in je tako hitro lahko že druga ali tretja verzija scenarija dovolj dobra za začetek snemanja. Velikokrat pa se ti določene zadeve, ki jih lahko izboljšaš, popraviš, izkristalizirajo šele pri peti ali celo deveti verziji scenarija." Vzrok za hitro zadovoljstvo s scenarijem je lahko tudi v tem, da samo delo scenarista ni pošteno plačano in na koncu scenarije režiserji pišejo v prostem času.

Scenarnica za spodbudo razvoja prve faze nastanka scenarija

V DSR so pred leti ustanovili tudi scenaristično sekcijo, ki ji predseduje Matevž Luzar. Ob tem so želeli, da bi ta sekcija aktivno pristopila k razvoju scenaristike na ravni države in so pred tremi leti zagnali Scenarnico, ki jo na društvu izvajajo ob podpori Slovenskega filmskega centra (SFC) ter Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Mentor letošnje delavnice je Srđan Koljević, programski vodja pa je Luzar.

Ta je za STA povedal, da je Scenarnica namenjena verjetno najtežjemu delu ustvarjalnega procesa, pri katerem marsikdo obupa, se pravi, kako iz ideje oziroma razširjenega sinopsisa na približno desetih straneh ustvariti prvo različico scenarija na devetdesetih straneh, s katero se lahko nato scenaristi prijavijo na razpise v Sloveniji in tujini ali pa na že uveljavljene mednarodne delavnice.

Scenarnica je namenjena tako tistim, ki se s pisanjem scenarija spopadajo prvič, kot tudi izkušenim ustvarjalcem s področja filma in ni starostno omejena. To, da je skupina mešana, po Luzarjevih besedah ustvarja prav posebno dinamiko, hkrati pa je delavnica zamišljena tudi kot prostor srečevanja ljudi, ki bodo morebiti nekoč sodelovali pri kakšnem projektu.

Scenarnica je letos šest vikendov od aprila do septembra potekala v Ljubljani, njeni udeleženci pa morajo v tem času kar veliko postoriti, saj poleg piljenja svojega scenarija aktivno sodelujejo tudi pri razpravah o scenarijih drugih udeležencev. "Gre za kritiko v najboljšem pomenu besede, saj želimo, da je Scenarnica prostor, kjer se lahko odprto govori o vsem z namenom izboljšanja scenarijev," je poudaril Luzar.

V prvih treh izdajah so prejeli okoli trideset prijav na leto, na koncu so jih za razvoj na Scenarnici izbrali osem. Po Luzarjevih besedah izbrani sinopsisi pokrivajo različne žanre, od komedije, preko romantičnega in mladinskega filma in drame do grozljivke, sami pa si te žanrske raznolikosti na delavnici pravzaprav želijo. Rezultate letošnje delavnice bodo v sklopu FSF predstavili v soboto. Omeniti pa velja, da sta dva projekta, razvita na Scenarnici, že pripravljena za produkcijo v prihodnjem letu. Gre za Inventuro Darka Sinka in Jezdeca Dominika Menceja. Prav tako je bilo pet na Scenarnici ustvarjenih projektov podprtih na razpisih za razvoj.

Predhodni premiki na področju razvoja scenaristike

Pogled nazaj v slovensko scenaristično tradicijo kaže, da so scenarije včasih pogosto pisali pisatelji, zato je bilo po besedah Urše Menart tudi toliko introspektivnih filmov. "A zadeve, ki v literaturi lahko delujejo zelo dobro, denimo notranji monologi, na filmu težko pokažeš, oziroma lahko izvedba deluje popolnoma drugače, kot je bilo mišljeno v delu. Zdi se mi, da je marsikaj, kar se je slovenskemu filmu očitalo v tem obdobju, izšlo ravno iz tega," je povedala.

Poleg že omenjenih težav velja omeniti tudi, da na AGRFT dolgo niso imeli katedre za scenaristiko, poučevali so jo zgolj kot predmet. Po osamosvojitvi je tako leta 1998 prvi entuziastični premik na tem področju izvedel Zdravko Duša, ki je organiziral scenaristično delavnico Pokaži jezik. Ta je poudarjala, da je pisanje scenarija pravzaprav obrt, katere zakonitosti je treba osvojiti za dober končni izdelek. Do leta 2008, ko je potekala, se je je udeležilo okoli 100 slušateljev, tudi iz tujine, nekateri od njih pa se še danes profesionalno ukvarjajo s filmom.

Praznino, ki je nastala po zaključku delavnice je z letom 2013 zapolnila ustanovitev katedre za scenaristiko na AGRFT, katere vodstvo je prevzel Miroslav Mandić. Akademija danes nudi tudi drugostopenjski študij scenaristike po bolonjskem programu, prvi magistri te smeri pa že začenjajo z delom. V društvu režiserjev menijo, da ta študij obeta razvoj in kontinuiteto scenarističnega znanja v Sloveniji.

Pomanjkanje razpisov za scenariste in sredstev za njihovo pravično plačilo

Seveda se tudi pri tej temi zatakne pri razpisih in financiranju. Scenaristom je sicer na voljo letni razpis SFC za sofinanciranje razvoja scenarija na področju slovenskega celovečernega igranega, dokumentarnega ter animiranega filma, a je to premalo. V društvu bi želeli, da bi SFC ta razpis objavljal dvakrat letno, spomladi in jeseni, povečati pa bi bilo treba tudi finančni vložek v razvoj scenarijev.

Sicer je tudi RTV Slovenija objavljala anonimne razpise za scenarije in jih je nato odkupovala za svoj igrani program. A teh razpisov na redni bazi ni več, saj RTV Slovenija zadnja leta producira morda po en televizijski igrani film na dve leti, včasih pa so posneli tudi po štiri tovrstne letno ter najemali scenariste, ki so delali na uspešnih hišnih serijah, je opomnila Urša Menart.

Med zadnjimi igranimi TV produkcijami sta Pod gladino (2017) v režiji Klemna Dvornika in Panika v režiji Barbare Zemljič (2013), oba pa sta bila ustvarjena na osnovi knjižnih predlog. Del krivde za upad izvirne televizijske produkcije v društvu prepoznavajo tudi v tem, da se recimo med gledalci večina zelo priljubljenih televizijskih serij v Sloveniji ta hip snema po tujih licencah, z že napisanimi scenariji.