Sonja Prosenc za STA: Želela sem ustvariti portret ljudi, ki se v kritičnem trenutku ne najdejo

Že s prvencem Drevo ste nakazali, da težite k ustvarjanju samosvojega filmskega jezika, v katerem je v podobah na platnu predstavljeno občutenje določene situacije...

Pri ustvarjanju filma me vedno zanima ustvarjanje celovite filmske izkušnje, ki gradi na vseh filmskih aspektih in poskuša presegati ilustracijo zgodbe. Enako kot pri Drevesu je bilo to naše vodilo tudi pri filmu Zgodovina ljubezni.

Za prvi film sta scenarij pisala z direktorjem fotografije Mitjo Ličnom, tokrat ga podpisujete zgolj vi. Je morda tudi to vzrok temu, da je to subjektivno doživljanje, podano preko nelinearnega sosledja podob, v Zgodovini ljubezni še bolj v ospredju?

Mogoče je vzrok za to predvsem, da je bil film Drevo bolj vpet v neko kulturno ali družbeno zaznamovano situacijo; da je bila sama tema filma neločljivo povezana s to situacijo. Pri drugem filmu pa, kljub temu da izhaja iz razmisleka o družbi, nasilju, nihilizmu in emocionalni odtujenosti, ki jo zaznamujejo, je bilo najbolj naravno o tem govoriti skozi subjektiven pogled lika, skozi vijuganje spominov in misli. Naslikati portret ljudi, ki ne morejo ali ne znajo najti poti eden k drugemu v trenutku, ko to najbolj potrebujejo. V trenutku, ko se soočajo z izgubo ljubljene osebe.

Zelo poetičen in primeren vsebini je naslov filma - Zgodovina ljubezni. Ne želiva razkriti preveč, a naj vas vprašam, kaj si vi predstavljate pod to besedno zvezo. Gre zgolj za osebno zgodovino ali ta pojem razumete širše?

V narativnem pogledu se film ukvarja z ljubeznijo med starši in otroci, med bratom in sestro, moškim in žensko. Naslov pa govori tudi o ljubezni v mitološkem smislu. O bolečini, nasilju, izgubi in vsemu kar ljubezen spremlja. Odkar je film končan in ga gledam, me v enem prizoru vedno znova presuneta filmska sestra in brat Doroteja Nadrah in Matej Zemljič, ki stopita iz reke - kot polbogova, polna svoje mladostne moči. In vsa ljubezen in hkrati sovraštvo, ki ju čutita, se manifestirata v želji po maščevanju, ki zaznamuje njuna dejanja.

Z Ličnom sta ustaljen ustvarjalni tandem. Njegova fotografija prav tako ponovno izstopa. Kaj je skrivnost vajinega složnega sodelovanja?

Pri najinem sodelovanju se mi zdi pomembno to, da niti eden niti drugi ne čuti potrebe, da bi si med seboj kar koli v avtorskem smislu dokazovala, ampak lahko sproščeno iščeva rešitve in poti, ki so najboljše za to, kar film želi biti. Ker sva par že skoraj 15 let, je najina komunikacija popolnoma neobremenjena, hkrati pa spoštujeva pozicije, s katerih kot avtorja nastopava pri ustvarjanju filma.

Oba sva vizualca in scenariji, ki jih pišem, že zelo konkretno ustvarjajo sliko filma. Mitja je kot direktor fotografije postavljen v že dokaj določene okvire podob, kar mu v resnici daje toliko več svobode, saj se mu zato ni potrebno ukvarjati z razreševanjem vizualizcije filma na neki bolj elementarni ravni, ampak lahko znotraj dokaj natančno definirane vizualne naracije te podobe nadgradi.

Glasba ima v vaših filmih izredno pomembno vlogo. Pri prvem filmu ste za glasbo sodelovali z Janezom Dovčem, tokrat ste združili moči s Silence. Bi povedali, kako je prišlo do tokratnega sodelovanja?

Glasba dua Silence je bila velik navdih pri ustvarjanju tega filma. Že pred samim snemanjem smo imeli izbrane skladbe, predvsem je bilo tukaj pomembno, da gre za diegetično glasbo, se pravi, da izhaja iz prizorov. Kristoffer, ki igra dirigenta, je s to izbrano skladbo vadil kar nekaj mesecev. V času postprodukcije pa smo se s Silence, s Primožem Hladnikom in z Borisom Benkom, ter pianistom Igorjem Vičentičem tudi odpravili na Norveško, kjer smo s Filharmoničnim orkestrom v Stavangerju te skladbe na novo posneli za film. Tukaj bi rada omenila, da je bila ta glasba navdahnjena s predstavami Tomaža Pandurja. In kot se je izkazalo, nas je bilo v ožji ekipi kar nekaj njegovih občudovalcev.

Omenili ste že priznanega norveškega igralca Kristofferja Jonerja, ki nastopa v vlogi dirigenta, domnevnega nekdanjega ljubimca protagonistkine matere. Med drugim smo ga lahko gledali v filmu Val režiserja Roara Uthauga ter v Povratniku Alejandra G. Inarrituja. Kako ste stkali sodelovanje z njim?

Kristofferja je za to vlogo predlagal naš norveški koproducent. Pogledala sem nekaj njegovih filmov in bil mi je všeč. Slabo leto pred načrtovanim začetkom snemanja sta oba s producentom prišla v Slovenijo, kjer smo poskusili posneti nekaj prizorov skupaj z Dorotejo, ki igra Ivo, saj je bilo zame pred dokončno odločitvijo pomembno tudi, kako se bosta Doroteja in Kristoffer ujela pred kamero kot glavna lika. V tistih dneh njunega obiska v Sloveniji smo si bili edini, da si želimo pri tem filmu sodelovati.

Zgodovina Ljubezni je prva slovensko-italijansko-norveška koprodukcija. Kako ste vzpostavili to navezo in kako je vplivala na sam film?

Norveški koproducent je prebral scenarij na mednarodni producentski akademiji EAVE, ki se je je udeležil naš producent Rok Sečen po prejemu nagrade na WEMW v Trstu. Jarle Bjorknes je film predstavil Norveškemu nacionalnemu filmskemu inštitutu, kjer jim je bila Zgodovina ljubezni všeč in želeli so, da je Norveška del tega projekta. Filmu so namenili financiranje in tako je to postal prvi slovenski film, narejen med drugim z norveškimi sredstvi.

Koprodukcija z Italijo pa je izhajala predvsem iz tega, da smo želeli del filma posneti na določenih lokacijah v Italiji. Kar pa je pomembneje, je to, da nam je bilo skozi koprodukcijo omogočeno sodelovanje z odličnimi avtorji iz vseh treh držav. Na Norveškem sem na primer film montirala s Frido Eggum Michaelsen, pri zvoku je z Julijem Zornikom in Riccardom Spagnolom iz Italije sodeloval Gisle Tveito, sicer redni sodelavec Joachima Trierja, imeli pa smo še nekaj igralcev manjših vlog iz Italije.

Kdaj bomo film v Sloveniji lahko gledali v redni distribuciji?

Doma bo film v redni distribuciji predvidoma spomladi prihodnje leto. Do tedaj pa se bo predstavljal občinstvu po svetu.