Igor Švara za STA: Trenutna generacija orkestrašev je ena najboljših

Spored jubilejnega koncerta sega od prvega izvajanega dela pred 100 leti prek železnega repertoarja do Wagnerja. Kako je nastal?

Umetniški vodja Rocc se je odločil za koncept, ki bo povezal slovansko, italijansko, francosko in nemško glasbo, dirigenti smo ga podprli in izbrali predloge. Glede na to, da je stoletnica orkestra, je prav, da bo v ospredju orkester. Tudi zato smo izbrali samo eno pevsko točko, v kateri bo gostja sopranistka Rebeka Lokar. Poudarek je na romantiki in mislim, da bo program lep in zanimiv tudi za publiko.

V kakšni kondiciji je orkester danes?

Ljubljanski operni orkester je vedno bil med boljšimi opernimi orkestri, ne samo v Jugoslaviji, ampak tudi v Evropi. Seveda ne razmišljam o orkestrih, ki so predvsem vrhunski simfonični orkestri in igrajo tudi v Operi, tako kot recimo na Dunaju, v Münchnu, Leipzigu, Dresdnu, Salzburgu itd. Mislim, da operni orkestraši zelo težko izpolnijo svoje glasbene ambicije, saj je njihovo delovno mesto v orkestrski jami, lahko bi rekel v senci, čeprav so skoraj najbolj pomemben del vsakega opernega in baletnega večera. Mnogokrat sploh ne vidijo, kakšna je uprizoritev. Jubilejni koncert na odru, pred publiko, bo dodatna stimulacija za vse orkestraše, preden bodo spet šli nazaj v jamo za celotno sezono.

Ker sem dirigiral trem generacijam orkestrašev, lahko rečem, da je ta generacija ena najboljših, ker so povečina mladi, pa vendar ne tako mladi, da bi bili še neizkušeni. So mladi v najboljših letih in z velikim tehničnim znanjem. Je pa seveda veliko dejavnikov, ki vpliva na kvaliteto orkestra: predvsem delo z dobrimi dirigenti, ki so za orkester največja motivacija.

Trenutno šteje 66 glasbenikov. Je to dovolj za ljubljansko Opero?

V bistvu je dovolj. Za velike projekte, ki smo jih imeli in upam, da jih bomo še imeli v Cankarjevem domu, se seveda poveča. Tudi za ta koncert se bo povečal. Pridejo stalni substituti, ki pri nas sodelujejo, kadar je potreba po povečanem orkestru. V Operi smo prostorsko omejeni, saj s prizidkom nismo pridobili skoraj nič večjega orkestrskega prostora. Orkester je še vedno stisnjen v jami kot pred 100 leti. Zelo slabi akustični pogoji so nedvomno ena največjih težav orkestrašev.

Od kje prihajajo substituti in kako je s podmladkom?

Mladi kadri prihajajo z akademije, avdicije odpirajo vrata vsem glasbenikom, ki želijo igrati v Operi. Tako se orkester počasi pomlajuje, posebej na tistih mestih, kjer odidejo v pokoj. Ambicija vsakega mladega glasbenika je, da bo solist, ali pa vsaj član simfoničnega orkestra, kjer bo prezenten pred publiko. Tisti, ki pridejo v opero, pridejo zaradi veselja do operne glasbe. Moram reči, da je selitve iz našega orkestra zelo malo, ko te operna in baletna glasba zagrabi, te zlepa ne izpusti.

Kakšno pa se vam zdi splošno stanje v Operi kot nacionalni hiši, ko praznuje stoletnico?

Zelo težko bi govoril o politiki in financiranju. Denarja v kulturi je vedno premalo. Tudi s tem se da shajati, a od nekdaj smo rekli - malo denarja, malo muzike. Za vse večje projekte rabiš toliko več financ. Zakaj se je ustavilo sodelovanje s Cankarjevim domom? Ker je produkcija tam toliko večja in neprimerljivo dražja. In potem je vprašanje, ali je smiselno imeti en mega projekt in nato do konca sezone životariti ali zmanjševati lastno produkcijo. Opera je strošek, po vsem svetu, in na vsak način je premalo finančnih sredstev za velike in kakovostne produkcije. Takšno je seveda moje razmišljanje.

Kako je z občinstvom?

Ne bi rekel, da zanimanje za opero upada. Res se zmanjšuje klasična operna publika, vendar mladina prihaja v vse večjem številu. Problem je tudi v oglaševanju, ki ni nepomemben strošek. Brez reklame je danes zelo težko. Mnogo let je operna hiša imela dogovor z RTV Slovenija: mi smo snemali operna in baletna dela za njihovo produkcijo in arhiv, oni pa spote za naše predstave. Mnoge predstave so tako arhivirane, kar je neprecenljivo za glasbeno zgodovino. Tega v zadnjih letih skoraj ni več, ker ni finančnih sredstev. Če bo šlo tako naprej, bo arhiv čez nekaj let prazen. Tisti, ki so - v narekovaju - krivci za tako stanje, se izgovarjajo, da je snemanje opere prevelik finančni zalogaj, predvsem avtorske pravice. Ampak tako je po vsem svetu. V preteklosti smo se avtorskih pravic dolga leta izogibali, ko pa smo prišli v Evropo, je pa zadeva popolnoma jasna.

Ker smo ravno dobili novega ministra, glasbenika - so kakšna pričakovanja?

Mislim, da njegovo delo ne bo lahko. Ravno zato, ker je glasbenik, bodo iz vseh glasbeniških topov streljali nanj z napisi - dajte nam več denarja. Apetiti so, normalno, povsod veliki, in dvomim, da bo lahko kaj veliko vplival na vlado za izdatnejše financiranje kulture. Lepa je ideja o npr. kulturnem evru, a bistveno je, da se ve, kako in za kaj se bo porabil. Vse večje apetite pa bo zelo težko krotil z obstoječimi sredstvi.

Ampak. Vedno upamo na boljše čase in pravimo, da bo bolje. A jaz se spominjam starih časov in rečem: lepo je, da sem doživel ljubljansko Opero v tistih letih, ko je še živel teaterski duh. Upam, da se bo ob slavnostnem večeru in jubilejnem letu ponovno prebudil in združil v dobrem vse, ki imamo operno-baletno umetnost neskončno radi.