Intervju 30.9.2018 11:00

Prevajalec Uroš Kalčič: Prevodov se lotevam neustrašno

pripravila Alenka Vesenjak

Ljubljana, 30. septembra - Prevajalec in pisatelj Uroš Kalčič je nase nazadnje opozoril z obsežnima prevodoma romanov pisateljice Donne Tartt, Skrivna zgodovina in Lišček. Kalčič ni prevajalec, ki bi svoje avtorje vzneseno koval med zvezde. Tudi za Donno Tartt pravi: "O bivših seveda vse dobro - a vseeno moram priznati, da se s Tarttovo nikoli nisem kaj prida razumel."

Ljubljana. Uspešnica Donne Tartt z naslovom Lišček. Foto: Sabina Lavrič/STA Arhiv STA

Ljubljana.
Uspešnica Donne Tartt z naslovom Lišček.
Foto: Sabina Lavrič/STA
Arhiv STA

Uroš Kalčič (1951) je priznani prevajalec in pisatelj. Njegov prevajalski opus je izjemno obsežen, med drugim je iz angleščine prevajal Rushdieja, Orwella, Pamuka, med bolj opaznimi zadnjimi prevodi sta bila romana ameriške pisateljice Donne Tartt, Skrivna zgodovina in Lišček. Leta 1996 je za roman Numeri prejel nagrado Prešernovega sklada. Kalčiču smo nekaj vprašanj zastavili v dopisnem intervjuju.

Če prav sledim, ste dolga leta prepletali pisateljevanje s prevajanjem. V kakšnem razmerju sta lastna in prevodna literatura trenutno?

Prevajalstvo sem si za svojo "popoldansko obrt" izbral predvsem zato, ker mi je dajalo razmeroma največ avtonomije in časa za pisanje. Delal sem udarniško, "na zalogo", da sem si lahko nabral ozimnico za leto ali dve pisanja. Tako je šlo nekako do konca 20. stoletja, potem pa je življenje začelo kazati zobe (kolaps honorarjev, omejitve v obliki raznih cenzusov, ki so preprečevali dotedanji način dela), tako da od ozimnice ni ostalo nič, ampak je šlo vse sproti s pisalne na jedilno mizo. Skratka, prijateljevanje med prevajalstvom in pisateljevanjem se je počasi ohladilo, zdaj sta bolj ali manj drug drugemu v napoto - pri čemer ima prevajanje, ki jezdi na strahu pred obubožanjem, nekaj prednosti. Tako da bi bilo razmerje, po katerem sprašujete, trenutno nekako 3:0 za prevajanje. Na preobrat (3:6) lahko računam šele, ko bom čez kakšno leto nastopil status umirovljenca.

Fascinantna sta dva vaša zadnja prevoda, Skrivna zgodovina in Lišček Donne Tartt. Prevode vam je predlagala urednica ali ste romana brali že prej in ju predlagali Cankarjevi založbi?

Prevode mi je seveda predlagala urednica. Minili so namreč predinternetni časi, ko sem si poti v London sponzoriral s kovčkom knjig, ki sem jih tamkaj nabral, potem pa zložil po uredniških mizah in jih prevedel.

Kakšni občutki prevajalca prevevajo, ko se znajde pred tako obsežnimi romani? Kot velik izziv, strah, nekje v sredini utrujenost, morda kdaj celo naveličanost?

Prevodov se lotevam neustrašno, s spokojno vdanostjo v Usodo. Debele knjige imajo to dobro plat, da je čas, ki ga pretrpim ob njih, manj razdrobljen, kot če bi se raztresel med tri bolj suhljate. Nekaj mi pomaga tudi to, da knjig praviloma prej ne preberem, saj me naprej žene radovednost, kaj bo lepega na naslednji strani. Če so te strani težko prehodne, se me tu in tam seveda loti tudi utrujenost, kdaj morda celo naveličanost, še posebej če trud ni sorazmeren s kvaliteto teksta. Ampak to pač sodi v opis del, in sam sem si kriv.

Kako bi vi kot prevajalec, ki ste se tako dolgo časa družili z obema romanoma, opisali svet Donne Tartt - od sloga, grajenja zgodbe, značajev, tega, da si vzame čas in ne hiti skozi zgodbo?

O bivših seveda vse dobro - a vseeno moram priznati, da se s Tarttovo nikoli nisem kaj prida razumel. O tem, da "si vzame čas", priča že debelost njenih romanov, slog, še zlasti pri Liščku, je poudarjeno artističen, za moj okus pretirano pretenciozen (marsikaj iz arzenala njenih neologizmov in besednih zvez je, kot sem videl, nejasno celo angleško govorečim bralcem), zgodba, ki je vanj embalirana, pa razmeroma preprosta, pri Liščku skorajda hollywoodska. Ampak očitno ji vseeno uspeva dokaj dobro ohranjati ravnovesje med intelektualizmom, artizmom in spretnim fabuliranjem - tako da kar naj ima tistega bookerja.

Vam je bilo pri Liščku kaj lažje, potem, ko ste imeli že za sabo Skrivno zgodovino? Ali niti ne?

Niti ne. Skrivna zgodovina je preprostejša povest, napisana je precej bolj tekoče, prevajanje je bilo prava igrača v primerjavi z Liščkom. Pri slednjem je bilo kar precej težav s preobloženo, neprevedljivo skladnjo, izbiranje med pomenskimi odtenki (ali celo pomeni samimi) je bilo včasih podobno tavanju in tipanju v temi ...

Vam je kateri od romanov ljubši, bližji?

Če mi je kateri bližji, je to Lišček - a v glavnem zato, ker je bližji moji lepši polovici.

Bi se lotili tudi prevajanja njenega romana The Little Friend?

Glede na to, kako neusmiljeno, in po mojem dokaj prepričljivo, so ga v svojih ocenah raztrgali njeni siceršnji oboževalci, rajši ne.

Kakšno je vaše mnenje o navajanju prevajalcev na naslovnici prevodnega dela? Na Liščku ste, kot sem se pozanimala pri založbi, po pomoti namreč umanjkali.

Res? Sploh nisem vedel, da sem umanjkal. Ne vem, meni je precej vseeno, to je najbrž bolj stvar založbe.

Kako na splošno ocenjujete obravnavo prevajalskega dela v Sloveniji? Od tega, kakšen družbeni status ima prevajalec do povsem finančnega vidika? In kakšni bi bili po vašem mnenju ukrepi, da bi se stanje, če se vam zdi bolj klavrno, spremenilo?

To delo je seveda sramotno podcenjeno. Status takisto. Ob venezuelskih honorarjih in vseh že omenjenih birokratskih omejitvah (letni dohodkovni cenzus, "umanjkanje" bolniških, dopustov, regresov, božičnic, dodatkov za stalno pripravljenost, nadur itd.) mi bodo po 40 letih potu, ki sem ga prelival za kulturo in omiko naroda, če jih bom dočakal, pošiljali 500 evrov mesečne pogrebnine, ki se ji pravi menda tudi pokojnina. Ukrepi, po katerih sprašujete, bi bili potemtakem nekako v smislu odprave tega stanja.