Maja Weiss za STA: Želela sem vplivati individualno v splošno korist

Lahko malo bolj pojasnite okoliščine nastanka vašega najnovejšega dokumentarca: kot ste zapisali, vam je to predlagal urednik s televizije, potem ko je zavrnil več vaših projektov? Imate tudi sicer pogosto težave s financiranjem vsled tematik, ki se jih lotevate, če vprašam drugače, katere projekte imate "na čakanju", pa se vam zdi, da so morda vsebinsko za nekatere moteči?

Idejo za film mi je leta 2014 dal Peter Povh, zdaj že nekdanji urednik uredništva za dokumentarne filme na RTV Slovenija, ki so mu bili sicer vsi moji projekti všeč, a jih ni uspel "spraviti čez druge višje instance", kot je sam večkrat nemočno izjavil. Razlogi so bili v bistvu proceduralni. Po domače povedano - "kar nekaj", veliko razlogov, da se ne moremo nič dogovoriti.

Od vseh prijavljenih projektov mi je predvsem žal za Zgodbo Ivana Krambergerja, ker sem pridobila zaupanje sina Ivana Krambergerja mlajšega in družine, posnela nekaj materiala z njim, zgodba pa je bila zastavljena kot sinovo iskanje resnice o očetu. A ne samo RTV Slovenija, tudi Slovenski filmski center (SFC) je zavrnil projekt. Dvakrat, prvič kot projekt v celoti, ker da je scenarij slab, potem sem se prijavila samo na razpis za scenarije, a je komisija zavrnila tudi to. Če navedem imena komisije, ki je to odločila, kar naju je oba z Ivanom Krambergerjem mlajšim prizadelo, se obglavim dokončno. Ti ljudje so na pozicijah moči in odločanja. Pragmatično rečeno - nočem si še bolj škodovati.

Pred slabim mesecem je bil že drugič na razpisu SFC zavrnjen projekt in s tem scenarij za celovečerni igrani film Ime mi je Damjan, ki sva ga po istoimenski knjigi napisali s pisateljico Suzano Tratnik. Zgodba govori o 17-letnem fantu, ki se je rodil kot deklica, a je fant, najstnik, ki ve, kaj je njegova spolna identiteta, a tega drugi ne sprejmejo. Scenarij, 14. verzija, je bil izbran med najboljše vzhodnoevropske projekte za razvoj in bil dodelan v scenarističnih delavnicah s strokovnjaki iz vse Evrope. A komisija je odločila drugače.

Dvakrat pa je bil zavrnjen tudi scenarij za celovečerni igrani film Biljard v Dobrayu, ki sva ga z mednarodno pomočjo po njegovi istoimenski knjigi napisala s pisateljem Dušanom Šarotarjem. Več kot tri leta dela sva vložila v to pretresljivo judovsko zgodbo iz Prekmurja, po motivih iz življenja Šarotarjevega starega očeta Franza Schwartza, ki se vrne na dan osvoboditve 1945 kot eden od redkih preživelih med 650 prekmurskimi Judi iz Auschwitza. Sooča se z izgubo družine. To je velika slovenska judovska zgodba strašnega genocida, ki je ne poznamo in bi jo bilo vredno imeti zapisano v zgodovino s filmskim jezikom.

Dejstvo je, da za tako slovensko zgodbo najprej potrebuješ podporo doma, potem se ti pridružijo šele koproducenti iz tujine. Brez domačega kapitala, vloženega v film, in zaupanja doma ne moremo snemati velike slovenske zgodbe, še posebej ne zgodovinske.

Skratka, 11. leto bo začelo teči, odkar nisem posnela igranega filma. Seveda so na pohodu tudi nove, mlade, nadarjene generacije, in za nekatere od nas ni več prostora. Pri tolikšnem denarju, ki se ga deli, res ne.

V filmu My Way 50 pripovedujete svoje življenje in pojasnjujete svoje poglede na svet, tudi ali predvsem skozi lastno delo: v filmu Cesta bratstva in enotnosti Sonja Savić pravi, da so nas izdali intelektualci, da so se komunisti preobrazili v fašiste...

Kritična izjava srbske umetnice svetovnega formata Sonje Savić je iz leta 1998, iz časa, ko je na tleh nekdanje Jugoslavije še divjala vojna in ni bilo Facebooka, Instagrama, Twitterja in je bil to njen krik oz. žalostna misel izolirane "sobne azilantke" v Beogradu, kot se je sama opisala. Našla je zunanjega sogovornika - mene, in odgovarja, kdo je kriv za morijo v Jugoslaviji - komunisti, oblastniki, voditelji. Še vedno mi odzvanja v ušesih izjava bosanskega pesnika in scenarista Abdulaha Sidrana, da so se o vojni v Jugoslaviji dogovorili vsi ti kvazi intelektualci, "da je koren zla v Beogradu, da se mu Zagreb v neki točki približuje, da so "kvazidoktorji kvaziznanosti" na vseh področjih nekdanje Jugoslavije zatajili, bili tiho.

Ne glede na nacionalnost, vsi, ki so gledali ta dokumentarec, so jokali, povsod. Tudi jaz. In to je bil moj mali intelektualni prispevek k temi razpada Jugoslavije. Filme pa delam zaradi tega, ker poskušam s pomočjo raziskave problema razumeti določene pojave v družbi. Jaz sem večni nevednež.

V tem kontekstu me zanima, kako vi gledate na angažma intelektualcev v družbi, predvsem danes?

Kdo je intelektualec danes? Tisti, ki doktorira? Teh je vsako leto veliko. Danes so vsi na družbenih omrežjih, no, jaz nisem, pišejo bloge, tvitajo. Vsak lahko napiše vse, no, skoraj vse. Le o podjetju, kjer dela, bo molčal, zakaj, se ve.

Značilnost intelektualcev danes je, da se borijo, z redkimi izjemami, le za svoj milimeter pod soncem in za svojo službo in dodatke. Za javno dobro le toliko, kolikor se morajo, zaradi svoje službe. Tako je bilo tudi v Jugoslaviji, ko je bila ena zveličavna ideologija in strah pred njo. Danes, ko je konec tranzicije, pa je več enako močnih ideologij in gredo strahovi v različne smeri. Pri nas imajo vsi veliki intelektualci status upokojencev, na primer Spomenka in Tine Hribar, Boris Pahor.

Nekaj intelektualcev je na vseh barvnih straneh, čeprav naj bi bili pravi intelektualci brezbarvni, a to je utopično. Pišejo v različne medije in odpirajo prostor polemike. Dajejo pobude. Nekaj osebnosti, ki jih sama najbolj cenim, pa se v medijih zadnje desetletje ne javlja, a pogrešam njihove misli. Toda razumem jih, saj so to tisti ustvarjalci, ki so se namesto v tedensko komentiranje politike in sveta poglobili samo v umetnost. Nekateri prostovoljno, nekateri pa tudi ne.

Katere imate v mislih?

V vodilnih medijih pogrešam razmišljanja Draga Jančarja, Alenke Puhar, Gorazda Kocjančiča, Marka Crnkoviča, Toma Križnarja, N'Toka, Borisa A. Novaka, Dušana Šarotarja, Suzane Tratnik, Karla Geržana, Erika Valenčiča, Mihe Mazzinija, Mehmedalije Alića in Alenke Hladnik.

Slovenija ima pametne in modre ljudi. Pogrešam več filozofije v medijih, več iskrivosti filozofiranja. Mediji bi morali filozofom bolj odpreti vrata, več tvegati. Da jih sploh spoznamo, njihove analize, koncepte, premisleke, vizije... Filozofije je premalo, potrebna bi bila že v osnovni šoli.

Sami pravite, da lastno držo, ki se ne podreja oblasti, precej drago plačujete. V nekem trenutku tudi, da ni res, da mora in lahko srečo človek najde sam - težko, če mu vlada sistem, v katerem težko živi, ni svoboden, tudi finančno. Ocenjujete, da so intelektualci, umetniki danes preveč kompromisarski, da bi morali glasneje spregovoriti, se angažirati, tudi skozi umetnost?

Saj so ustvarjalci, ki so tudi bolj drzni, posebni, nevšečni in celo osovraženi, tako oni kot tudi njihovo delo. A za take je širši javni prostor zaprt, pa ne ker so nevarni, temveč ker so nepomembni in premajhni. Polno absurdov in paradoksov! Zato pa vse bolj nastajajo in se širijo paralelni svetovi, subkulture, alternativa, underground in osamelost posameznika. No, tudi mi smo nekoč izšli iz alternative in tukaj smo tudi ostali. A ne samo po lastni volji. Darwinizem nas je postavil pravzaprav tja, kamor sodimo. Celotno generacijo. Nekateri so v nebesih, drugi v vicah, tretji v peklu. Lik intelektualca danes? Ne vem - negotovost.

Samozaposleni v kulturi nikoli nismo bili svobodni v finančnem smislu, pa tudi ne povsem v idejnem, tematskem. Vse je politika. Politika izbire, odločanja, kompromisov, moči. In na drugi strani politika preživetja. Ob tem slišim pojasnila nekaterih kolegov, da se je moral vsak sam znajti in prilagoditi. Res je. A nekje so meje upora in dostojanstva. Ko sem končala študij režije na AGRFT, sem verjela, da lahko vplivaš na družbo, v kateri živiš, in želela sem vplivati. Individualno v splošno korist. V filmu My Way 50 sem to zabeležila in zaključila eno obdobje. Zdaj pa imam nove ustvarjalne izzive v pedagoškem delu.

Vaš Varuh meje, ki je pred 15 leti naletel na precej mešane odzive, je danes zelo blaga odslikava realnega stanja. Tedaj se je nekaterim zdel nacionalizem t.i. varuha meje pretiran: kako vi kot Belokranjka skozi desetletja spremljate vašo mejo na Kolpi? Kako ste že pri Varuhu meje zaznali te lokalne anomalije, ki so - v realnosti na koncu privedli do rezilne žice, če poenostavim.

Še bolj je to zaznal Zoran Hočevar, kot scenarist, Metličan, pisatelj in slikar. Ne gre toliko samo za Belo krajino, ampak za prav vsako vas, mesto, deželo, državo. Povsod najdeš politike in seveda ksenofobe. Mislim, da se v to kategorijo razvijejo bolj iz prevelikega udobja, dolgočasja in lenobe, kar je še bolj simptomatično, kot zaradi "realnih razlogov", kot so brezposelnost, strah pred drugačnostjo, pred kriminalom.

Nekateri Belokranjci so mi zamerili ta film, zelo. Seveda mi je bilo žal, če sem prizadela tiste srčno in umsko odprte, gostoljubne, solidarne, brez strahu pred tujci, ki tudi danes pomagajo beguncem z vodo in obleko na poti v Evropo - do sanjske destinacije Nemčije. Varuh meje je tudi fiktiven, filmska umetnost pa mora biti drzna in angažirana. Če se seveda odločiš za to vrsto svobode in pristopa. Ki pa ni edina. Še vedno živimo v časih dremeža in utapljanja v navidezni lepoti. Sicer so me v Varuhu meje na mejni reki Kolpi zanimali mogočnost in lepota narave in človeka v njej ter dejanja. Še prej pa misli, ki niso krepostne, ampak škodljive in sprevržene.

V letošnjem letu je reko ilegalno prečkalo okrog 3000 migrantov. In nihče ni želel ostati v Beli krajini. To smo smo julija ugotovili v dokumentarcu Beg v novo življenje skupaj z udeleženci srednješolske dokumentarne delavnice na Filmskem taboru Kolpa v Črnomlju.

Kakšen je vaš odnos do igranega in dokumentarnega filma? Se imate bolj za dokumentaristko ali ste to v večji meri tudi za to, ker je v Sloveniji tako malo priložnosti za celovečerni igrani film?

Pri zadnji zavrnitvi sem prosila producenta, če mi da v branje režijske koncepte uspešnih režiserjev moje generacije, da izvem, kaj delam narobe in kako to izboljšati, da bom bom lahko dosegla dovolj točk. Moje vizije so očitno slabe, no, ali pa zgrešene. Mogoče pa je res čas, da neham težiti za javni denar in sprejmem, kar mi že deset let hočejo povedati glede režiranja igranega filma - da sem "out". Rada imam sicer oboje, igrani in dokumentarni film. In predvsem produkcijo igranega filma pogrešam, kreativno in človeško, timsko.

Igrani film pomeni ekipo, skupni cilj, je kot ekipni šport. Dokumentarni pa je bolj individualni tek na krajše ali daljše proge. Oba žanra pa sta plavanje proti toku. Plavanje je moj najljubši šport, čeprav zadnja leta bolj plavam mrtvaka, kar vidite tudi v filmu My Way 50. Pri dokumentarcih sem vsekakor bolj uspešna pri pridobivanju podpore na razpisih filmskega centra in pri pridobivanju uporabe arhiva TV Slovenija.

V filmu pravite tudi, da so dokumentarci donkihotovsko dejanje, a vseeno upate, da spreminjajo svet na bolje. Kateri vaš film se vam zdi, da je najbolj premaknil stanje stvari, da je najbolj sledil vaši želji - torej - spremenil svet na bolje?

Nobeden ni spremenil sveta na bolje. Res pa je, da sem s kar precej filmi dokumentirala čas in pričevanja ljudi, ki imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost in so jo imeli za takratno sedanjost. Informirala in izobraževala sem zagotovo, poleg določene resnicoljubnosti sem si prizadevala za živost dokumentarnega filma kot avtorskega žanra, mojega specifičnega. In včasih mi je zares vse skupaj uspelo.

Posebno mesto je tudi soavtorstvo pri treh dokumentarcih o Sudanu, skupaj s Tomom Križnarjem, Nuba-čisti ljudje, DarFur, vojna za vodo in Oči in ušesa boga - videonadzor Sudana. Križnar je stopil v stik z mano leta 1998 po predvajanju Ceste bratstva in enotnosti. Učila sva se obojestransko in s skupnimi močmi in s pomočjo soustvarjalcev ustvarila tri pomembne dokumente časa, hkrati objektivne in hkrati avtorske, pa čeprav je ta mešanica skoraj nemogoča. Ti filmi so bili tako kot Cesta bratstva in enotnosti v Haagu dokazi o genocidih nad človeštvom različnih narodov. Tudi ti filmi so imeli mednarodni uspeh.

V zadnjih letih je film Banditenkinder - slovenskemu narodu ukradeni otroci doživel mednarodno prikazovanje, tudi na Japonskem. Film je premaknil meje v glavah in ozavestil predvsem nemške in avstrijske župane in prebivalstvo na področjih, kjer so bila nekoč, med drugo svetovno vojno, taborišča za ukradene slovenske otroke, ki so jim nacisti med drugo svetovno vojno pobili starše, "dober uporniški in rasno odličen material" pa so želeli ali ponemčiti ali uporabiti za "janičarje". Ob ogledu filma niso jokali samo Slovenci, temveč tudi nemški župani. Posledica je bila, da je Društvo taboriščnikov ukradenih otrok v sodelovanju z župani postavilo spominska obeležja v mestih, kjer so pred snemanjem tega filma trdili, da tu sploh ni bilo taborišč.

Katere teme vas trenutno vznemirjajo, katerim bi posvetili dokumentarec? Kakšne želje imate glede novega igranega filma?

Vznemirja me neskončno stvari, tematik. Kot vedno. In groza me je, če se odločim za "napačno" in izgubim spet pet let za igrani film, iz katerega potem ne bo nič in bo zavrnjen. Po desetih letih zavrnitev za igrani film sem izgubila že kar nekaj samozavesti.

Škoda, da slovenska družba ne premore mecenov z zasebnim kapitalom, ki bi podprli slovenski film. Za začetek vsaj avtorskega dokumentarnega. Na primer mene :) Ideje jim lahko predstavim, potem pa izberejo. Takšen je sicer postopek tudi na SFC, RTV Slovenija in na komercialnih televizijah. Le da komercialnih televizij angažirani in kritično našiljeni domači dokumentarci ne zanimajo. Ali pa sem spet sama problem, ker ne znam streči urednikom, komisijam in televizijam. Postala sem črnogleda. Čas je za komedijo!

In hvala Petru Povhu za idejo. My Way 50 ima svoj smisel, tudi za gledalce, ne samo zame.