Intervju 10.10.2018 11:51

Darko Štante za STA: Problematičen mladostnik si lahko želi zgolj topline

pogovarjala se je Maja Čehovin Korsika

Ljubljana, 10. oktobra - V Cankarjevem domu bo nocoj pred začetkom redne distribucije po slovenskih kinih predpremiera filma Posledice v režiji in po scenariju Darka Štanteta. Režiser je v pogovoru za STA spregovoril o temah, ki jih film o mladostnikih v vzgojnem zavodu odpira. Če nekateri problematični mladci hlepijo po vse več, si lahko drugi želijo zgolj topline.

Trzin. Režiser Darko Štante. Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin.
Režiser Darko Štante.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin. Režiser Darko Štante. Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin.
Režiser Darko Štante.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin. Režiser Darko Štante. Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin.
Režiser Darko Štante.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin. Režiser Darko Štante. Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin.
Režiser Darko Štante.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin. Režiser Darko Štante. Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin.
Režiser Darko Štante.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin. Režiser Darko Štante. Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin.
Režiser Darko Štante.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin. Režiser Darko Štante. Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin.
Režiser Darko Štante.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin. Režiser Darko Štante. Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin.
Režiser Darko Štante.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin. Režiser Darko Štante. Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin.
Režiser Darko Štante.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin. Režiser Darko Štante. Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin.
Režiser Darko Štante.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin. Režiser Darko Štante. Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin.
Režiser Darko Štante.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin. Režiser Darko Štante. Foto: Daniel Novakovič/STA

Trzin.
Režiser Darko Štante.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Kot ste večkrat dejali, so vam izkušnje vzgojitelja v vzgojnem zavodu pomagale pri pisanju scenarija za Posledice. Obdobje mladostniškega uporništva je za večino del odraščanja, ki se lahko manifestira tako ali drugače. Kaj menite, da je tisto, kar mlade potisne preko meja dopustnega?

Menim, da so osnova vsega starši, primarna vzgoja oziroma vrednote, ki jih starši predajo otrokom. Kasneje se na to cepijo še stanje v družbi, okolje, iz katerega oseba izhaja, stopnja izobrazbe, morda delo, ki ga oseba opravlja, in druge zadeve. Ob vrednotah, ki jih otroci prevzamejo od staršev, so tu še vrednote, ki vladajo v družbi. V času turbokapitalizma so zagotovo največje vrednote denar, zabava in nedelo. Med mladimi je razširjeno prepričanje, da se jim ne splača vlagati truda v delo zato, da bi nekaj dosegli, ampak se jim zdi, da jim ta nekaj kar pripada.

To nenazadnje opazujejo v medijih, ki jim strežejo z vestmi v takem slogu. Denimo resničnostni šovi, razne televizijske serije in videospoti, v katerih je življenje prikazano over the top, v bistvu nerealno. In mladi se s tem identificirajo. Z zvezdniki iz resničnostnih šovov, za katere vsi vemo, da so po svoje inscenirani, ali pa celo z uspešnimi športniki, ki si lahko marsikaj privoščijo. Sploh to je šlo čez mejo v minulih 20 letih. Namesto, da bi se mladi identificirali s samim športom, razvijali tekmovalnost in težili k čim boljšim dosežkom, si predstavljajo, kako bi živeli zasebno življenje slavnih športnikov in bili občudovani. Vse bi si želeli, ne da bi za to kaj naredili. Morda je ta želja še močnejša pri mladih, ki prihajajo iz slabo situiranih družin, je pa zanimivo, da je prisotna tudi pri otrocih iz bogatih družin, ki bi si želeli še več.

Ta težnja po še več je v filmu prisotna pri Željku, ki ga igra Timon Šturbej, je pa pri glavnemu junaku Andreju, ki ga igra Matej Zemljič, zaznati nekaj drugega. To, da se deviantno obnaša predvsem zato, da bi bil opažen s strani staršev, ki ga, kot lahko vidimo v filmu, ne razumeta najbolje.

Pri Andreju sem startal prav s tem. On namreč s svojimi prestopki ne teži k pridobivanju materialne koristi. Želi si zgolj biti viden in ljubljen. S strani staršev, prijateljev ter potencialnih partnerjev. Želi si nekaj popolnoma primarnega - topline, kar je najbolj vidno v odnosu, ki ga goji s hišno ljubljenko, podgano.

Andrejeva frustracija izhaja iz njegove zatrte spolne identitete...

Tako je. Ta tema je v filmu tudi prisotna, a je nisem želel izpostavljati in problematizirati. Prej sem, če že, želel opomniti gledalce, naj se v zvezi s filmom raje ukvarjajo s temami, ki so problematične.

Denimo problem izsiljevanja in manipuliranja s posnetki, ki se širijo po spletu...

Seveda je to aktualna, vseprisotna tema. Ljudje po svetu delajo samomore zaradi takšnih posnetkov. Nenazadnje se je to že zgodilo tudi pri nas. Izkušnje s tem imam tudi kot vzgojitelj v vzgojnem zavodu. Ne samo, da se naši varovanci snemajo in fotografirajo med seboj, tudi zaposlene skušajo snemati. Potem pa pritiskajo eden na drugega. Na videz se zdi, da gre za šalo, večkrat jih recimo opaziš, kako se smejejo določenim videom na Youtubeu, v ozadju pa je vselej zaznati senco grožnje. V današnjem svetu so ti posnetki in fotografije dejansko orodje za pritisk, izsiljevanje ter za pridobivanje takšnih in drugačnih ugodnosti.

To problematiko sem želel predstaviti na subtilen, nevsiljiv način. V filmu zavestno nisem prikazoval, kaj so akterji s svojimi telefoni posneli. S tem sem se hotel umakniti tudi od medijskega senzacionalizma oziroma podati kritiko na poročanje medijev, ki ob članku objavijo še posnetek in s tem nekako poudarijo: Poglejte, kaj so počeli! S takšnim poročanjem v bistvu delujejo enako kot mladi in so del začaranega kroga.

Na začetku ste si zamislili, da bi film posneli kot dokumentarec. Kje se je zalomilo?

To je bila res moja začetna ideja, a sem hitro ugotovil, da je ne bo mogoče uresničiti. Pojavilo se je od birokratskih in administrativnih do čisto praktičnih, moralnih in etičnih ovir. Odločil bi se namreč za observacijski dokumentarec, pri katerem bi se želel stopiti z mladostniki, snemati povsod in ne posegati v zgodbo. Hitro pa bi se lahko zgodilo, da bi v neki instituciji pristali na sodelovanje pri projektu, a bi hkrati postavili svoje pogoje. To bi na koncu postal PR film, česar ne bi želel. Če bi se projekta lotili po moji zamisli, bi v filmu prikazali tudi neprijetne zadeve. Pri vsem skupaj pa me seveda ne bi zanimali zgolj ekscesi, predvsem bi se se osredotočil na detajle in čustva.

V Posledicah je nekaj nasilnih prizorov, a se mi zdi, da ste vseeno uspeli zadevo ohraniti v nekih za gledalca prijaznih mejah. Tudi fantje so se v like zelo dobro vživeli. Kako vam je to uspelo?

Zanimivo je, da so fantje, ki jih gledamo v glavnih vlogah, v resnici čisto drugačni. Za začetek naj povem, da mi ni všeč overacting. Tudi igralcem sem dal jasno vedeti, da tega v filmu ne bo. Prosil sem jih, naj igrajo z manjšo intenziteto, da jih bom že opozoril pri posameznih prizorih, ko bodo potrebne potencirane emocije. Sama dramaturgija in dogajanje sta bila ves čas postavljena tako, da brutalna nihanja v zgodbi niso ves čas prisotna, vmes je nek navidezni prosti tek. S tem sem želel predstaviti življenje takšno, kot je, saj se omenjena nihanja tudi v vsakdanu ne dogajajo skozi. Če pa se, se znotraj človeka. Tudi zato sem za glavnega igralca izbral Mateja Zemljiča. Zaslutil sem, da zna zgolj z minimalnim izrazom prikazati določena notranja nihanja. Ta notranja dogajanja pa so vključena tudi v dinamike med posameznimi akterji in niso vidna navzven zgolj skozi močne akcije.

Ko ste omenili t. i. afektirano igro. So mladi igralci lažje gnetljiv material za to, da do tega ne prihaja?

Da, a se bojim, da jih bo sistem požrl. Žal se vselej vrnemo k pomanjkanju denarja in temu, da pri nas nekdo, ki ustvarja film, s tem ne more preživeti. Nekateri igralci iz Posledic so denimo vzporedno s filmom sodelovali pri snemanju televizijske serije. Vemo pa, kako serije delujejo. Tudi v njih je malo overactinga, kaj šele v teatru. To preskakovanje med vlogami pa je za igralce naporno in na neki točki se najbrž zalomi.

Druga zadeva pa so seveda režiserji. Kar gledalec vidi v filmu, zadeva režiserja. Tudi, ko se govori o filmih, se jih vselej povezuje z režiserjem, hkrati pa bi nato nekateri radi secirali določene elemente, ki v filmih ne stojijo. To ne gre. Režiser je tisti, ki je za film odgovoren. Izbral si je igralca in nato dopustil njegovo afektirano igro. Prelagati odgovornost na igralca pa se mi ne zdi prav.

Denar je pri slovenskemu filmu večna težava. Slišala sem, da so Posledice nastale z izredno nizkim budgetom, zahvaljujoč velikemu angažmaju celotne ekipe. Drži?

Na razpisu smo dobili 220.000 evrov, nekaj financ se je nabralo še s strani koproducentov, a bi rekel, da je zaokrožen budget za Posledice okrog 400.000 evrov.

Kar je nizek znesek, če v povprečju slovenski filmi nastajajo za okrog 700.000 evrov. Pa še to je v primerjavi s tujino drobiž. In prav vaš film je na letošnjem 21. Festivalu slovenskega filma pobral kar štiri vesne, za režijo, glavno in stransko moško vlogo ter nagrado občinstva, pa še nagrado žirije filmskih kritikov. Na tej točki velja omeniti, da najbrž ekipa ni bila plačana, kot bi si zaslužila.

Tako je. Vsi, vključno z mano in producentoma iz filmskega društva Temporama, smo se odpovedali velikemu deležu že tako nizkega honorarja. Ne vem. Morda je bil ljudem scenarij resnično tako všeč, da so se odločili za delo na projektu. Včasih sem se znašel v zadregi, ko sem slišal, koliko je kateri od igralcev zaslužil kje drugje. A resnično ni šlo drugače. Nismo pa mogli varčevati pri zadevah, pri katerih smo sodelovali z zunanjimi izvajalci, ki se sicer ne ukvarjajo s filmi.

Sem pa prepričan, da se marsikateri igralec iz ekipe Posledic ne bo ponovno odločil za delo na filmu za tako nizek honorar. Ne zato, ker ne bi hotel, ampak zato, ker ne more. Jaz si želim delati z igralci na polno, in za to si zaslužijo primeren honorar. Tudi jaz nenazadnje še vedno delam v vzgojnem zavodu, ker od snemanja filmov ne morem živeti.

Film na koncu pusti gledalca v pomenljivi tišini, s svojimi mislimi in mu da prostor za premlevanje vsega, kar je videl in kar je pomembno, saj pokaže - morda vsaj mladim, ki se jim lahko zdijo uporniki v filmu, s svojimi žurerskimi navadami in spolno odprtostjo, morda celo kul - da tako obnašanje brez zavor lahko vodi v skrajna dejanja, ki jih posameznik obžaluje vse življenje...

Pri zaključku sem se po koncu montaže največ ubadal z zvokom. V scenariju sem namreč predvidel določene zvoke iz ozadja, morda celo sirene ali kaj podobnega, vedel pa sem, da ne bo popularne glasbe, ki sicer zaznamuje film. Razmišljal sem tudi, da bi končni transcendentni moment opremil s klasično glasbo, a to enostavno ni bilo primerno. Zato smo na koncu ostali pri tišini. Tako kot lik ostane sam, naj bi tudi gledalec ostal sam s seboj in premleval vse, kar je videl.

Andrej je ob vstopu v vzgojni zavod že polnoleten, kar me je presenetilo, ker sem mislila, da polnoletne osebe kazensko odgovarjajo enako kot odrasli...

Vzgojni zavodi sprejemajo tudi mladostnike, ki storijo kaznivo dejanje oziroma nek drugi prestopek še kot mladoletniki. Sistem namreč deluje tako, da od odločitve sodišča, da se mladostnika pošlje v zavod do izvedbe ukrepa lahko mineta tudi dve leti. Se pravi 17-letnik lahko v zavodu pristane kot 19- ali 20-letnik. To pa je seveda čudno, saj naj bi bili v vzgojni zavod nameščeni mladostniki do 18. leta.

Se vam zdi, da se delinkventnost mladih v čem razlikuje od delinkventnosti odraslih?

Ne bistveno. Menim pa, da starejši, kot je posameznik, bolj je pazljiv pri svojih dejanjih in bolj razmišlja o tem, kako pridobiti denarno korist. Mladi se recimo odpravijo v Hofer in kradejo alkoholne pijače ali kakšno drugo stvar, morda zgolj bonbone. Starejši pa se večkrat osredotočijo na preprodajo drog, vlome in krajo vrednejših stvari. Sicer so razlogi, zaradi katerih pridejo mladi v vzgojni zavod, kombinatorika več različnih dejavnikov. Drugače pa tako imenovane malo večje ribe ponavadi ne pridejo k nam, oziroma je takih zelo malo.

Je opaziti porast kriminalitete med mladostniki v zadnjih letih?

Statistikam o kriminalu ne sledim preveč, je pa ravnatelj našega zavoda v Logatcu pred dvema letoma govoril o tem, da skušajo v vzgojne zavode namestiti manj mladostnikov, saj naj bi država skušala to problematiko reševati drugače, že v šolah, centrih za socialno delo ali pa z lažjimi oblikami institucionalne obravnave. To velja pozdraviti, saj gre za neke vrste deinstitucionalizacijo. Otrokom lahko tako prej priskočijo na pomoč, če denimo dosegajo slabše uspehe v šoli, imajo čustvene težave ali pa se pri njih kažejo prvi znaki vedenjskih motenj.

Minus, ki temu sledi, je, da v primerih, ko je to res potrebno, mladostnik do institucije pride prepozno. Osebnostno je posameznik že pri 14 letih dovolj zrel, da se zaveda svojega početja. Če nihče zares ne reagira na njegova dejanja v naslednjih štirih letih, v zavod sprejmemo 18-letnika, kar je prepozno, saj z njim nimamo kaj početi.

Nad vsem tem pa so sodišča, ki zadeve rešujejo po določenih stopnjah, ki jih ni mogoče preskočiti. Te si sledijo od prve obravnave v šoli, preko centra za socialno delo, do opominov in ukorov. Sledi zavodska obravnava, nato prevzgojni dom, zadnja instanca pa je zapor. Tega sicer ne zagovarjam. Menim, da je treba pravočasno prepoznati težave posameznika in ga čimprej vključiti v zanj primerno obravnavo. Prav tako bi morali biti veliko bolj diferencirani zavodi, v katerih se ti mladostniki znajdejo. Veliko več bi moralo biti blažjih, dnevnih oblik, da bi lahko mladostniki še vedno obiskovali zunanje šole, ne pa, da se jih po svoje getoizira v institucijo, ki zaradi same strukture deluje kot zapor, čeprav v praksi ne deluje tako.