Na večeru DSR projekcija filma Ko sem bil mrtev v družbi Nicole Lubitsch

V zadnjem desetletju je ponovno odkritje Lubitschevega prvega celovečerca, neme komedije Ko sem bil mrtev iz leta 1916 zelo odmevalo. Na kopijo filma sta namreč leta 1994 v Novi Gorici naletela tedanja vodja muzejskega oddelka kinoteke Lilijana Nedič ter prvi in dolgoletni direktor filmske ustanove Silvan Furlan med pregledom zapuščine nekdanjega kinooperaterja in zbiralca Štefana Štekarja. Leta 1995 je izšla publikacija, posvečena velikemu odkritju.

Lilijana Nedič in Furlan sta vodila tudi restavracijo filma Ko sem bil mrtev, ki je zdaj dostopen na filmskem traku in na digitalnem nosilcu. Glasbeno spremljavo nemega filma je spisal Urban Koder. K projektu je pristopil še priznani nemški filmski zgodovinar Enno Patalas, eden največjih poznavalcev Lubitschevega dela, ki je odkritje tudi predstavil svetovni javnosti.

Ko sem bil mrtev so v Slovenski kinoteki prvič prikazali ob 100-letnici filma. Režiserju so v kinoteki leta 2012 posvetili tudi svojo Jesensko filmsko šolo, v sklopu katere je potekal mednarodni simpozij Najprej kot komedija, nato kot farsa: Lubitsch v Ljubljani. V Ljubljani si ga je bilo mogoče ogledati tudi ob praznovanju 20-letnice delovanja Slovenske kinoteke. Sicer so po njem v ljubljanski Drami leta 2010 v režiji Diega de Bree na oder postavili tudi odmevno predstavo.

Zabavna zgodba o bonvivanskem soprogu, ki se želi izviti strogemu nadzoru žene in tašče tako, da napiše poslovilno samomorilsko pismo, v resnici pa samo odide od doma in se prepusti radostim 'svobodnega' življenja, bo tudi nocoj na platnu kinoteke zaživela ob glasbeni spremljavi v živo v družbi avtorja izvirne glasbe Kodra ter glasbenikov Andreja Goričarja (klavir) in Jožeta Kregarja (saksofon in klarinet).

Projekciji bo sledil krajši pogovor z Nicolo Lubitsch, ki ga bo usmerjala in vodila urednica filmskega programa na RTV Slovenija Ivana Novak. Družabni del se bo nadaljeval v Kavarni Kinoteke, napovedujejo v DSR.

Lubitsch se je rodil leta 1892 v Berlinu. Študiral je igro in se leta 1911 pridružil gledališki skupini Maxa Reinhardta. V svet filma je 20-leten vstopil kot statist, osvetljevalec in igralec. Med letoma 1912 in 1920 je nastopili v okoli 30 filmih, predvsem v komedijah. Režiser je postal, ker se ni hotel sprijazniti z delom drugih režiserjev.

Tudi za časa prve svetovne vojne je delal kot umetnik, kar je bilo mogoče, ker ni imel nemškega, temveč po očetu iz Grodna, rusko državljanstvo in mu zato ni bilo treba na fronto.

Od leta 1915 je snemal prve nemške filme, ki so dosegli mednarodni odmev. Šlo je za zgodovinske filme, nekakšne replike na italijanski zgodovinski film, kot protiutež pa je snemal tudi komedije. Zaradi brezhibne režijske tehnike in presenetljivih pripovednih rešitev so njegov slog označili kar za Lubitschev prijem (The Lubitsch Touch).

Med njegovimi zgodnjimi filmi velja omeniti tudi Na led speljan ter Cuker in cimet. Po letu 1922 je režiser uspel v Hollywoodu, kjer je do 40. let minulega stoletja režiral sofisticirane romantične komedije. Med drugimi je posnel filme Težave v raju (1932), komedijo o fašizmu Biti ali ne biti (1942), film Ninočka, v katerem je nastopila Greta Garbo (1939), in Trgovino za vogalom (1940). Obveljal je za enega najpomembnejših režiserjev klasičnega Hollywooda. Umrl je 30. novembra leta 1947 v Los Angelesu, star 55 let.