Polona Vetrih o svojem življenju v gledališču

V Ne pozabite na rože se Polona Vetrih v svojem duhovitem slogu ozre nazaj in, kot so zapisali v Drami, razmišlja o vsem, kar je pustila za seboj: vloge, režiserje, odrske sopotnike, kostume, šopke rož, izposojene identitete, odre, na katerih je stala, slavne osebnosti, s katerimi se je srečala, ter pisma oboževalcev in sovražnikov. Spregovori tudi o svojih uspehih in nikoli izpolnjenih pričakovanjih.

Igralka je hvaležna za priložnost, da ji je bila tovrstna odrska izpoved omogočena in se tako lahko "to življenje dostojanstveno zaključuje". Kajti, kot je poudarila, je biti igralec čast in zaveza. S predstavo ji je bilo omogočeno pokazati, da čas, ki ga igralci vlagajo v svoje delo, ni šel v nič. In kot pove tudi v predstavi: "Vem, zakaj sem živela." Dodala je, da bo v predstavi razkrita zgolj četrtina vsega, kar je doživela: "O ostalem bo treba napisati knjigo."

Režiserka Ivana Djilas in igralka sta ob delu na predstavi osredotočili predvsem na tiste zgodbe, ki razkrivajo, kako je sploh prišlo do tega, da je stopila na igralsko pot in na to, kaj vse je ta odločitev prinesla za seboj. Kaj sploh pomeni biti umetnik in nenazadnje, ali je sploh mogoče, da na neki točki nisi več umetnik?

Glasbo za predstavo Ne pozabite na rože podpisuje Boštjan Gombač, dramaturgijo in songe Ana Duša, kostume je zasnovala Jelena Proković, sceno pa Sara Slivnik.