Od blizu 27.10.2018 11:30

Reformacija kot spomin in povabilo k razmisleku o temeljnih vrednotah slovenstva

piše Jasmina Vodeb Baša

Ljubljana, 27. oktobra - Reformacija, od katere je minilo že več kot pol tisočletja, je v slovenskem prostoru poskrbela za prevetritev družbenih in verskih razmer. Trubar in njemu podobni uporniki so rušili ustaljeni socialni in politični red. Dali so nam kulturno in narodno samozavest ter orodje za spremembe in razvoj, meni predsednik društva Primož Trubar Matjaž Gruden.

Ljubljana. Slovenija, slovenska zastava. Foto: Nebojša Tejić/STA Arhiv STA

Ljubljana.
Slovenija, slovenska zastava.
Foto: Nebojša Tejić/STA
Arhiv STA

Reformacija temeljna za oblikovanja slovenske zavesti, naroda in knjižnega jezika

Slovenska reformacija s Trubarjem na čelu je pomenila začetek oblikovanja slovenske zavesti in slovenskega naroda. Brez reformatorjev, upornikov vseh vrst in manjšinsko drugače mislečih Slovenci svoje države in uradno priznanega jezika verjetno sploh ne bi imeli. "Ponižno bi se klanjali in služili vsakokratnemu gospodarju ter se skupaj s Katalonci in drugimi narodi brez lastne države bolj ali manj neuspešno borili za svojo suverenost in mednarodno priznanje," je za STA povedal predsednik protestantskega društva Gruden, ki je lani poleti nasledil dolgoletnega predsednika Viktorja Žaklja.

Kot je za STA spomnil jezikoslovec Kozma Ahačič, je reformacija v 16. stoletju v naše dežele prinesla knjižni jezik. Že prej lahko v posamičnih rokopisih zasledimo bogato izročilo slovenskega govorjenega jezika, vendar je vzpostavitev knjižnega jezika v tem kontekstu velik korak naprej.

Vzpostavitev slovenskega knjižnega jezika je obenem zahtevala tudi odgovor na vprašanje, komu je ta jezik namenjen v geografskem smislu. Tudi s tem se je začela vzpostavljati zavest, ki jo v današnjem času poimenujemo z besedo narod. Pripadnost jeziku je začela postajati pripadnost "vsem Slovencem".

Reformatorji prevetrili dotlej zakoreninjene verske in duhovne prakse

Reformacija je po Ahačičevem mnenju spodbudila določen del prebivalstva k aktivnemu premišljevanju o vprašanjih vere, kar je še dodatno okrepilo intelektualno življenje v našem prostoru.

Po besedah škofa evangeličanske cerkve v Sloveniji Geze Fila so tedanji časi zahtevali preporod. Krščanstvo je stopilo na pot burnih razprav in pomembnih sprememb. Te spremembe so se razvijale skozi stoletja in so naposled za vselej spremenile evropskega človeka. Preobrazile so ga v versko tolerantnega in svobodnega.

Slovenci smo lahko po škofovih besedah ponosni na naše može tedanjega časa, ki so spoznali pomen preobrazbe in duha časa in ga znali povezati s potrebami naroda. V središču tega pomembnega dejanja je bila mogočna osebnost Primoža Trubarja. Objava prvih slovenskih knjig, prevodi biblijskih besedil in naposled prevod celotne Biblije so postavili slovenski narod nepovratno na zemljevid evropskih narodov.

V "protestantski Sloveniji" bi bilo manj prelaganja odgovornosti na druge

Razmišljanja o dogodkih, kakršna je bila reformacija, pogosto izzivajo spekulacije, kaj bi se zgodilo, če se ne bi zgodilo, kar se je. V našem primeru se ponujajo primerjave na primer s Švico kot nam zemljepisno najbližjo deželo, kjer je prevladala reformacija, ali s Finsko kot deželo, ki je postala in ostala luteranska v razmerah brez državne samostojnosti in tradicije, znotraj oblastno in kulturno dominantnega germanskega sveta. Toda ob vseh podobnostih so preveč očitne tudi razlike v geografskih, etnografskih in zgodovinskih okoliščinah, razmišlja profesor sociologijo religije in primerjalne religiologije Marko Kerševan.

Kljub omenjenim razlikam je za STA nanizal nekaj hipotez. "V zamišljeni 'protestantski Sloveniji' bi bilo ne le v veri in etiki med Slovenci in Slovenkami več osebne samostojnosti in odgovornosti, manj sklicevanja se in prelaganja odgovornosti na različne skupnosti in tradicije ter na višje cerkvene in oblastne instance," meni Kerševan.

Protireformacija je namreč v spopadu z reformacijo po eni strani negovala kolektivno religioznost in po drugi strani sicer spodbujala, a cerkveno strogo nadzorovala individualno vernost in moralo. Ne eno ne drugo ni prispevalo k oblikovanju individualne samozavesti in odgovornosti, pojasnjuje sociolog.

Po njegovem mnenju bi obenem imeli tudi skromnejšo, materialno in oblastno manj ambiciozno Cerkev in manj družbene polariziranosti, "ki so jo v katoliških deželah hranile tudi klerikalno - antiklerikalne napetosti, ko so se povezale z drugimi družbenimi konflikti in vodile do skorajda 'dveh Francij', 'dveh Španij' in 'dveh Slovenij'".

Nenazadnje bi imeli tudi več poklicne etike, "če smo že v slovenski jezik sprejeli in ohranili besedo poklic v protestantskem pojmovanju, kakršnega poznajo po Maxu Webru le protestantski narodi in njihovi jeziki", še meni Kerševan, tudi sam evangeličan.

Med protestanti manj strahospoštovanja do svoje Cerkve

V Sloveniji je 14 evangeličanskih cerkvenih občin. Kot je za STA povedala duhovnica Jana Kerčmar Džuban, ki deluje v več prekmurskih občinah, v njihovi Cerkvi ne poznajo tradicije v podobi dogem in predpisov. Temu, kot opaža, botruje določeno strahospoštovanje katolikov do svoje Cerkve, medtem ko je pri evangeličanskih vernikih tega občutno manj.