Karpo Godina vesel velikega obiska retrospektive njegovih filmov v newyorškem MoMA

Prikazani so bili tudi njegovi kratki filmi Pes, Divjad, A.P., Sonce, vsesplošno sonce, Piknik v nedeljo, Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Zdravi ljudi za razvedrilo, O ljubezenskih veščinah ali Film s 14441 sličicami ter Pogrešam Sonjo Henie.

V okviru retrospektive so zavrteli še film o Godini, Karpopotnik v režiji Matjaža Ivanišina, ter filma, pri katerih je bil Godina direktor fotografije in snemalec: Okupacija v 26 slikah režiserja Lordana Zafranovića in Črni film režiserja Želimirja Žilnika.

MoMA ga je izbrala tudi zato, ker je tam trenutno na ogled velika razstava jugoslovanske socialistične arhitekture. "Pred dvema mesecema so me vprašali, ali lahko ob razstavi arhitekture o bivši Jugoslaviji predvajajo tudi retrospektivo mojih filmov, in seveda sem sprejel," je dejal Godina in dodal, da so selekcijo naredili v MoMA.

"Vse skupaj je tako lepo in presenetljivo. Bal sem se, da ne bo zanimanja, ampak kot ste videli so dvorane polne. Pogovori so zelo zanimivi. Jasno, da je to nek drug svet, kjer ne razumejo točno, kaj se je dogajalo pri nas. Je tisoče in tisoče vprašanj, ki so zame popolnoma nova. Na evropskih festivalih sem odgovarjal na drugačna vprašanja, tukaj pa se vse obrne in je to zame neka dragocena izkušnja," je dejal Godina.

V filmu Rdeči boogie na primer prikažejo delavce iz Maribora, ki so prvič v življenju obiskali Jadran in videli morje. Vsi preverjajo, ali je voda res slana. Vprašanje gledalke se je glasilo v smislu, kaj je zdaj to, saj je tam pri vas izjemno lepo morje.

"MoMA sem vedno obiskoval z nekim spoštovanjem in občudovanjem in radovednostjo, kaj se dogaja, kaj je novega. Da padeš v tak objekt, človeku le nekaj pomeni," je povedal režiser.

Godino so na spletni strani newyorškega muzeja označili za pomembno osebnost jugoslovanskega filma. Radikalni črni val v 60. letih je navdihnil z "neukrotljivo izrazno svobodo", ki je bila popolnoma usmerjena proti vsem oblikam zatiranja in je uspevala še dolgo po koncu titoizma in razpada Jugoslavije v državljanski vojni.

Makedonsko-slovenski filmar že več kot 30 let prinaša igriv anarhičen duh poetiki in politiki filma, kjer se giblje med fikcijo in nefikcijo v svojih avantgardnih kratkih filmih iz 60. in 70. let ter v igranih filmih iz 80. in 90. let. Sodeloval je z Bahrudinom "Bato" Čengićem, Želimirjem Žilnikom, Lordanom Zafranovićem in drugimi predstavniki črnega vala, od takrat pa deluje v republikah nekdanje Jugoslavije kot režiser, scenarist, snemalec in montažer, še piše na spletni strani muzeja.

To je bila njegova prva retrospektiva v ZDA, sovpadla pa je z razstavo jugoslovanske arhitekture iz povojnega obdobja z naslovom K betonski utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji, 1948-1980.

Godina, rojen v Makedoniji, je diplomiral iz režije na ljubljanski AGRFT. Kot piše na spletni strani Slovenske kinoteke, je prepoznaven po svoji edinstveni filmski govorici, ki leži na preseku družbeno angažiranega izraza in svojevrstne filmske estetike.

Prejel je več kot 40 najpomembnejših domačih in tujih nagrad, med njimi leta 2006 Prešernovo nagrado za življenjsko delo, leta 2013 Badjurovo nagrado za življenjsko delo in letos še Štigličevo nagrado Društva slovenskih režiserjev za življenjsko delo. Bil je tudi pedagog na AGRFT.