Veronika Dintinjana za STA: Pravo branje zahteva, da pesem poustvariš

Letos je bilo za Jenkovo nagrado v širšem naboru nominiranih 11 zbirk. Kot predsednica žirije za nagrado ste kot razlog za to navedli nevidnost poezije v javnih občilih. Koliko časa že zaznavate ta trend in ali se morda spomnite, kdaj je bilo poeziji v medijih namenjenega več prostora?

Tega prostora nikoli ni bilo veliko. Toda poznavanje kulture, poezije je nekoč štelo za del izobrazbe. Brez kakršnegakoli poznavanja poezije si bil težko javni intelektualec. Danes ta profil sploh izginja. Raven javne komunikacije vztrajno pada. In to se ni začelo z Donaldom Trumpom. Jaz sem odraščala ob novinarjih, kot sta bila Jože Hudeček ali Jurij Gustinčič. Danes se Hudeček ali Gustinčič skorajda ne moreta več zgoditi.

Mladi novinarji so praviloma prekarci, brez varnega prostora, kjer bi se lahko razvijali in ostrili. Težko je biti kritičen do okolja, od katerega si odvisen. Odličnost ni vedno nagrajena. Pa majhnost našega prostora itd. Tudi fizičnega prostora je vedno manj za novice, ki se ne prodajajo. Prevladujejo "ready-made" agencijske novice. Ni čudno, da časopisi izumirajo, saj izumira novinarski poklic, ne le poročanje, temveč umestitev in analiza tega, o čemer se poroča.

Medijem smo ob razglasitvi daljšega seznama nominiranih zbirk zastavili "donkihotski izziv", da objavijo eno ali več pesmi s seznama nominirancev. Po pričakovanjih noben medij ni objavil niti ene pesmi. Mogoče čakajo, da razglasimo nagrajenca. Poslali smo jim 11 pesmi, prostora pa je največ za eno. Kaj če bi se urednik odločil za "napačno"? Toda strah pred poezijo je znak, da smo odrezani od lastne resničnosti. Poezija zahteva več kot zgolj osnovno pismenost, zahteva bralčev angažma. Zahteva soudeleženost, takšno kot pritiče državljanu ali državljanki. Vprašanje pa je, ali lastniki medijev želijo takšne bralce ali samo kupce. Zdi se, da pozabljajo, da so edini kupci časopisov bralci.

Kaj menite, da bi bilo v današnjem času, ko novice večinoma beremo po spletu, treba storiti za večjo prepoznavnost poezije? Ji morda posvetiti portal? In kdo bi recimo moral za takim projektom stati?

Ni bistveno, kje beremo novice ali pesmi. Pomembno je, kako beremo. Ali znamo vzpostaviti odnos, dialogizirati s tistim, kar preberemo? Se vprašamo, kaj pomeni za nas? Ali verjamemo zapisanemu? Pesem zahteva, da ji bralec ali bralka odgovori, da posodi svoje telo, svoj glas pesmi. Ni mogoče, da bi jo brali "po diagonali", bežno. Zahteva nedeljeno pozornost, drugače ne obstaja. Tega danes nismo več vajeni, ampak skrajni čas je, da to veščino znova osvojimo. Seveda pa je za to potreben tudi čas, ki kratkoročno ni ekonomsko produktiven.

Novi mediji omogočajo celo paleto načinov, kako predstaviti poezijo. Vendar v osnovi ostaja poslušanje ali branje na naslovnikovi strani enako, kot je bilo nekoč. Pod pogojem, da smo pripravljeni nameniti poeziji svojo pozornost. Ne gre za "prepoznavnost". Ronaldo je prepoznaven. Poezija pa ni šport za gledalce. Pravo branje zahteva, da pesem poustvariš, ji daš življenje, ki je nujno del tebe, da "stečeš z njo na igrišče".

Glede na to, da ste na čelu letošnje žirije za Jenkovo nagrado in slovenski pesniški produkciji tudi sicer sledite že leta, tudi preko projekta Mladih rim, me zanima, v katero smer gre po vašem mnenju ta hip slovenska poezija? Lahko postavite kakšne vzporednice med avtorji, recimo, da gre za bolj intimistično ali aktivistično pisanje, ali prepoznavate bolj razpršene pesniške glasove?

Nemogoče je na to odgovoriti v nekaj stavkih. Delitev na intimistično in aktivistično pisanje govori predvsem o našem opredeljevanju do poezije kot družbeno-politične aktivnosti, o sami poeziji ne pove ničesar zares bistvenega. Josip Murn ni pomemben, ker je bil del določenega kroga, temveč zaradi kakovosti njegovih najboljših pesmi. Te niso omejene na čas, v katerem so nastale. Ne obstaja samo en način pisanja pesmi, en pesnik. France Prešeren, Simon Jenko, Josip Murn, Srečko Kosovel. Za poezijo je temeljno večglasje. Kako bi sicer dajala glas milijonom posameznikov? Odražala celoten spekter človeške izkušnje?

Zdi se, da je mlada pesniška generacija ta hip izrazno zelo močna. Čemu bi to pripisali?

Ni vsaka mlada generacija močna? Morda je bistveno, da človek v poeziji, pa tudi sicer, ohranja "um začetnika", ki se ne boji raziskovati, ki ga žene radovednost, radost nad novim, odprtost za drugačnost, za odmik od ustaljenega. Začetniško veselje in strast do pisanja.

Kaj pa porečete na to, da ste v slovenski poeziji vse bolj močne in prisotne pesnice? Je to zmeraj bilo, pa se morda pesnic ni postavljalo toliko v ospredje, ali prepoznavate vzrok za to v čem drugem?

Ni to nekaj najbolj normalnega, močne pesnice? Tako kot Sapfo? Gotovo smo danes bolj vidne, če je poezija sploh še vidna. A tudi v časih, ko ženske niso imele toliko možnosti, zlasti ne za ekonomsko neodvisnost, niso bile povsem nevidne. Prešeren je napisal pesem mladi pesnici Luizi Pesjak (An eine junge Dichterin), ne mlademu pesniku. Prva knjiga antologije slovenskih pesnic je zelo zanimivo branje, v njej najdemo od hvalnice kavi v kiticah in rimah do futurizma.

Pisateljica in pesnica Ursula K. Le Guin je rekla, da ženska potrebuje le svinčnik in papir, da bi pisala. Seveda lastna soba zelo pomaga. Toda še bolj pomembno je, da si ženska dovoli svoj glas, sama pri sebi, med vsemi drugimi vsakdanjimi skrbmi in opravili, pomisleki in sodbami, ki so del njenih preštevilnih družbenih vlog. Da se zave, da ima pravico do svojega glasu.

Moji in mlajšim generacijam je to mnogo lažje, pred nami so bile Saša Vegri, Berta Bojetu Boeta, Mila Kačič, pa seveda Svetlana Makarovič in številne druge. Besede "pesnica" v slovenščini ne razumemo slabšalno, kot recimo v angleščini dojemajo žensko samostalniško obliko za pesnika, "poetess", in so zato tudi pesnice "poets", moškega ali vsaj neopredeljenega spola.

Kaj pa medgeneracijsko oplajanje med pesniki? Vemo denimo, da se je Tomaž Šalamun veliko družil z mladimi pesniki, kaj pa ostali? Čutite podporo starejših kolegic in kolegov?

Da, vsekakor. V trinajstih letih, kar obstajajo Mlade rime, so starejši, uveljavljeni kolegi in kolegice vedno rade volje prišli in s svojim branjem podprli mlajše, neuveljavljene. Medgeneracijsko oplajanje je živo in vedno bo, ker nihče ne piše v vakuumu. Včasih so najboljše pesmi pogovor z drugimi pesniki, pesmimi.