Pesmi šestih finalistov za Jenkovo nagrado 2018

Esad Babačić

ODREZANI OD NEBA (Založba Goga)

UMIK

Eden tistih dni,
ko se nihče ne brani,
ker nihče ne napada.
Ko so stadioni prazni
in je neodločeno najboljši rezultat
za vse.
Ko so vrvi spuščene
pod kolena
in pasovi visijo
na vratih,
ki jih nekdo pozabi zapreti,
ker mu je vseeno.
Ko se praznina
vrača v predmestje.
Ko se semaforji prižigajo zase.
Ko se zavese ljubijo z okni
in reveži iščejo moč.
Ko samo sediš v kotu
in iščeš koren besede
tišina.

Jure Jakob

LAKOTA (LUD Literatura, Prišleki)

JASNA SONČNICA

Ta pesem je sončnica.
S cvetom, zaprtim v nagubano šobo,
ki čez noč
na široko zacveti.

Rad bi se dotaknil tistih ustnic.
Preden mi je uspelo,
sem se zbudil.

V sanjah je bilo neko dekle.
Od sanjskega rova
mi je ostal le prizor na koncu,
sicer tema.

V prizoru je bila pomlad.
Vse je malo lebdelo,
kot metulj,
in nekam vleklo.

Nekam zelo blizu,
ves prežet z dihom in podobo,
tik preden se dotakneš.

V resnici še ni pomlad,
ampak kmalu bo.
Jutro se je začelo z dežjem,
hladen pada in šumi.
Prebolevam gripo.
Ni več bolečin.

To ni navadna sončnica,
to je prošnja za več sonca.
Človeška različica stvarjenja.
Nikoli ne veš,
kdaj iskra preskoči,
cvet sončnice se odpre,
čeprav ne vidiš, kdaj.

Maja Miloševič

ODER ZA GLUHE (Center za slovensko književnost, Aleph)

O MEJI IMETI RAD MOLČIJO VSI

4.

Dotaknem se ga,
postaja napet.

Ušesa ugasnejo
za nekaj sekund.

Zgrabi me panika.

"Odrini se,"
zašepeta Adam.

Slečem majico,
obema,
mogoče bo vročina padla.

Počutim se kot trzalica,
ki se je navadila umazanih rok
in kraljuje med drugorazrednimi čistuni.

Adam se utelesi.

Na izbrisanem odru sva,
na strani ravnotežja.

Namen je podreti element
med razumom in naučenostjo.

Bobnič raste,
vleče me v mesta.

Zidal sem jih,
ko me je bilo sram.

Glasba vdre v pore.
Biafra vstane.

Rabimo več konjev
z močjo večjega zaleta.

Prva vrsta se odlušči.

Obkoljeni smo.
Strel.
Ena težnja.

Oder se premakne.

Adam stegne roko.

Strune,
prsti,
paše mi,
boli me.

Odpiram se,
med predstavo dejstev.
Niso še zrela za trganje.

Objame me,

nežno,
umirjeno,
spontano,
hardcore...

Pritisne v glasbo,
ki spodbuja ogledala.

Raznese bobnič,
maslo se vtre
v Adamova usta.

Nisem kot pank,
ali pa sem ravno to,
trd zvok
na odru za gluhe.

Ana Pepelnik

TEHNO (LUD Šerpa)

T(I)KANJE

Spokojnost je najbrž tole
občutek se zatakne

ko si sredi zataknjenosti
in se vse besede

zatikajo
v grlo med nebo in jezik

in res se delaš da ga čutiš
da se ga dotikaš

ne dotakneš
zataknjena v jezik

ki zares ni tvoj
vseeno na isti način

pogreznjen v barve
obrise sence pege lise

poskuse ovit vse to
naenkrat na zares

hitro postavit
pisat točno to

kar niha se guga in lomi
upogiba (in naklanja) nagiba

v naklonjenost
ne samo tebi

ne samo tebi
in ne samo tebi

ampak zdaj naenkrat
nenadoma osuplo

hecno še tebi
in tebi ne tebi

in se te vas dotikat
ne vem nekam

čez svetlobo zaslon
se počutiš kot slon

ker ne moreš bit ona
in ona in on

ker ja
to je to v resnici

bonbon čutit kako je tanka
sta tanka so tanki

zelo tanki
na rahel prhek prosojen

način. Naslonjeni
na rob. Ne. Na

ljubezen

Tone Škrjanec

DIHAJ (Center za slovensko književnost, Aleph)

NE VEM NE VEM

Stay together. Learn the flowers. Go light.
Gary Snyder

z malo pišem iz čiste radosti in lenobe.
prebiram knjigo pesmi,
nekakšen priročnik o jadranju,
vrveh in starodavnih veščinah.
sem zaradi tega kaj boljši. morda,
ne vem, vsekakor pa bolje diham,
lažje poganjam bicikel po klančini jutra.
spominjam se časov,
ko smo smreke
omenjali predvsem v zvezi z vitkostjo in lepoto,
in v tem kontekstu ne gre pozabiti
veličastnih ladij, s katerih se v morje
spuščajo debele z mahom poraščene vrvi,
na katerih rastejo družine školjk, okoli njih pa
večje in manjše ribe in množice
izredno majhnih zadev - prepričujem se,
da je to plankton in ne razpadle smeti - in je vse skupaj
videti kot vesolje, ko takole sedim na robu pomola,
opletam z nogami in med koleni opazujem
ta mini kozmos, prekrit z odsevom neba.
ples se kot vedno raztegne v karneval in
ob večerih, ko glasba utihne,
se prižgejo luči, prižgejo se luči
in zapahnejo se vrata. pride čas
tkanja neskončnih pragov, brbranja
o nadlepih čarovnicah, razmisleka o tem,
da se najprej pustiš zapeljati, potem
pa te premami dom.
veliko morja je na vse konce
in ptic. nobenih jader na vidiku. samo ostanki
vzhodne kuhinje, eksotičnega suvanja z boki, lave besed,
in kupček posedle panakote.
postanite lahki, bodite svetloba.
razmišljam, pa vseeno ne vem.

Nataša Velikonja

PREVEČ VLJUDNA (KD Hiša poezije)

...
in tako sem torej rekla, da ne bom nikdar več pisala o ljubezni, o zavezi med ljudmi, kot da sploh kdaj
sem, toda, recimo, da ne morem več pisati o družbenih konceptih, kot so varnost, iskrenost, skupaj,
vez, da ne bom nikdar več furala nobenih družbenih konceptov, nobene varnosti, nobene iskrenosti,
nikoli skupaj, nobenih vezi, nobenih zavez