Marko Sosič za STA: Zahodna samozavest mora biti neskončno šibka, da nas je drugih tako strah

Marko Sosič je v dopisnem pogovoru za STA spregovoril o drži zahodnega sveta do drugih držav, o moči in nemoči empatije in predvsem o nujnosti spomina. "Spomini niso del preteklosti, so zavest o sebi, danes in zdaj," meni sogovornik.

T.i. zahodni založniški svet je med in po balkanski vojni z velikim, mestoma, se zdi, že skoraj sladostrastnim zamahom objavljal prevode romanov, ki so opisovali strahote zadnje vojne. Od pisateljev iz držav nekdanje Jugoslavije so pričakovali le takšne zgodbe, to se je prodajalo. Potem kot da so se založniki zgodb naveličali, že kje je bila nova tragedija, nazadnje, denimo, begunska, bolj zanimiva, bolj aktualna. Vi ste bili mnenja, če prav razumem, da nekaj manjka, da zgodba ni osvetljena s strani, ki jo opisujete vi. Katero vrzel torej zapolnjujete?

V resnici ne vem, če zapolnjujem vrzel, ki še ni bila obdelana. Morda bolj odpiram nekatera vprašanja, ki se res dotikajo časa vojne v bivši Jugoslaviji, še bolj pa današnjega časa, v katerem se med drugim odvija že skoraj biblično preseljevanje ljudi in ob njem odnos zahodnega sveta do njih, ki iščejo srečo pri nas, paradoksalno pri tistih, ki smo nekako soodgovorni za njihovo tragedijo, saj je bil ravno zahodni svet tisti, ki je pod pretvezo, da jim bo posredoval kulturo in demokracijo, v resnici uničil države, katerim kulture zagotovo ne manjka. Samo drugačna je.

Nekaterih je te drugačnosti precej strah.

Toda mar ni drugačnost bogastvo? Morda odpiram tudi vprašanja o naši zahodni samozavesti, saj mora biti neskončno šibka, da nas je drugih tako strah... To je ta zahodni svet, ki včasih išče kri tudi v literaturi, to je ta zahodni svet, ki gradi vznemirljive, a obenem lažne zgodbe neke pokrajine, kot je Balkan, zato da bi morda vedno znova in znova govoril o tem prostoru, kot o nekakšni manjvredni in primitivni pokrajini duha ter bi se tako počutil močnejšega in srečnejšega...

Ena od tem, ki jo zasledujete v romanu, je odsotnost empatije. Sama se spomnim, da ko sem bila stara 14 let in je moja mama predlagala, da bi za konce tedna v našo družino povabili deklico iz Bosne, begunko, da bi ji bilo vsaj malo lepše - da sem ostro protestirala. Čutila sem, da bi bil to tujek v mojem udobju, neka razpoka v mojih ležernih vikendih. Nič mi ne pomaga pomisel, da sem bila takrat najstnica - še danes me je takratne sebe globoko sram. Kako vi razumete to majhnost v ljudeh? To popolno pomanjkanje empatije in neskončno skrb zgolj za lastno udobje in srečo? In seveda, na drugi strani, ljudi, ki so soljudem v stiski pripravljeni dati vse, jim brezmejno pomagati?

Tema odsotnosti empatije in poskus zapolnitve te vrzeli je eden izmed osnovnih intimnih vzgibov protagonista, ki se o tem sprašuje in samega sebe postavlja pod drobnogled, saj tudi sam ni bil sposoben udejanjiti pomoči tistim, ki so jo potrebovali. Mislim pa, da nam zahodni družbeni sistem, katerega cilj je denar, videz in udobno življenje, skuša vse bolj odvrniti pogled od realnosti, v kateri živi večina ljudi tega sveta, saj smo kot manjšinski del prebivalcev zemeljske oble dobesedno privilegirani.

Nam je bilo pač dano, da smo se rodili na tem koncu sveta, kjer imamo hrano, vodo, udobje, in dejstvo, kako z vsem tem ravnamo, govori o neverjetnem pomanjkanju zavesti, kje smo in kaj smo, kakor da bi bili zaslepljeni od iskanja blišča, ne vidimo pa, kako se v resnici ruši ta družbeni sistem. V nas se udejanja samo želja, vse globlja in divja, da ne izpustimo iz rok niti kančka tega, kar imamo, da bi to podelili z drugimi in kljub zgledu mnogih ljudi, ki ravnajo drugače, je dober del sveta vpet v lastno kulturno nepismenost, ki rojeva strahove pred drugimi, ki rojeva neracionalne strahove pred izgubo sebe...

Pravite, da brez spomina ni sedanjosti in ne more biti prihodnosti. Spomin razumete kot temelj vsega, četudi gre lahko tudi za zelo individualno pomnjenje. Kaj se zgodi, ko spomini niso poenoteni, kaj se zgodi, ko pride do trka spominov - kaj se zgodi s sedanjostjo in prihodnostjo? Vi omenjate tudi borbo za spomin.

V ljudeh so spomini vedno različni, in verjetno bo še naprej prihajalo do trkov med njimi, zaradi česar se stvari pogosto ne premaknejo naprej. Večje vprašanje je, kaj spomin prinaša s sabo, katero resnico, in prav zaradi slednje se spomin ohranja ali odhaja v pozabo, ker z ene strani osmišlja človekovo bit in njegovo življenje, njegove izbire, pa četudi so bile le te vir krvavih obračunov in hudih dejanj zla, z druge strani pa izgineva, ker je spomin vir spoznanja lastnih zmot in bolečin. Toda tudi zmote in bolečine so del človeka, ki jih večkrat ne more izbrisati, zato jih zanika in o njih ne govori, češ, pozabimo, pojdimo naprej, prihodnost je v mladih, njih ne zanima naš spomin. Toda individualni spomin je pogosto kolektivni in brez slednjega si je težko zamišljati človeka, ki bo gradil svojo prihodnost. Ničesar se ne da graditi na niču. Spomini niso del preteklosti, so zavest o sebi, danes in zdaj.

Že pred leti ste v pogovoru za Sobotno prilogo Dela omenili in zdaj se v romanu Kruh, prah k temu vračate - govorim o t.i. Sarajevskem safariju, ko so obstajali aranžmaji, da so tujci lahko streljali na mesto, v obkoljene Sarajevčane. Če bi lahko našim bralcem razgrnili te dogodke. Zakaj po vašem mnenju to ni prišlo v širšo javnost? Vi govorite, da so na takšne ekspedicije hodili Italijani, ki zdaj nosijo nepopravljive travme. Gre zgolj za tržaško - srbsko navezo?

Ne, to sploh ni samo problem tržaško-srbske naveze. Ta dejanja so se dogajala tudi drugod in ne verjamem, da so se začela šele ob tej vojni. No, dolgčas udobja in ugodja, preobilje materialnega, povezano s kulturno nepismenostjo in spektakularizacijo smrti, ki jo lahko zasledimo na vsakem drugem svetovnem tretjerazrednem ali celo uglednem televizijskem programu, in ne nazadnje tudi praznina, ki jo nekatere televizijske hiše in drugi mediji v svetu vztrajno poglabljajo s svojimi velikimi brati in raznimi pritlehnimi oddajami, je tisti abstraktni in neulovljivi prostor duha, v katerem nekateri ljudje iščejo nekakšno novo adrenalinsko izkušnjo, da popestrijo svoj lastni vsakdan.

Toda žal se je to dogajalo tudi z drugimi ljudmi, katerih miselni horizont je vendarle širši, zato pa je bilo njihovo stališče bolj artikulirano, kot na primer pri ruskem pisatelju Edvardu Limonovu, ki kot civilist s puško v roki na televizijskih posnetkih razkazuje svoje stališče.

Na Youtubeu je celo posnetek, kako Radovan Karadžić Limonova poučuje o tamkajšnji zgodovini in potem Limonov, kot nekakšen gost, privrženec velike Srbije in zvedav turist, strelja na Sarajevo!

Morda takemu človeku uspe opravičiti svoje krvavo dejanje ravno s tem političnim angažmajem. Drugim pa lahko ostane le kruta izkušnja ubijanja, ki se je ne morejo več rešiti in morajo sobivati z njo vse do svoje smrti. Mediji so takrat tu in tam omenili kakšen podoben dogodek, a sem se tudi sam vedno čudil, da se nihče v to ni poglabljal, da so pač zavestno ali podzavestno jemali to kot vojno, v kateri se ljudje pač koljejo.

V knjigi Kruh, prah pripovedovalec opravi pot, da bi se soočil z nekaterimi spomini, ljudmi, krivicami, strahotami. Mislite, da je takšno očiščenje sploh mogoče? Smemo po vašem mnenju takšna očiščenja, takšne poti razumeti tudi kot zelo egocentrično dejanje? JAZ se bom bolje počutil, JAZ sem naredil nekaj plemenitega namesto sorodnikov, ki v času vojne niso pomagali...

Protagonist romana se sprašuje ravno o tem. Nobenega očiščenja ni. Je le zavest o tem, kaj se je zgodilo, ko sam ni udejanjil pomoči do svojih bližnjih. Ne, ne more biti nikakršnega očiščenja, je le spoznanje resnice, s katero je treba sobivati.