Maja Delak za STA: Predstava Samo za danes od gledalca zahteva potopitveni moment

Po solu Kaj če iz leta 2013 in večletnem delovanju v kolektivu Tatovi podob si bomo lahko v petek v Stari elektrarni Elektro Ljubljana premierno ogledali vašo novo predstavo Samo za danes. Kaj je bil osnovni koncept zanjo?

Osnovna tema te predstave je staranje. Zanima me staranje kot proces spreminjanja. S to temo sem se ukvarjala že v solu Kaj če, prav tako pa se je samega procesa spreminjanja dotikala tudi predstava Drage drage iz leta 2007, ki je bila hkrati prva produkcija delovanja v tedaj novo ustanovljenem zavodu Emanat. Sporočilo predstave Drage drage je namreč bilo, kako se ustvarjalka sodobnega plesa počuti v svojem bivanju tukaj in zdaj. Ko se zdaj ukvarjamo s procesom staranja ali pa spreminjanja, na nek način vselej opazujemo točke, v kateri se nahajamo in hkrati razmišljamo, od kod smo prišli in kje bomo v naslednjem trenutku. Brez minevanja časa ne gre, tega pa prepoznaš ravno s prepoznanjem določenega trenutka. Zelo zanimivo se mi zdi, da se v ustvarjalnem procesu ves čas srečujem s podobnimi vprašanji. Če opazujem ta tri dela, od predstave Drage drage preko sola Kaj če do aktualne produkcije, ki odpirajo vprašanja, kako se počutim, kako delujem, v kakšnem kontekstu delujem, kaj mi ta kontekst omogoča in kaj od mene zahteva, se mi zdi, da je aktualna situacija za ustvarjalce sodobnega plesa zelo žalostna.

Tako kot pri predstavi Drage drage ste se tudi pri Samo za danes obkrožila s samimi ustvarjalkami. Zakaj?

Če pogledamo širšo sliko, na področju sodobnega plesa večinoma delujemo ustvarjalke, na nek način pa me je to soočenje s spreminjajočim telesom zanimalo skozi žensko telo. Od leta 2014 na zavodu Emanat izvajamo projekt Metodologije beleženja slovenskih avtoric sodobnega plesa, ki je ponovno odkritje moči njihovih raznolikih avtorskih poetik. Morda je ravno razmislek o položaju avtoric tudi doprinesel k takšni odločitvi.

Kaj bi povedali o tokratni ekipi?

Res izvrstna ekipa. Zelo sem vesela, da lahko sodelujem s Snježano Premuš, ki je v slovenskem prostoru zelo močna avtorica in koreografinja, ki pa jo ne vidimo velikokrat nastopati. Lani, ko sem jo ujela v gostujočem projektu na Cofestivalu kot izvajalko, sem si strašno zaželela sodelovanja z njo in sem zelo počaščena, da je udeležena v projektu Samo za danes. Z Anjo Bornšek sem sodelovala že v projektu Matije Ferlina in je izjemno analitična in predana sodelavka, sicer plesalka in pedagoginja iz Maribora, z Urško Vohar sva dolgoletni sodelavki, izjemna performerka, nastopila je denimo v predstavi Drage drage, Serata artistica giovanile, sodelujeva pa tudi v Tatovih podob. Najmlajša članica ekipe pa je trenutno v Sloveniji živeča češka plesalka Kristyna Šajtošova, ki je izjemen talent in je zelo zanimiva izvajalka. Po svoje je zanimivo, da v predstavi nastopam tudi jaz, saj tega nisem načrtovala, sem se pa vključila že zelo na začetku projekta. Nekako je tip dela mojo prisotnost vpeljal zelo logično.

Osnovna ideja predstave je sicer bila, da bi jo delala s starejšimi, bolj izkušenimi oziroma različno afirmiranimi avtoricami, a se mi je po oblikovanju ekipe zdela najbolj zanimiva časovna diagonala, ki se je odprla z vstopom Kristyne. S to kombinacijo sem zelo zadovoljna. Takoj, ko smo se lotile procesa in teme staranja, je postalo jasno, da vstopamo v zelo specifične postopke dela na materialu, da delamo z množico možnosti, ki so vzporedne in enako močne ter se ne podrejajo eni logiki. Izdelale smo metodologijo dela, ki omogoča različnost vsake izvedbe te predstave.

Bi povedali malo več o tem?

Gre za metodo dela, ki se ji reče instantna kompozicija. Je pa zagotovo zanimiva zato, ker v sami metodi in načinu dela problematizira koreografijo, izvedbo in avtorstvo kot tako. Vsak predhodni in nadaljnji trenutek pusti ves čas odprt. Take vrste predstava pa je kar zahtevno branje tudi za gledalca, saj mora slediti trenutku, ne pa pričakovanjem, ki si jih je morebiti ustvaril pred predstavo.

Tudi glasbo za predstavo Samo za danes podpisuje vaš dolgoletni sodelavec Luka Prinčič. Kaj pripravlja, glede na zastavljeni koncept, ki deluje precej dinamično?

Glasba je dejansko vpletena v predstavo in v določenem trenutku ustvarjena v živo ter je hkrati manipulirana s strani nas, nastopajočih. Na telesa imamo pritrjene senzorje, ki pošiljajo Luki določene podatke, denimo o pritiskih, dotikih, pospeških, na podlagi katerih lahko on nato deloma procesira zvok. To ne pomeni, da se nas sliši, temveč da proizvajamo določene parametre. Predstava Samo za danes od gledalca zahteva neke vrste potopitveni moment. Prepustiti se mora gledanju in branju tega, kar se dogaja na odru. Zvok pa mora to dopuščati, ne sme prevzeti interpretacije dogajanja na odru, ampak ima funkcijo ustvarjanja polja, ki gledalcu dopušča zelo poglobljeno koncentracijo.

Oba s Prinčičem sta tudi del kolektiva Tatovi podob...

Kolektiv Tatovi podob, ki poleg naju vključuje še številne druge ustvarjalce, deluje že kakšnih pet let. Na približno dva meseca redno pripravljamo dogodek Tatovi podob v metelkovskem klubu Gromka. Gre za določen tip burleske, ki smo ga poimenovali kar tehno burleska, v sklopu katerega ves čas ustvarjamo neke kratke formate, ki so kritični, zabavni, cinični ali pa tudi prav zelo resni. Točke nastajajo, se spreminjajo, lahko odpadejo ali pa se spremenijo v nekaj drugega. V ospredju je procesnost formata uprizarjanja, po drugi strani pa so vloge nekoliko drugače razdeljene - vsak skrbi za svojo točko, vsi smo tam, da pomagamo razviti določeno točko. Točko lahko predlaga in dela zgolj eden, lahko pa se nas k njej priključi več in jo nato razvijemo v skupinsko.

Res zanimivo je, da se je ob teh dogodkih razvilo posebno občinstvo, ki redno prihaja na prireditve. In doslej smo Tatov podob izvedli že skoraj 40. S predstavo Matilda in njene žemljice smo pričeli tudi serijo Tatovi podob predstavljajo. Koncept je, da eden od naših likov ustvari svoj večer, katerega format je odprt, lahko gre za solo ali skupinsko predstavo. Drugo predstavo iz te serije smo želeli ustvariti letos, pa nam to zaradi pomanjkanja sredstev ni uspelo. Upamo, da nam bo uspelo prihodnje leto.

Omenili ste, da na odru ne vidimo nastopati ravno veliko plesalk vaših let. Zakaj pa vi pri 49 letih vztrajate na odru?

Zdi se mi, da plesna umetnost s tem, ko mora ves čas reproducirati mlade plesalce in hkrati zahteva estetski, fascinirajoči svet fizičnosti, na nek način izgublja na neki drugi kvaliteti, ki bi jo lahko imela, denimo na zreli misli ali drugačni ponazoritvi ali pa tudi zgolj na drugačnem telesu, telesu, ki vsega več ne zmore, ki ne zgleda več atletsko, kot je lahko denimo telo pri 49-ih letih. In ravno ta raznolikost se izgublja na račun številčnosti in moči. Ta princip, tako ali tako prisoten v celotni družbi - po več, bolje, večkrat, lepše, močneje, hitreje..., je lahko monoton. Zame je biti star na odru politično dejanje. Prav tako je delati koreografijo z več plesalci v pogojih, ki jih imamo pri nas na voljo, samo po sebi dejane upora. Želeti si delati proces, ki je neulovljiv v svoji formi, ali pa želeti, da bi ta proces trajal dlje, recimo pol leta, namesto aktualnih kratkih rokov, da bi bil v tem daljšem obdobju omogočen čas za raziskovanje, želeti, da bi bili ustvarjalci v tem daljšem obdobju plačani za svoje delo... Vse to je že samo po sebi problematiziranje danih pogojev dela, ki vzporedno porodi razmišljanje o nujnih spremembah stanja.

Kot avtorica ta hip sicer imam neko finančno podporo, a je še veliko kolegov in kolegic, ki si želijo svoje delo opravljati, pa ga ne morejo. Ob tem ne menim, da je izboljšanje stanja zgolj dolžnost financerjev, je pa njihova dolžnost, ki je hkrati dolžnost kulturne politike, temeljit razmislek o tem, kako vsa omenjena vprašanja strukturno reševati. In priti do ustreznih rešitev in napredka.

Emanat je eden od zavodov, ki je izpadel iz štiriletnega programskega financiranja ministrstva za kulturo. Kaj za vas to pomeni?

Drži, da smo izpadli iz programskega financiranja. Smo pa na nato objavljeni projektni razpis prijavili moj dveletni opus in bili pri tem uspešni. Na istem razpisu smo zaprosili za sredstva za izvedbo platforme Sindikat odklonskih entitet in sredstva za koncertni cikel Po tem, ko smo se znašli v stiski, kako sploh v pol leta vse to izvesti, saj odgovori ministrstva prihajajo za tekoče leto zelo pozno. Na koncu smo festival vendarle izvedli, z zelo nizkimi sredstvi, a po mojem mnenju več kot uspešno. Uspešni smo bili tudi pri prijavi koncertnega cikla Rntgen.

Seveda pa je velika razlika med obema vrstama financiranja, ne glede na to, da ministrstvo zavrnitev programskega utemeljuje z možnostjo pridobivanja sredstev na projektnih razpisih. Najprej je razlika v tem, da je mnogo težje dolgoročno načrtovati poslovanje zavoda. Celo leto smo potrebovali, da smo se privadili na drugačen način poslovanja zavoda, ki zahteva več prijav za posamezne projekte in ogromno birokracije, kar je za tako majhen zavod, kot je naš, kar zagatno. Če primerjam sredstva Emanata z nam primerljivimi zavodi, ki so prejeli sredstva na programskem razpisu v tekočem štiriletnem obdobju, smo mi prejeli približno polovico manj sredstev, za ta sredstva po smo dobili odgovore tudi še v mesecu juniju 2018 za tekoče leto.

Nekaj pa mi nikakor ne gre v račun. Če se na ravni Mestne občine Ljubljana, preko katere smo programsko financirani, vidi, da je v prestolnici skoraj 20 zavodov, ki so lahko in imajo pogoje, da so na ta način podprti, kako nas je lahko na ravni državnega financiranja zgolj osem?

Po najinem pogovoru leta 2011 je na voljo že nov Nacionalni program za kulturo (NPK) 2018-2025, ki ga je zasnovala ekipa nekdanjega ministra za kulturo Toneta Peršaka. Kot sem zasledila, je sodobni ples v njem omenjen kot področje, ki ga je treba reševati, večinoma v navezi z nevladnimi organizacijami, to je pa na grobo bolj ali manj vse...

Da. To je to. In to se področju sodobnega plesa ves čas dogaja, od nikoder pa ni konkretnih predlogov, kako vse že omenjene in tudi druge težave reševati. Nihče za mnenje ne povpraša strokovnjakov, pravih strokovnjakov. Določene raziskave so bile že narejene, izdane so bile številne publikacije, ki so obravnavale to problematiko. Prvi korak bi bil pregledati že narejeno ali pa pač še enkrat popisati aktualno stanje in razbrati dejanske potrebe. Dejstvo je, da produkcija potrebuje dodatne vadbene in uprizoritvene prostore, ker aktualne kapacitete ne zadostujejo, na dlani pa je še več odprtih vprašanj, ki se jih ta hip rešuje zgolj parcialno po raznih inštitucijah.

Naj kot primer navedem, da je Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana, na kateri poučujem, uspelo v zadnjih desetih letih zagotoviti ustrezne prostore za izobraževalni proces sodobnega plesa. Dobili smo lepo uprizoritveno dvorano in več vadbenih prostorov. Se pravi, da je pogoje mogoče zagotoviti. Poudarjam tudi, da v Ljubljani zagotovo obstaja še več primernih prostorov, zadeve pa je treba enostavno nekako urediti.

V novem NPK je med merili za preverjanje organizacij s področja nevladnega sektorja, ki lahko pridobijo koncesijo za začasno izvajanje programov na način javne službe na področju kulture, kot primer omenjena izvedba projekta Slovenskega plesnega središča. Je to vezano na obljubo ponovne vzpostavitve Centra za sodobni ples?

Zadnji minister za kulturo Tone Peršak, ki je bil na položaju zgolj dobri dve leti, se je v govoru na bienalnem plesnem festivalu Gibanica 2017 zavezal k ponovni vzpostavitvi Centra za sodobni ples. Sledilo je nekaj urgentnih sestankov na to temo, a se na koncu ni zgodilo nič. Sama sicer sem za vzpostavitev takega centra, a je potrebno to potezo izvesti premišljeno, da center ne bo na koncu postal privatna institucija nekega posameznika, ki bi v nekem prostoru izvajal svoj program. To ne prinaša rešitve za široko področje sodobnega plesa, na katerem delujejo številne ustvarjalke in ustvarjalci. Center za sodobni ples bi moral biti dosti več kot ena sama hiša.