Donacije galerijam nalagajo tudi veliko odgovornost

Sprejem donacije za galerijo pomeni tudi obremenitev

Kot je za STA zapisala Beti Žerovc, izredna profesorica na oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, namreč vsaka takšna zapuščina institucijo, ki jo sprejme, tudi obremeni, saj pomeni veliko dela z inventariziranjem, hrambo, restavriranjem, zavzame pa tudi depojski prostor.

"Prevzemanje daril torej ni vedno nujno le nekaj pozitivnega. Z neizdelano politiko sprejemanja daril pride v institucije lahko veliko nepotrebnih objektov, z njimi pa so lahko povezane tudi najrazličnejše, bolj ali manj problematične finančne špekulacije. Ker pri tovrstnih darilih pogosto ne gre le za nesebična darila, temveč tudi za neke oblike investicij, kjer, na primer, umestitev del določenega umetnika v pomembno institucijo posledično lahko pomeni viden poriv naprej v njegovi/njeni karieri ali posmrtni kanonizaciji in višanje cen, se je treba na takšen način do teh daril tudi obnašati: spoštljivo, a tudi kritično in premišljeno. Ker je v Sloveniji umetnostni trg šibek in so na področju kanonizacije umetnin prav umetnostne institucije ključni igralci, me ne čudi, da so darila tako pogosta" je zapisala.

V prostorih z močnimi umetnostnimi institucijami se takšnih problemov pogosto dobro zavedajo, s sprejemanjem daril so dokaj previdni in jasno opredelijo tudi pogoje sprejema v smislu, ali mora institucija tako dobljeno zbirko hraniti intaktno in za vselej, ali lahko tako dobljena dela tudi odproda in podobna. Če ne gre za dela izjemne kvalitete, sprejemajo predvsem tista dela, ki bodo okrepila njihove že obstoječe zbirke tam, kjer so te občutno šibke, je dodala.

Začarani krog prenizkih sredstev za odkupe in neplačil za delo umetnikom

Tevža Logarja so, kot je povedal za STA, podatki o tako visokem odstotku donacij v zbirkah Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC), Moderne galerije in MSUM Ljubljana ter Umetnostne galerije Maribor (UGM) presenetili.

Meni, da smo se znašli v začaranem krogu. Podatki po eni strani pričajo o izjemno nizkih sredstvih za odkupe slovenskih galerij, še posebej v kontekstu mednarodnega trga. Po drugi strani pa tudi o tem, da pri institucijah, ki naj bi gradile ne le mednarodne, ampak tudi lokalne zbirke v odnosu do lokalne produkcije, tok distribucije ne deluje. Umetniki, ki bi praviloma morali biti plačani za svoje delo, se tako sicer znajdejo v zbirkah, vendar zaradi finančne podhranjenosti galerij v tem segmentu za svoje delo ne dobijo plačila. Ta pozicija je še toliko bolj problematična, če so umetniki na tak ali drugačen način pozvani k donaciji s strani institucije.

Logar je ob tem nekoliko kritičen tudi do pasivne drže samih institucij, ki ob javnih sredstvih, s katerimi razpolagajo, ne poskušajo najti alternativnih modelov financiranja, razvijanja zbirke denimo v kombinaciji z gospodarstvom ali zasebnim sektorjem, kar je, kot pravi, v tujini običajna praksa.

Ob tem opozarja, da, če je odstotek donacij v zbirki tako visok, težko govorimo o strateški gradnji zbirke, in parafrazira termin ruskega kustosa in teoretika Viktorja Misiana "institucionalizacija prijateljstva". Po njegovih besedah "blagovna institucionalizacija prijateljstva" lahko funkcionira samo do te mere, kolikor funkcionira prijateljstvo in v kontekstu nekega strateškega planiranja zbirke je to lahko zelo omejujoče.

"Tu sicer lahko govorimo o neki strateški poziciji, če je institucija s svojim delovanje uspešno vpeta v neformalne lokalne ali mednarodne mreže. Vendar je po drugi strani institucija še vedno odvisna od tega, ali bo druga stran rekla da ali ne in je že v izhodišču v podrejenem položaju. Vprašanje je tudi, kako pomembno delo se bo znašlo v tej transakciji," je dodal. Na donacije sicer sam gleda dvosmerno; če že pride do nje, naj gre vsaj za spoj želje umetnika, da je zastopan v zbirki, in želje institucije, da ima neko delo v zbirki.

Optimalno predstavljanje donacij je povezano s poslanstvi zavodov

Logar pa se je dotaknil tudi poslanstva institucij. Kot pravi, ima vsaka svojo funkcijo, zato bi morala s celotnim delovanjem, tako z razstavnim programom kot z gradnjo zbirke, zastopati obdobje, kateremu je namenjena.

Zbirka namreč ni le entiteta, ki bi kopičila materiale, ampak je treba te materiale tudi na optimalen način distribuirati, pa naj bo to skozi razstave, publikacije ali teoretske kontekste. In to je mogoče na optimalen način početi le, če je takšno poslanstvo zavoda. Če ni, gre le za nek odvod, ki lahko izpade ohlapno, je povedal Logar, ki meni, da bi, glede na to, da gre za javne zavode, moralo priti do tega, da bi se te institucije skušale čim bolj profilirati.

STA je Beti Žerovc tudi povprašala, kaj meni o primeru Narodne galerije, ki naj bi skrbela za hranjenje in predstavljanje starejše slovenske umetnosti, vendar v zadnjih letih nekatere donacije presegajo te okvirje in zanimanje galerije pomikajo globoko v 20. stoletje. Kot je zapisala, potrebe po takšnem ravnanju Narodne galerije ne vidi, še sploh, ker je v Sloveniji veliko institucij, ki za umetnost zadnjega stoletja zelo dobro skrbijo, na primer MGLC, Moderna galerija, UGM, Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki in druge. Ne ve tudi, kako zagotavljajo strokovnost svojim odločitvam, saj kustosov za čas po drugi svetovni vojni v njihovi hiši ni. Bistvena težava pa se ji zdi, da svoj čas in energijo usmerjajo v to, namesto da bi se ukvarjali z obdobji, ki jih lahko dobro pokrijejo le oni.

"To so stoletja pred prvo svetovno vojno, kjer nam resno primanjkuje večjih predstavitev umetnikov, njihovih razstav in katalogov. Če govorimo samo o 19. stoletju, Stroj, Langus, Karinger, brata Šubic in še mnogi drugi umetniki že dolgo niso imeli večjih razstav, njihovi razstavni katalogi pa so stari tudi po nekaj desetletij," je zapisala ter izrazila upanje, da bo galerija v bodoče svoje moči usmerila tja in v obdobja pred tem, saj so ta zelo podhranjena.