Ognjen Glavonić za STA: Tovor je zgodba o sokrivdi in tišini, ki traja še danes

Tovor je rezultat vašega dolgoletnega raziskovanja ene najmračnejših epizod na območju nekdanje Jugoslavije, zločinov nad kosovskimi Albanci pod režimom Slobodana Miloševića. Kaj vas vznemirja bolj, da se je to zgodilo ali da se o zločinih molči?

Predvsem tišina, ki traja že 20 let, in radovednost sta me spodbudila, da raziščem te dogodke in o njih spregovorim skozi film. Idejo za Tovor sem dobil leta 2009, ko sem prebral dva članka in takrat prvič slišal za množično grobišče le nekaj deset kilometrov od mojega doma. Želel sem izvedeti več. Bil sem šokiran, še bolj pa me je presenetilo, da mi nihče ni znal o tem povedati kaj več. Niti prijatelji, niti starši, niti profesorji.

Eden od teh člankov je govoril o osebnih predmetih, ki so jih izkopali v Batajnici, kjer so leta 2001 odkrili množično grobišče, drugi pa je pričevanje voznika tovornjaka, ki je, ne da bi vedel, sodeloval pri zločinu. Ste na tem gradili film?

V filmu sem se osredotočil prav na grobišče v Batajnici, ki je največje in se nahaja v predmestju Beograda. Do sedaj so v Srbiji odkrili štiri množična grobišča, a če vemo, da je v jugoslovanskih vojnah izginilo na deset tisoče ljudi, potem nam je jasno, da je grobišč še več. Vsi mi hodimo po množičnih grobiščih, ljudje in države pa o tem še naprej molčijo. Spraševal sem se, zakaj in kdo ima od tega korist. Imel sem veliko časa za iskanje odgovorov na to vprašanje, saj šest let nismo dobili financ za film. V tem času pa se je nabralo toliko materiala, vsaka zgodba je bila daljša od prejšnje, da sem ga zapakiral v dokumentarni film in tako je slučajno nastala Globina dva.

A Globina dva in Tovor kljub temu, da v osnovi govorita o istih dogodkih, ne bi mogla biti bolj različna. Zločinskih dejanj v Tovoru eksplicitno ne prikazujete, čeprav čutimo, podobno kot Vlada, da prežijo na nas. Zgodbo ste postavili v popolnoma drug kontekst.

Tako je. Ni me zanimal zločin, ampak zgodba enega samega lika, ki prevzema eno od vlog v tem zločinu. Zanimala me je pozicija malega človeka znotraj velike mašinerije. Skozi voznika tovornjaka sem želel prikazati širino in globino propada ne le ene države, ampak celotne družbe in propada človeškosti v ljudeh. Tovor je tako triler kot drama, film ceste, epoha in vojni film. Sentimentalizmu, patetičnosti, postavljanju na eno ali drugo stran pa sem se želel izogniti.

Vlada skozi sivo pokrajino brez večjih pretresov pelje svoj tovor, o katerem vsaj na začetku ne izvemo veliko, tudi sam je redkobeseden. Zakaj minimalizem?

Da bi gledalcem odprl večji prostor za refleksijo. Gledalci na začetku filma dobijo prav toliko informacij kot Vlada. Ne vemo, kaj je v tovornjaku, ne izvemo veliko o zgodovinskem kontekstu. Skupaj z njim se podajo na pot odkrivanja in razreševanja težav. Gledalcem sem želel ponuditi vožnjo, ki se ne zaključi, ko je filma konec, želel sem, da si ustvarijo svoj film. Če seveda pristanejo na ta način komunikacije, ki jo nudim. Film je obenem portret celotne družbe in situacije, v katerem živimo.

Tovor je tudi to, kar je ena generacija zapustila drugi. Če ste opazili, je skoraj vsak pogovor, ki ga ima Vlada s svojim sinom in fantom, ki se mu pridruži na poti, pogovor o očetih. Vladin oče se je boril pri Sutjeski, nanj ga spomni velik kip v spominskem parku Popina, ki se pojavi v enem prizoru, posvečen padlim v drugi svetovni vojni. Pod njim je zapisano: Če bo treba, me ponovi. Kot opozorilo naslednjim generacijam, da naj se, če bo do tega prišlo, zopet borijo proti fašizmu. Vlada počasi odkriva, da je del zločina, proti kateremu se je boril njegov oče. In zato je to tudi zgodba o tem, kaj pomeni biti sokriv, o tovoru v prenesem pomenu besede, o bremenu, ki ga nosi na svojih plečih.

Ko so Natove sile leta 1999 bombardirale Srbijo, ste imeli 14 let. Kako ste v filmu orisali tako rekoč svojo generacijo?

Veliko pozornosti sem želel nameniti temu. To so otroci s skrivnostmi, ki nimajo zveze z vojno in bombardiranjem, ki se dogaja okrog njih. Tovor je skupek mojih spominov na to obdobje. Spomnim se, da tudi če nas je bilo strah, nam je bilo enako pomembno, da smo šli s prijatelji igrat nogomet. Enako pomemben nam je bil tudi upor in glasba. V tem času sem se zaljubil v punk in rock. Želel sem si, da bi ustanovil bend in s tem izrazil bes in upor. To partizanstvo pa obstaja tudi v današnjem času in s tem se film zaključi.

Omenili ste finančne težave. Je bila kriva tema?

Zagotovo, a tega ne bom nikoli dokazal. Šest let nismo prejeli denarja od srbskega filmskega centra. Mislim, da smo se prijavili na pet ali šest razpisov, v komisiji je sedelo pet ljudi, vsi so zavrnili film. Brez širše obrazložitve, zakaj. Zakon, ki bi nas ščitil, ne obstaja. To, da so moji prejšnji filmi na festivalih pobirali nagrade, ni pomenilo nič. Težava je bila po mojem mnenju tudi v tem, da je bil scenarij preveč moderen, o njem pa je odločala komisija, ki še vedno živi v 60., 70. letih. Verjetno so menili, da v filmu ni veliko dogajanja, ni veliko drame, dialog in liki pa premalo razviti. Na fakulteti so nas vztrajno učili, da morajo biti prizori jasno obrazloženi in vprašanja jasno odgovorjena. Mene pa to ne zanima. Rad imam odprte filme.

O tem, kako težko je bilo narediti film, priča tudi podatek, da gre za srbsko-francosko-hrvaško-iransko-katarsko koprodukcijo ...

Iskati smo morali bližnjice, denar smo dobili iz 12 držav, na koncu, ko smo film že snemali, pa je vendarle prispeval tudi srbski filmski center. Ampak samo 30.000 evrov, kar je najmanjši znesek za srbski jugoslovanski film, ki je bil prikazan na festivalu A kategorije.

Sprva ste želeli, da glavno vlogo prevzame naturščik, nato se odločili za hrvaškega igralca Leona Lučeva. Zakaj ste si premislili?

Nisem bil dovolj samozavesten, da je naturščik prava izbira. Ko sem snemal diplomski film, sem z njimi imel nekaj težav. To so ljudje, ki so prvič na snemanju, hitro jim lahko postane dolgčas. Zgodilo se mi je že, da so v trenutku ugotovili, da jim to ne ustreza in so zbežali s snemanja. V filmu sem imel dva, tri precej zahtevne prizore, za katere nisem bil prepričan, da bi jih naturščik lahko dobro odigral. Lučeva sem videl v nekaj filmih. Samo da sem ga videl v kadru, mi je bil nemudoma zanimiv. Nekaj, kar se je dogajalo na njegovem obrazu in v njem samem, me je zelo pritegnilo.

Prihodnji konec tedna bo Tovor doživel srbsko premiero. Kako odgovarjate tistim, ki pravijo, da ste naredili antisrbski film in da pljuvate po lastni državi?

Filma ne izkoriščam kot poligona za podajanje informacij in moralno-zgodovinskih lekcij. Razbijam mite in iluzije, ki izhajajo iz nacionalizma, da so stvari črno-bele, da obstajajo žrtve na eni in krivci na drugi strani. Sam govorim o individualni, ne o kolektivni odgovornosti. Kamere usmerjam v vse nas, ne v druge, saj moramo najprej sami obračunati s fašizmom in nacionalizmom.