misliŠpeli Rozin bodo izročili nagrado bert za življenjsko delo
Ljubljana, 20. novembra - V Slovenski kinoteki bodo drevi nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre izročili filmski igralki Špeli Rozin. Njen opus obsega več kot 40 celovečernih igranih filmov različnih žanrov, od katerih jih je večino posnela v tujini. Nazadnje je zaigrala babico v uspešnem filmu režiserke Urše Menart Ne bom več luzerka.
Portorož.
Slovenska filmska igralka Špela Rozin.
Foto: Lena Dujc/STA
Arhiv STA
"Špela Rozin je v slovenski filmski zgodovini edinstvena, ne zgolj zaradi uspešne kariere v tujini in neizmerne fotogeničnosti in šarma, temveč tudi zaradi naravne suverenosti pred kamero, s katero je v slovenski film vnesla nekaj sodobne svežine in neusahljive ljubezni do filma in filmskih ustvarjalcev," so poudarili v Društvu slovenskih režiserjev, ki podeljuje nagrado bert. Dodali so, da je nagrajenka po Iti Rini prva poklicna filmska igralka pri nas.
Med iskane filmske igralce je Špelo Rozin izstrelila vloga Vere v celovečercu Nočni izlet (1961) Mirka Groblerja. Srbski režiser Jovan Živanović jo je nato angažiral za glavno vlogo cinične in v ljubezni razočarane študentke Minje v filmu Nenavadno dekle (1962), uspešnici, ki je bila prikazana na mednarodnem filmskem festivalu v Locarnu in distribuirana v mnogih državah sveta.
Z Boštjanom Hladnikom je posnela epizodno vlogo v Peščenem gradu (1962), naslednje leto pa kot prva jugoslovanska igralka nastopila v poljskem filmu (segment Jana Rutkiewicza v novovalovskem triptihu Vikend). Kmalu zatem jo je Roger Corman izbral za vojni triler Skrita invazija, ki so ga snemali v Dubrovniku - v filmu je odigrala edini pomembnejši ženski lik, producenti pa so ji nadeli psevdonim Mia Massini.
Istega leta se je preselila v Rim, kjer je v slabem desetletju nastopila v skoraj 20 filmih različnih žanrov, v katerih je jezdila, streljala, se zaljubljala v gangsterje, kavboje in mitološke junake - skratka, počela stvari, ki jih slovenske igralke na filmu niso imele prav pogosto priložnosti početi.
Šestdeseta leta so bila zanjo izjemno produktivna, snemala je tako v Jugoslaviji kot v Italiji in posnela tudi do štiri filme letno, nekatere pod psevdonimoma Sheyla Rosin in Sheila Rossin. Pojavljala se je na naslovnicah filmskih revij in v takrat priljubljenih fotoromanih ter obveljala za zvezdnico mednarodnega formata.
Občasno je nastopala na ljubljanski, sarajevski in italijanski televiziji, pozneje je tudi režirala televizijske oglase in kratki igrani film. Za nastop v Osebni prtljagi (2009) v režiji Janeza Lapajneta jo je žirija 12. Festivala slovenskega filma nagradila z vesno za posebne dosežke.
Društvo slovenskih režiserjev nagrado bert podeljuje od leta 2014, ko jo je kot prva prejela igralka Štefka Drolc. Aprila lani so nagrado posthumno namenili Ivi Zupančič, konec leta pa še Borisu Cavazzi. Do lani so nagrado podeljevali dvakrat letno, od letos pa jo bodo samo še enkrat letno.