Igor Prassel za STA: Animirani film danes ni več drugorazredna kategorija

Prva izdaja Animateke je bila v primerjavi z letošnjo jubilejno, na kateri boste prikazali 313 kratkih in 13 celovečernih filmov, skromnejša. Kako se vi spominjate začetkov?

Nikoli ne bom pozabil pokojnega direktorja Slovenske kinoteke Silvana Furlana, ki je pravzaprav omogočil prvo izdajo Animateke. S Slovensko kinoteko sem začel sodelovati že prej in v mesečni nanizanki Animateka predstavljal zgodovino animiranega filma, česar pri nas dotlej ni počel še nihče. Prav kinoteka je producirala prvo izdajo festivala, kar v svetovnem merilu ni ravno praksa, podprlo pa jo je še državno podjetje Mobitel, ki je tedaj namenjalo sredstva za kulturo, kar se prav tako danes skorajda ne dogaja več. Dodelili so nam milijon tolarjev in tega sem se zelo razveselil.

Prva Animateka je bila zelo improvizirana, program je bil manj obsežen, a jo je že zaznamovala moja vizija, ki se še danes slika skozi festival, da smo se v tekmovalnemu programu skoncentrirali na produkcijo animiranih filmov iz vzhodno- in srednjeevropske regije. Prvo leto smo s programom Re-Drawing Europe pravzaprav začrtali svojo regijo, od Italije na jugozahodu do Estonije na severovzhodu, Albanije na jugovzhodu in Poljske na severozahodu. Gre za države z nizko produkcijsko zmogljivostjo, a brez težav iz nabora njihovih animiranih filmov uspemo letno sestaviti po štiri kakovostne tekmovalne programe.

Dodati je treba, da filmskih festivalov ob začetku Animateke, z izjemo Liffa in Festivala gejevskega in lezbičnega filma, ni bilo, in kina niso bila tako vpeta v to festivalsko kolesje. V začetku smo tako bili primorani o animiranem filmu izobraževati našo ekipo, ekipi Kinodvora in kinoteke, in tudi občinstvo. Že v drugi izdaji smo na podlagi pobude Petre Slatinšek in Kinodvora začeli prikazovati program za otroke Slon, ki ostaja ena od temeljnih opek Animateke. Prav tako se že od začetka povezujemo s sorodnimi festivali v regiji. Vzpostavili smo mrežo, preko katere smo pripravljeni na nove izzive.

Ste kdaj pomislili, da bi tekmovalni program iz regionalnega spremenili v mednarodni?

Če so mi kdaj očitali, zakaj se nisem odločil za mednarodni tekmovalni program, se danes odločitev, da ostajamo v regiji, kaže kot pravilna. Festival vsak leto obiščejo selektorji z drugih mednarodnih festivalov, prav zato, da bi si ogledali filme iz izbrane regije. Animateka je letos že sedmo leto podprta tudi iz programa Ustvarjalne Evrope Media, kjer so prav tako prepoznali, da so na festivalu prikazani filmi, ki se drugod ne pojavljajo.

Avtorica v fokusu letošnje izdaje bo Špela Čadež, kar pomeni, da je tudi žirantka in se ji boste poklonili z razstavo. Ta čast je doslej pripadala tujim avtorjem...

Pri prvi Animateki je bil v žiriji Milan Erič in to je tudi prvi in edini Slovenec, ki je bil doslej v žiriji pred Špelo Čadež, sicer pa bo ona naša prva slovenska rezidenčna umetnica. Kljub temu, da je Špela Čadež slovenski javnosti dobro poznana avtorica, smo jo želeli letos postaviti v ospredje, njen mednarodni uspeh pa hkrati osvetljuje tudi splošno slovensko animirano produkcijo. Ob tem velja poudariti, da je Špela Čadež tudi v svetovnem merilu posebna avtorica. Način, kako ustvarja svoje zgodbe, je zelo poseben, še posebej pa sem bil vesel njenega uspeha doma, ko je na 16. Festivalu slovenskega filma kot prva ustvarjalka animiranih filmov za Boles prejela vesno za najboljš kratki film, ne pa zgolj za animacijo.

Špela Čadež bo v sklopu festivala predstavljena s svojimi filmi, podobno kot drugi žiranti, kot rezidentka pa je z zvesto sodelavko, animatorko Zarjo Menart, ustvarila festivalski plakat "through the rabbit hole" ter t.i. slikofrc, poklonili pa se ji bomo tudi s priložnostno razstavo v Kinodvoru, na kateri bo preko lutk, scenografij in drugih rekvizitov ponudila uvid v nastanek njenih kratkih filmov Boles, Nočna ptica ter napovednika TV serije Oranžna je nova črna. Rezidentka bo pripravila tudi vodene oglede po razstavi za šole, tako da se bodo lahko mladi preko njenega dela seznanili in navdušili nad animacijo.

Prav tako je pomembna vloga Špele Čadež kot profesorice na AGRFT, saj je prav pod njenim mentorstvom Leo Černic lani kot prvi študent te akademije diplomiral z animiranim filmom Ples ljubezni. Ta je bil sicer ustvarjen v tehniki rotoskopije na podlagi posnetega materiala, saj na AGRFT z animiranim filmom ta hip ni mogoče diplomirati. Bi bilo pa vredno razmisliti o tej možnosti, saj menim, da animiranega filma danes ne moremo več postavljati v vlogo drugorazredne kategorije v primerjavi z igranim.

Napovedali ste, da bomo letos na festivalu gledali rekordno število filmov slovenskih avtorjev...

To drži, a je treba pojasniti, da bo na letošnji izdaji slovenskih avtorjev več predvsem zaradi tega, ker so na oddelku za oblikovanje ljubljanske likovne akademije dobili novega profesorja Andreja Kamnika, ki se je začel pred dvema letoma načrtno ukvarjati z animiranim filmom v sklopu oddelka za ilustracijo. Kot neko spodbudo študentom sem se odločil, da bom v panoramo uvrstil nekaj njihovih izdelkov.

Sicer bodo letos prvič v tekmovalnem programu študentskih filmov prikazani trije slovenski, med njimi tudi že omenjeni Černicev Ples ljubezni, v primerjavi s predhodnimi leti pa imamo v tekmovalnem programu zgolj dva slovenska filma, 3D računalniški film Max Morrison v režiji Žige Pokorna in eksperimentalni animirani film Davorina Marca z naslovom 12, dva slovenska filma pa sta uvrščena v tekmovalni program Slon, epizoda Superdo iz serije Princ Ki-ki-do Grege Mastnaka ter tretji film iz serije o Mačku Muriju Kosilo v režiji Jerneja Žmitka. Vem pa, da slovenski animatorji trenutno delajo na novih filmih in bo prihodnje leto slovenske profesionalne produkcije več.

Letos boste prikazali kar 13 celovečercev, prvo leto pa ste prikazali le še dandanes edini slovenski celovečerni animirani film Socializacija bika Milana Eriča in Zvonka Čoha. Kaj tak porast celovečercev v programu pomeni?

V začetku festivala je bilo moje izhodišče, da je treba v ospredje postaviti kratke forme, prav tako pa se na svetovni ravni pred 15 leti ni produciralo toliko celovečernih filmov. V zadnjih petih letih pa se je produkcija animiranih celovečercev, tudi v Evropi, pojavila kot nek trend, a gre večinoma za zelo povprečne komercialne filme, katerih avtorji kopirajo Pixar in delajo predvsem 3D računalniške animacije. Mi pa pri celovečernih, tako kot pri kratkih animiranih filmih, iščemo avtorske izdelke, ki jih je v zadnjih letih prav tako vse več in zato jim tudi festivali v svojih programih odpiramo vse več prostora. Zgovoren je podatek, da se je zadnje leto na festival animiranega filma v francoskem Annecyju prijavilo 60 animiranih celovečercev z vsega sveta.

Hkrati pa Animateka pri nas zapolnjuje vrzel v prikazovanju dolgometražnih avtorskih animiranih produkcij, saj se slovenski distributerji redko odločijo, da bi tovrstne filme uvrstili v svojo ponudbo. Od osmih celovečercev, uvrščenih v posebni program, bo po slovenskih kinih distribuiran zgolj film Kapitan Morten in kraljica pajkov v režiji Kasparja Jancisa, v Društvu za oživljanje zgodbe 2 koluta pa bomo v prihodnjem letu poskrbeli za distribucijo filma Mirai v režiji in po scenariju Mamoruja Hosode. Ena od idej za prihodnost je denimo, da bi teden ali dva po festivalu ti kakovostni avtorski filmi dobili vsaj možnost začasne distribucije po slovenski Art kino mreži in bi si jih imelo širše občinstvo možnost ogledati. A to zahteva dodaten čas in financiranje.

Na obisk jubilejnega festivala prihaja Madžarska, država z več kot stoletno zgodovino animiranega filma. Kaj vse bomo videli?

S fokusom na Madžarsko nadaljujemo neke vrste serijo predstavitev Sosedi na obisku, v sklopu katere smo se lani poklonili italijanskemu animiranemu filmu. Vsa leta smo na Animateki sicer prikazovali madžarske filme v raznih programih, tako da smo že vzpostavili dobre odnose z avtorji in budimpeško šolo MOME, ki se ji letos poklanjamo s programom filmov in s posebno razstavo, ki bo vse do januarja na v ogled v prostorih Balassijevega inštituta. Naj na tem mestu omenim, da bomo poleg te šole na Animateki v posebnih programih predstavili še pregled dosežkov šestih drugih najboljših evropskih šol animacije.

Selekcijo programa Madžarska na obisku je prevzela madžarska strokovnjakinja za zgodovino animiranega filma Anna Ida Orosz, tudi programska vodja festivala Primanima. Super se mi zdi, da je vanj uvrstila tako kratke zgodovinske klasike kot animirane filme za otroke in študentske filme ter dva celovečerca. Prvi, ki bo pri nas prikazan prvič s 35-milimetrske kopije, je psihadelična animirana klasika iz obdobja komunizma Sin bele kobile v režiji Marcella Jankovicsa iz leta 1981. Drugi film, Okrožje! v režiji Arona Gauderja, pa na Animateki ponovno prikazujemo po 13 letih. Postavljen je v razvpito predmestje Budimpešte, med madžarske romske gangsterje, ki se z rapom borijo proti sistemu.

Bo pa Animateko letos tudi odprl madžarski film, nastal v koprodukciji s Hrvaško, in sicer Padec Rima mladega avtorja Balasza Turaia, ki govori o migrantih in zatiranju. Dodatno predstavitev Madžarske zaznamujejo še retrospektiva ta hip mednarodno najuspešnejše in nagrajevane madžarske mlade avtorice Reke Bucsi, ki bo tudi med gosti letošnje izdaje, v žiriji je Madžarska animatorka Luca Toth, ki se bo tudi predstavila s tremi filmi, med celovečerci pa velja omeniti še film Milorada Krstića, v Sloveniji rojenega avtorja, ki ustvarja v Budimpešti. Njegov Ruben Brandt - Zbiratelj bo premierno prikazan v sklopu programa celovečernih animiranih filmov.

Že nekaj let na Animateki predstavljate tudi animirane dokumentarne filme. Žanr, ki kljub temu, da obstaja že dolgo, širše ni dobro poznan.

Prvi povod za to je bil, da sem bil tudi sam fasciniran nad to mešanico žanrov, ki se lahko razume kot oksimoron; animirani-dokumentarec. A ko si jih nekaj ogledaš, razumeš, da je ta kombinacija mogoča. Animirane dokumentarce smo začeli prikazovati pred štirimi leti, ko smo v goste povabili Annegret Richter, urednico programa animiranega filma za Mednarodni festival dokumentarnega in animiranega filma DOK Leipzig, na katerem gradijo tudi na programu animiranih dokumentarcev. Nato sem ugotovil, da se že med prijavami filmov, letos smo jih prejeli skoraj 700, znajde toliko kratkih animiranih dokumentarcev, da jim lahko posvetimo poseben program in s tem nakažemo tudi na nek trend, ki je prisoten med sodobnimi avtorji in avtoricami.

Poleg kratkih animiranih dokumentarcev bomo letos prikazali tudi dva celovečerca. Švicarsko-hrvaškega Švicar Chris, v katerem režiserka Anja Kofmel raziskuje zgodbo svojega strica, ki je umrl v nepojasnjenih okoliščinah v hrvaški osamosvojitveni vojni, ki je zanimiv tudi, ker je prvi tovrstni film, katerega celotno produkcijsko linijo so izpeljali na Hrvaškem. Drugi pa je dokumentarno animirani film Samouni Road v režiji Stefana Savone, ki bo prikazan kot posebna projekcija v sklopu Noči evropskega filma. V njem je predstavljena tragična zgodba palestinske družine.

Že nekaj let je stalnica tudi program AnimatekaPRO. Kaj pripravljate letos?

Udeleženci AnimatekaPRO se skozi serijo predavanj, okroglih miz, tematskih predstavitev in pogovorov z avtorji seznanjajo s pomembnimi temami na področju avtorskega animiranega filma. Med letošnjimi dogodki bo denimo okrogla miza Festivali in politika, v sklopu katere bom spregovorili o tem, iz katerih virov so filmski festivali financirani, sploh ob idejah, ki se pojavljajo, da festivalov ne bi več financirali iz javnih sredstev. Pobudniki takih idej se ne zavedajo, da nismo vsi festivali Liffe, ki ga organizirajo v Cankarjevem domu, čigar program je financiran neposredno s strani ministrstva za kulturo in se lahko pohvali z izjemno prodajo vstopnic.

V sklopu AnimatekaPRO letos že drugo leto poteka tudi AnimatekaPRO Pitch, na kateri udeleženci iz prostora nekdanje Jugoslavije predstavljajo svoje projekte v nastajanju. Letos smo prejeli deset prijav, med katerimi smo izbrali pet projektov, dva slovenska in tri hrvaške. "Trener" programa bo tokrat Jožko Rutar, med petimi pa bo izbran najboljši, ki ga bo mednarodna žirija nagradila z udeležbo na pitching dogodku CEE Animation 2019 v Trebonu. Ti pitchingi so danes zelo pomembni, saj si z njimi projekti v nastajanju zagotovijo koproducenta, denarni vložek ali pa že vnaprejšnji odkup pravic. V času festivala bo v Ljubljani potekala tudi druga izdaja CEE Animation Foruma, ki je namenjen navezavi stikov med producenti iz regije.

Za konec bi veljalo povedati, s kakšnimi težavami se srečujejo slovenski avtorji animiranih filmov. Animirana serija lahko nastaja tudi pet, deset let, preden jo avtor uspe prodati v minimalnem paketu v tujino ali pa jo ponudi v distribucijo...

Najprej bi povedal, da je financiranje kratkih avtorskih animiranih filmov v Sloveniji dobro urejeno, saj isti projekt financirata tako TV Slovenija kot Slovenski filmski center (SFC). Glede tega smo našli dobro formulo in upam, da bo tako ostalo.

Se pa, kot ste omenili, pojavljajo težave pri razvoju animiranih serij, saj nimamo možnosti, ki je uveljavljena v tujini, da lahko v financiranje prijaviš serijo z minimalno 13 epizodami, še bolje je, če jih je 26, ker je to optimalna številka za odkup s strani televizijskih hiš.

Periodično financiranje, ki so ga deležni naši animatorji, ima za posledico, da je avtor primoran več let po festivalih predstavljati epizodo po epizodo neke serije, ne more pa ponuditi zaokroženega paketa vsaj 13 epizod, ki bi bil zanimiv za mednarodni trg. Denimo Grega Mastnak in Kolja Saksida ustvarjata odlične, tudi svetovno primerljive serije, z dobrimi liki in scenariji, za katerimi stojijo super ekipe. Žalostno pa je, da ne televizija, ne SFC in ne ministrstvo za kulturo v tem ne prepoznajo potenciala in se ne odločijo z nekim novim razpisom omogočiti financiranje celotnih serij.

Kaj pa grenko dejstvo, da od Socializacije bika Slovenci že 20 let nimamo slovenskega celovečernega filma? Kaj lahko storimo glede tega?

SFC ima ta hip letni proračun, ki se giblje okrog 4,5 milijona evrov. To pa je v svetu povprečen znesek za en sam celovečerni animirani film, oziroma ta lahko stane še celo več. Proračun komercialnega evropskega animiranega filma lahko denimo znaša tudi od šest do deset milijonov evrov. Seveda bi lahko v Sloveniji animirani celovečerec ustvarili tudi z dvema milijonoma evrov ali celo manj, odvisno seveda od tehnike in številnih drugih dejavnikov. A ta hip se v luči omenjenega proračuna za film slovenski avtorji in avtorice ne ukvarjajo s scenarijem za celovečerni animirani film, ker vedo, da ga nimajo možnosti niti razvijati, kaj šele realizirati. Zavedajo pa se tudi tega, da bi tak projekt lahko nastal zgolj pod okriljem tujega večinskega producenta, kar pa je po svoje žalostno in morda si nekateri tega niti ne želijo, saj bi potem delali pod drugačnimi pogoji.

Težava je v pomanjkanju producentov, ki bi bili specializirani za animirani film. Pri nas so namreč avtorji pogosto tudi svoji producenti. Za celovečerni projekt pa bi potrebovali zelo sposobnega producenta, ki bi se mrežil po Evropi in svetu in pridobival koproducente. To je velik, dolgoročen zalogaj. Edino možnost za slovenski celovečerec ta hip prepoznavam v tem, da bi se pojavil takšen entuziast, kot sta bila Erič in Čoh, in bi celovečerec ustvaril iz lastnega užitka. Druga možnost pa bi bila, da bi neko zasebno, komercialno uspešno podjetje v določenem projektu prepoznalo potencial in ga podprlo ali denimo objavilo razpis za financiranje celovečernega animiranega filma. Nenazadnje je tak film izdelek, ki ga je mogoče tržiti.