Pri Slovenski matici s posvetom osvetlili politično misel Ivana Cankarja

Kot prvi je o Cankarju in socialdemokraciji na dopoldanskem posvetu spregovoril Franc Rozman, ki ga je zanimalo predvsem pisateljevo delovanje v okviru socialdemokratske stranke: "Sprva njegova udeležba pri prvih državnozborskih volitvah, na katerih je bil kot kandidat relativno uspešen, nato pa se je od same stranke čedalje bolj oddaljeval in se je povezoval s tistimi, ki so bili od nje radikalnejši."

Sledil je prispevek Jurija Perovška, ki je poudaril, da je liberalna stran na Cankarja gledala kot na vrhunskega slovenskega literarnega umetnika in spomnil, da je liberalni Slovenski narod od leta 1897 do njegove smrti vseskozi objavljal njegove tekste, poročal o uprizoritvah njegovih dram in objavljal kritike njegovih del.

V političnem pogledu je v okviru kulturnega boja na Slovenskem konec 19. stoletja liberalna stran izkoriščala določene napade s katoliške strani na Cankarja tako, da je izražala svoja idejna in politična stališča, zelo nasprotna političnemu katolicizmu. Zlasti se je to pokazalo, ko je generalni vikar Anton Bonaventura Jeglič leta 1899 dal sežgati Cankarjevo Erotiko. Kljub priznavanju njegove literarne veličine pa liberalci niso bili naklonjeni Cankarjevemu socialdemokratskemu delovanju in njegovi državnozborski kandidaturi leta 1907 in so se o tem zelo kritično izražali, je spomnil Perovšek.

O tem, kako so na Cankarja gledali v katoliškem taboru, pa je spregovoril Igor Grdina. Spomnil je, da je bil od leta 1909 Cankar na svoj način veren, "kar pa ne pomeni, da je bil tudi pristaš katoliškega političnega tabora, ostal je socialni demokrat". V svojem poznem obdobju je Cankar po besedah govornika zlasti krščansko-socialnemu krilu Slovenske ljudske stranke priznaval vodilno vlogo v slovenskem življenju, za socialdemokrate pa je dejal, "da stranka ni videla naroda, narod pa ni videl stranke". Grdina je spomnil, da je bil v trenutku, ko je šlo za narodno samoodločbo, Cankar izrazit zagovornik enotnega nastopa vseh slovenskih pozitivnih sil ter "za preseganje majhnih razlik nasproti veliki stvari, kot je osamosvojitev".

Referentki v drugem delu Vesna Mikolič in Ignacija Fridl Jarc sta se v svojih prispevkih osredotočili predvsem na Cankarjev jezik v njegovih kasnejših zbirkah in spisih. Posvet je s prispevkom Literarni pogled Ivana Cankarja na prvo svetovno vojno zaokrožila Ignacija Fridl Jarc. Po njenih besedah se pogosto govori, da je prva svetovna vojna po svoje preobrazila tudi Cankarja, ki je tedaj izvedel veliki obrat od vase usmerjene, individualne etike k pogledu na narod tudi v svoji literaturi, ne zgolj v političnem delovanju.

"V svojem prispevku sem skušala prikazati, da je Cankar v nekakšni izbiri med platonizmom, kot usmeritvijo človeka k iskanju tega, kar ga presega, kar je sonce življenja, kar je dobro in absolutno lepo, in Baconovim empiričnim pogledom na svet, tudi na prvo svetovno vojno - kljub temu, da se v Podobah iz sanj dotika teme vojne norije - vendarle ohranil podobo umetnika, ki mora ljudem vselej pokazati, da je treba iskati sonce, tudi tedaj, ko družbo prekrijejo sence resnice," je povzela govorka.

Vesna Mikolič je teden slavljenja Cankarja pri Slovenski matici uvedla s torkovim predavanjem v Trstu, naslovljenim Ivan Cankar in slovenska kultura nekoč in danes. Pri Slovenski matici so stoletnico Cankarjeve smrti že obeležili z izidom ponatisa njegovega romana Novo življenje, v sodelovanju z založbo Beletrina pa v četrtek popoldne pripravljajo še pogovor Mitje Čandra z Grdino ob izidu monografije Ivan Cankar. Portret genija.