Leto 2018: Irena Avsenik Nabergoj za STA: Cankar v tem letu stopil med ljudi

Cankarjevo leto je prineslo nebroj dogodkov. Kaj porečete o vsem tem dogajanju?

Moram reči, da sem bila nad tako množino dogodkov v počastitev obletnice Cankarjeve smrti prijetno presenečena. Še posebej razveseljivo je bilo to, da so se pobude za dogodke v ljudeh porajale spontano, da so torej čutili pomembnost obletnice in njegovega opusa za slovenski prostor, pa tudi širše. Marsikateri dogodki so presenečali z izvirnostjo pristopov in zamisli, s tem pa so nagovorili široke množice ljudi in Cankarja precej približali tudi mladim, česar prej ni bilo toliko čutiti.

Na policah knjižnic in knjigarn so odslej na voljo tudi slikanice, ki otrokom predstavijo Cankarjevo črtico Skodelica kave, ter stripi za nekoliko starejše otroke in mlade, ki na njim zanimiv način posredujejo povest Hlapec Jernej in njegova pravica, dramo Hlapci, cikel Moje življenje ter knjigo Ivan Cankar: podobe iz življenja, ki je na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu požela nagrado kot knjiga leta. Zdi se, da je Cankar stopil med ljudi in postal eden izmed nas, a hkrati je ostal naš največji pisatelj in dramatik. To je vsekakor velik korak naprej v recepciji Cankarja, njegovega življenja in dela.

Kako ste obletnico doživljali sami glede na to, da ste raziskovalka njegovega življenja in dela?

Obletnica je bila zame prav posebno doživetje. Z velikim zanimanjem sem sodelovala na več konferencah. Nadvse vsebinsko bogat je bil mednarodni znanstveni simpozij v Pragi. V svojih referatih in diskusijah smo med drugim odkrivali modernost, izvirnost in premišljenost Cankarjevega literarnega pristopa ter bogastvo njegovega jezikovnega izražanja, od katerega bi se vsi lahko učili lepe slovenščine. Novi literarnoteoretski, literarnozgodovinski, primerjalni in jezikoslovni prispevki so osvetlili različne vidike pisateljeve osebnosti in njegovega dela. Vsaka udeležba na konferenci za raziskovalca pomeni posebno vzpodbudo za nadaljnje raziskovalno delo.

Med drugim sem si z zanimanjem ogledala razstavo v Cankarjevem domu ter uprizoritev Pohujšanja v dolini šentflorjanski, v Slovanski knjižnici pa me je na poseben način nagovorilo 24-urno branje Cankarjevih del, ki se je začelo ob večernem mraku in se nadaljevalo do večera naslednjega dne. Glasno branje pisateljevih del se je v tišini noči v človeka vtisnilo še drugače, globlje in živo, kot bi avtor govoril tu in zdaj. Zdaj pa si želim, da vtise vseh različnih prireditev in nastopov strnjene podoživim v tišini, da preberem dela, ki so nastala v letošnjem letu, in da se počasi znova posvetim od nastopov odmaknjenemu raziskovalnemu delu.

Ste v vsej množici dogodkov tudi kaj pogrešili, nekaj, česar ni bilo, pa bi lahko bilo?

Dogodkov je bilo toliko, da se ni bilo mogoče udeležiti številnih, ki bi se jih želela udeležiti. Prav zato je težko odgovoriti na vprašanje, kaj sem pogrešila. Upati je, da bo tudi zaradi številnih zanimivih in privlačnih dogodkov več ljudi pozorno na kakovost Cankarjevih del, da jih bodo brali z večjim razumevanjem v neposrednem stiku z besedilom. Glede na to, da je obletnica zajela vsa področja slovenskega javnega življenja, si želim, da bi kaj pripomogla k višjemu vrednotenju umetnosti v slovenskem prostoru, da bi se okrepila zavest, kako pomemben in nepogrešljiv vpliv ima za človeka in celotno družbo.

Zaradi številnih raziskovalcev, ki so se v tem obdobju lotili raziskovanja Cankarjevih del, pa četudi so ti natančneje lahko raziskali le nekatera dela v obsežnem Cankarjevem opusu, bi se mi zdelo koristno, če bi v slovenskem prostoru zastavili obsežnejši projekt nove tekstnokritične izdaje vseh Cankarjevih del. To bi končno pripomoglo, da se približamo najpomembnejšemu cilju vsakega pravega raziskovalca Cankarjeve literature: na temelju neobremenjenega, odprtega branja in interpretacije Cankarjevih del dobiti čim bolj popolno podobo o našem največjem pisatelju.

Se je recepcija njegovega dela kaj spremenila, so posveti, na katerih ste sodelovali tudi sami, odkrili kaj novega, česar stroka doslej v njegovem delu ni opazila? Ali če obrnem vprašanje: se je s strokovnimi srečanji morda razbil kakšen mit, ki spremlja Cankarja in njegovo delo?

Če pogledamo recepcijo Cankarjeve literature pri starejših literarnih zgodovinarjih in kritikih, vidimo, da so v različnih obdobjih imeli različne poglede na Cankarjevo delo. Pogledi nekaterih kritikov so se skozi čas tudi spreminjali. Če Cankarja spoznavamo pod vsemi vidiki njegovega življenja in dela, si o njem ne ustvarjamo nekih posplošenih predstav, ki nimajo podlage v virih, niti kakšnih mitov v smislu zelo pozitivnih, a nestvarnih predstav, saj nas zanimata resničnost in resnica njegovega življenja in dela. Do čim popolnejše podobe pa lahko pridemo s prizadevanjem za celostno presojo njegove literature ob upoštevanju vseh dejstev in notranjih uvidov, ki so v literarnih delih dobili svojo umetniško upodobitev in so s tem odpravili nekatere mite, ki so se ohranjali na trhlih nogah.

Posebej dragocene so nove študije o Cankarjevem jeziku in slogu, o strukturi njegovih del, ki so nastale na podlagi novejšega razvoja v literarnovedni in jezikoslovni stroki, prav tako pa je zanimiva tudi vse popolnejša umestitev Cankarjeve literature v zgodovinski kontekst in v kontekst literature drugih narodov in kultur. Nove raziskave s svojimi dognanji dopolnjujejo nekatere dosedanje in še potrjujejo, da je Cankar genialen in izviren literat, ki je s svojo umetniško prozo in dramatiko dvignil slovensko literaturo na raven sočasne moderne evropske literarne ustvarjalnosti, Slovence pa obogatil z modernimi temami eksistencialne narave, ki jih je znal izraziti na izrazito oseben, psihološko in jezikovo izbrušen ter prepričljiv način.

Začel je kot pesnik, zaradi uprizarjanja je prepoznaven po dramskih delih, sveže izdana knjiga Ivan Cankar - literarni revolucionar pa omenja, da je najbolj obsežno njegovo pripovedništvo in znotraj tega kratka proza, ki se jo nekako šele odkriva. Zakaj po vašem mnenju temu področju doslej ni bilo namenjene več pozornosti? Bi morda tudi šolski sistem lahko dal več poudarka tej zvrsti njegovega ustvarjanja?

Tako kot Cankarjeva poezija in dramatika sta bili v vseh obdobjih raziskovalne pozornosti deležni tudi Cankarjeva daljša in krajša proza. O tem so nastale knjižne izdaje in številni znanstveni prispevki od pisateljeve smrti naprej, med katerimi so se številni izrecno posvečali tudi Cankarjevi kratki prozi. Težava je morda bolj v tem, koliko odmeva so imele te študije, ko ni bilo pomembnih obletnic, kakršna je letošnja. Pomenljivo je dejstvo, da je večina uglasbitev Cankarjevih besedil nastala ravno ob pomembnih obletnicah njegovega rojstva ali smrti, ne pa v času, ko ni bilo kakšne obletnice. Če so letošnje študije o vseh področjih Cankarjeve ustvarjalnosti prinesle večjo prepoznavnost njegove literature v različnih zvrsteh, je to gotovo zelo dragoceno. Seveda pa se bo v prihodnjih letih še najbolj pokazalo, kakšna je stopnja njihove prepričljivosti.

Mislim, da je v slovenskem prostoru že precej prodrla zavest, da bi tudi šolski sistem lahko dal več poudarka spoznavanju Cankarja, ob vpogledu v njegovo življenje in delo morda prav njegovim proznim besedilom. V to smer kažejo med drugim natečaji, v katerih se mladi poskušajo v pisanju črtic, pa tudi v slikanju Cankarjevega portreta, kot ga je v obliki avtoportreta v svojih mladih letih večkrat narisal Cankar sam. Naj izpostavim, da smo prav v letošnjem letu dobili prvo družabno igro na temo Ivana Cankarja, namizno igro Klanec, ki je namenjena predvsem za šolsko rabo. Prek nje lahko otroci, pa tudi odrasli o Cankarju izvedo več kot le to, da je pojedel tiste suhe hruške. Verjamem, da se v prihodnje lahko porodijo še nove zamisli, ki bodo presegle stereotipe, po katerih je Cankarjeva literatura za otroke prezahtevna. Morda se bo kateri izmed jezikoslovcev ali literatov domislil, kako prek branja Cankarja otroke in dijake, pa tudi odrasle učiti lepega slovenskega jezika in sloga...

Navedena knjiga Cankarja opredeljuje za literarnega revolucionarja? Bi to sintagmo lahko prenesli tudi širše - na življenje, glede na to, da je, kot pravi knjiga, "do dna spoznal značaj svojih rojakov in sodobnikov in ga plastično postavil na ogled v svojih delih"?

S sintagmo 'literarni revolucionar', po analogiji z 'revolucionarjem v slikarstvu', lahko na ekspresiven način označimo osebnost, ki si prizadeva za veliko, hitro spremembo na literarnem področju. Avtorji omenjene monografije so upravičeno opozorili na Cankarjev izjemen prispevek k slovenski literaturi, s katerim je 'povzročil... revolucijo in za vedno spremenil pokrajino slovenske književnosti'. Seveda pa to sintagmo lahko prenesemo tudi širše, na življenje. Zaradi svoje pronicljivosti, sposobnosti uvideti bistvo stvari tako v življenju posameznika kot tudi v življenju širše družbe, je nastavil ljudem ogledalo, v katerem se Slovenci bodisi kot posamezniki bodisi kot narod še danes lahko v marsičem prepoznamo in zamislimo. Njegova kritika človeških značajev in ravnanj enako velja tudi danes, to pa jasno razkriva modernost in aktualnost Cankarjeve literature in kritike tudi za današnji čas.

Glede na stvari, ki jih je opisoval, se kaže kot izrazit samohodec, na višji stopnji zavesti, duhovno odprt in naprednejši od rojakov. Je bil zaradi tega morda običajnemu bralcu brez interpretacije težje razumljiv? Mu je morda danes bliže kot stoletje in pol pred tem? Ali je enako ali je morda še bolj oddaljen?

Cankar je bil kot samohodec, ki je bil duhovno odprt in naprednejši od rojakov, v svojem času nekaterim povsem razumljiv, nekateri drugi pa so ga razumevali napačno ali pomanjkljivo, kar je sam v svojih kritikah večkrat tudi povedal. Nad kritiko svojega romana Hiša Marije Pomočnice kot ene najglobljih izpovedi svoje osebnosti je bil npr. zelo razočaran in je povedal, da so to delo povsem narobe in celo hudobno razumeli. Spet drugi kritiki pa so prav zaradi tega romana ljubili Cankarja in njegovo umetnost.

Podobno je bilo tudi z razumevanjem drugih njegovih del. Vsekakor pa Cankar ni tako zelo težko razumljiv brez interpretacije, potrebno je le, da bralec njegova dela bere pozorno. Mislim, da je pozornemu bralcu danes Cankar lahko enako razumljiv kakor pred dobrim stoletjem, pogoj za razumevanje pa je odprtost duha in branje brez vnaprejšnjih sodb ali predsodkov. V vseh časih so bili in bodo obstajali tisti, ki se jim bo Cankar zaradi njihove duševne in duhovne dispozicije zdel nerazumljiv, in drugi, ki se bodo čudili nad prodornostjo njegove misli, občudovali njegov etični čut in čut za pravičnost, njegovo zavezanost iskanju resnice. Ti bodo kar presenečeni nad izkušnjo, da ob vsakem branju njegovih del lahko v Cankarju odkrijejo nekaj novega, da jih Cankar vedno znova lahko nagovarja in duhovno bogati.

Hrepenenje je bilo ena njegovih osrednjih tem. Se je ob tej obletnici izkristalizirala še kakšna?

Hrepenenje je gotovo ena Cankarjevih osrednjih tem, seveda pa se kot izrazito močna, osebna in nedoločljiva duhovno-intuitivna sila v pisateljevi imaginaciji povezuje z njegovim čutom za pravičnost, lepoto, dobroto in ljubeznijo. Zdi se, da hrepenenje proti koncu njegovega življenja doseže vrh tako, da se spoji v eno samo ljubezen, ki uteleša vsa človekova hrepenenja in osmišlja tako njegovo življenje kot tudi njegovo smrt. Z besedo 'ljubezen' Cankar tudi sklene svojo črtico Konec v svoji zadnji knjigi Podobe iz sanj, v kateri z vsako črtico jasneje razkriva svoje najgloblje življenjsko spoznanje, to je, da ljubezen premaga smrt.