Direktor Galerije Božidarja Jakca Goran Milovanović za STA: Kostanjeviško galerijo bi radi vrnili v slovensko zavest

V Galeriji Božidarja Jakca, kjer ste po desetletnem delu kot njen kustos pred dobrima letoma postali direktor, ste s prenovo pridobili 630 kvadratnih metrov novih, sodobno urejenih galerijskih prostorov. S koliko prostori razpolagate zdaj?

Skupaj z novimi prostori imamo za stalne in občasne razstave na razpolago približno 4500 kvadratnih metrov površin. Kostanjeviški, prvotno gotsko zasnovani samostan, so zgradili v 13. stoletju, med renesanso in v času baroka pa so ga večkrat prenovili ter dograjevali. Med drugo svetovno vojno so ga požgali in razrušili, temeljita prenova pa se je po zrušitvi cerkvenega zvonika začela leta 1957. Nekdanji samostan so leta 1989 razglasili za spomenik državnega pomena, v okviru denacionalizacijskega postopka pa ga je od ljubljanske nadškofije odkupila država.

Galerijo Božidarja Jakca so kot nadgradnjo kostanjeviških kulturnih dejavnosti ustanovili leta 1974, s svojo dejavnostjo pokriva Dolenjsko, Posavje in Belo krajino. Po površini razstavnih prostorov, razstavljenem gradivu in likovnem fondu se uvršča med največje v državi. Ponaša se z najpopolnejšimi zbirkami del začetnikov slovenskega ekspresionizma, kot sta France in Tone Kralj, s stalnimi postavitvami predstavlja med drugim še dela Jožeta Gorjupa, Franceta Goršeta, Zorana Didka, Božidarja Jakca, Bogdana Borčiča in Janeza Boljke. V njenem okviru deluje tudi Lamutov likovni salon v kostanjeviškem središču, poleg tega v galeriji več desetletij prirejamo kiparski simpozij Forma viva in druge prireditve. Letno naštejemo približno 24.000 obiskovalcev, njihovo število je glede na število prodanih vstopnic po več letih leta 2015 vnovič začelo naraščati.

Sami se rojeni v Velenju leta 1969 in ste po izobrazbi univerzitetni diplomirani filozof in sociolog kulture, kar je za galerijskega kustosa nekoliko neobičajno. Kdaj in kako ste prišli v Kostanjevico na Krki?

V Kostanjevico na Krki sem prav zaradi dela kustosa prišel leta 2006, direktor galerije sem od predlanskega septembra. Sicer sem se z galerijskim delom že kot študent srečal v ljubljanski Narodni galeriji, kjer sem delal različne stvari in nekaj let nadomeščal bolniško ali drugače odstotne zaposlene. Vpogled v sodobno umetnost sta mi omogočila tudi humanistično usmerjeni študij sociologije kulture in njen predmetnik, ki mi je omogočil usmeritev v likovno umetnost in film, iz katerega sem tudi diplomiral. Sicer pa je sodobna umetnost relativno blizu filozofiji, kdaj celo bolj kot umetnostna zgodovina.

Kakšni so vaši načrti za razvoj kostanjeviške galerije?

To je največji galerijski kompleks v lasti države in ko bomo končali njegovo prenovo, bomo morali začeti spet od začetka. Pri njegovem vzdrževanju se pozna tudi usihanje denarne podpore zaradi krize. Sicer pa ocenjujemo, da nam najbolj manjkajo prostori, ki bi galerijsko vsebino nadgradili do te mere, da bi to postal nek dnevni center, kamor bi ljudje prišli tudi na kavo, kjer bi se lahko ustavili v muzejski trgovini in podobno. Da bi jim bilo udobno in da se ne bi zgolj sprehajali po razstaviščih.

Tega podviga smo se lotili skupaj z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije in študenti ljubljanske Fakultete za arhitekturo. Radi bi prišli do idejnih osnutkov, kako se lotiti objekta, da bo povezan v celoto in hkrati prehoden. Želimo vgraditi hišno dvigalo, najbolj nujno pa zaradi obsežnosti galerije, njenih razstavišč in zbirk potrebujemo muzejsko kavarno in seveda sodelovanje lastnika oziroma ministrstva za kulturo, ki lahko edino vlaga v stavbno infrastrukturo. Moja vloga je, da povežem vse naštete, saj za naš objekt tudi nujno potrebujemo posodobljen generalni konservatorski načrt. Opraviti moramo tudi manj vidna dela, kot je denimo posnetek dejanskega stanja.

Kaj pa prepoznavnost galerije? Nedavno ste dejali, da bi jo radi, ob vsem strokovnem ugledu, ki ga nedvomno ima, vrnili v slovensko zavest.

Da se je njena prepoznavnost med ljudmi umaknila na rob, je več razlogov, svoje pa je dodala še zadnja gospodarska kriza. Sami stavimo predvsem na že omenjene nove razstavne prostore, ki nam omogočajo večje in mednarodno zasnovane razstave, kot je bila letošnja Obrazi ekspresionizma. Začeli smo nekoliko drugače fokusirati samo dejavnost muzeja, nekoliko bolj pa smo se kot likovni muzej, ki gradi občasne razstave, naslonili na našo osnovno dejavnost. Naš temelj so naše zbirke, te pa skušamo nadgrajevati, primerjati in jih mednarodno vpeti. Pri tem je naše delo enako kot prej usmerjeno tudi v naša druga razstavišča, kot so nekdanja samostanska cerkev, lapidarij in Lamutov likovni salon. Zadnja leta smo pripravili več precej odmevnih razstav, pri katerih smo izkoristili naše prostorske posebnosti in druge danosti. Radi pa bi glede na naš fond postali središče slovenskega ekspresionizma.

Je ena vaših prednosti tudi kiparska Forma viva?

Zagotovo. Forma viva je hkrati most do lokalnega občinstva in Kostanjevičani jo imajo za svojo. Bila je tudi med glavnimi razlogi za ustanovitev galerije. Njen večdesetletni izkupiček je približno 130 skulptur, ki so bile postavljene v okviru samostanskega kompleksa in na širšem kostanjeviškem območju. Veliko jih je že načel čas, tako da je dejansko brezhibnih le še približno sto. V galeriji si prizadevamo za njihovo ohranitev, nekaj smo jih že popravili, veliko dela pa nas še čaka. Za to delo imamo za določeno obdobje zaposleno konservatorko, vendar bomo na tem področju nujno potrebovali pomoč in nove kadre. Skupaj namreč hranimo skoraj 9000 likovnih del, kar je za enega konservatorja-restavratorja več kot preveč.

Koliko vas je zaposlenih in kako je s strokovnim kadrom?

Redno nas je zaposlenih 15, preostali štirje so zaposleni v drugih oblikah. Od strokovnega osebja imamo redno zaposlene štiri kustose, strokovni kader pa moramo glede na obsežnost naših zbirk še okrepiti. Krepimo tudi mednarodno sodelovanje, pri čemer se osredotočamo na območje srednje Evrope in bližnjega Balkana.

Galerije in muzeji imajo svoje tradicionalno občinstvo, ki pa se stara. Kako skušate pritegniti mlajše?

Z razvojem občinstva se veliko ukvarjamo. Precej razmišljamo in spremljamo delo naših kolegov v tujini in domovini. Domačemu občinstvu skušamo predstavljati tudi nove smernice likovne umetnosti, a nas pri tem čaka še več dela. Okrepiti skušamo dialog s srednjimi šolami, sicer pa je treba najti vsebine, ki bodo dijake pritegnile.

Pripravljamo likovne delavnice, več energije pa bomo morali vložiti v izrabo digitalne tehnologije. S to se da namreč bistveno bolje predstavljati zbirke, po drugi strani pa smo glede pretiranega digitalnega populizma nekoliko zadržani. To, da bi po galeriji lovili pokemone in podobno, ni naša ambicija. Tega nočemo, ker menimo, da bo naš obiskovalec galerijo obiskal predvsem zaradi njene vsebine, pokemona pa bo lahko lovil spodaj na galerijskem vrtu in po Forma vivi.