Na mednarodnem simpoziju v Ljubljani osvetljujejo Cankarja in njegov pomen

Ob organizacijski pomoči hrama kulture, ki nosi pisateljevo ime, je simpozij vsebinsko pripravil oddelek za primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kot je uvodoma povedal njegov vodja Matic Kocijančič, bo vse do večera mogoče slišati sveže in drzne prispevke, ki pričajo o tem, da je raziskovanje Cankarja nekaj živega in nekaj, "kar ima še veliko za povedati".

Posvet je odprl eden največjih poznavalcev Cankarjevega dela v Sloveniji, akademik Janko Kos, ki je svoj prispevek naslovil Cankar in odprta Evropa, s tem pa želel poudariti, da bo v povezavi z največjim slovenskim pisateljem potrebno izvesti še kar nekaj raziskav.

Po njegovem mnenju bi veljajo raziskati, kakšni so bili filozofski vplivi na njegovo literaturo, zlasti vplivi Platona, Marxa in Nietzscheja, kakšni so bili literarni vplivi oziroma vplivi evropskih literarnih sodobnikov, zunaj dosedanjega cankarizma pa je po njegovih besedah ostala tudi dvojnost, ki se je dogajala v Cankarju, kar je bila sicer značilnost tudi drugih kultur in literatur, to je nihanje med svobodomiselnostjo na eni in krščanstvom na drugi strani.

V primeru filozofskih vplivov je platonizem, pri tem zlasti ideji lepote in hrepenenja, po Kosovem mnenju prišel do Cankarja skozi evropsko in deloma slovensko tradicijo. Pri Cankarjevem pojmovanju socializma se akademiku zdi, da ga je razumel kot svet, v katerem bo zavladala pravičnost, torej kot izrazito etično in moralno komponento, za razliko od Marxa, ki je pojem razumel skozi ekonomski determinizem. V smislu nietzschejanstva pa bi bilo treba po Kosovih besedah posvetiti še precej pozornosti temu, kaj v Cankarjevi literaturi predstavlja dionizičnost.

Med literarnimi vplivi, ki so nejasni, so po Kosovih besedah vplivi Knuta Hamsuna, Maksima Gorkega in Augusta Strindberga oziroma vprašanje, kaj od tega mu je dejansko predstavljalo vpliv in kaj mu je bilo zgolj vzporedno.

Simpozij bo Cankarja osvetljeval skozi tri sklope. Prispevki sodelujočih segajo od vpogleda v nekatera njegova posamična dela in njihovo motiviko do splošnejših zakonitosti njegovega opusa. Kocijančič se je, denimo, posvetil vprašanju motiva gospodarja in hlapca v Cankarjevem nazoru, kar je po njegovih besedah kot eden temeljnih Cankarjevih motivov prisoten od začetka do zadnje objavljene knjige, združuje pa dve temeljni razsežnosti njegovega dela - politično in religiozno.

Primož Vitez se je osredotočil na etične osnove upora v Cankarjevih političnih spisih. Pri tem se mu zdi, da je bil pisatelj v stotih letih "kot etično in politično bitje relativno slabo prebran", v smislu, da so si njegova dela ter filozofska, etična in tudi idejna stališča sproti prisvajale "neke pragmatične smeri v trenutnih političnih razrezih slovenske družbe", enkrat klerikalci, drugič liberalci, tretjič narodnjaki.

"Vsaka od teh prisvojitev pa se mi zdi, da spregleduje dejstvo, da je Cankarjev idejni svet možno ugledati samo skozi celostno branje njegovega opusa v smislu, da združuje tisto, kar se sprotnim politikom zdi nezdružljivo, namreč socialistično idejo in globoko, primitivno, prvinsko krščansko gledanje na svet. To je sinteza, ki je na nek način manj stvar političnih opcij kot pa umetniškega duha. In v tem smislu Cankar tudi ni sam, takih umetnikov je bilo v evropski literaturi kar nekaj in Cankar je verjetno med najpomembnejšimi," je ob robu simpozija za STA povedal Vitez.

Krištof Jacek Kozak je raziskal etične zakonitosti Cankarjevih dram in pri tem prišel do "zelo preproste ugotovitve", da bi Cankarja lahko povezali z izrekom ščuke v drami Za narodov blagor - da je v vsakem človeku nekaj človeka. Prav zato, ker je bil "zelo človek", so mu bile po Kozakovem mnenju vse tegobe in težave človeka tako blizu, kljub temu pa je bil "nekdo, ki je pokončen, nekdo, ki zasleduje vrednote ne le za lastno korist, temveč občestvo, kar je še danes grozljiva redkost".

Popoldanski del posveta bo osvetljeval duhovno razsežnost Cankarjeve literature in njegov mednarodni pomen. Med sodelujočimi bo tudi Istvan Lukacs z Madžarske. Kot je povedal za STA, so bili Madžari med obema vojnama med prvimi v Evropi, ki so ga začeli prevajati. Pri tem je imel pomembno vlogo madžarski slovenist Avgust Pavel. Cankar je postal zanimiv predvsem zaradi socialne občutljivosti določenih del, saj se "na nek način idejno ujemajo s takratnimi tendencami na Madžarskem, obdobjem novega realizma". Še vedno pa v madžarščino po Lukascevih besedah niso prevedeni reprezentativni izbori Cankarjevih del.