Vodja Big banda Krško Aleš Suša za STA: Krško je majhno mesto z veliko glasbe

Big band Krško je kot sekcija Pihalnega orkestra Krško začel delovati konec sedemdesetih let, uradno pa leta 1994, ko ste prevzeli njegovo umetniško vodstvo in taktirko. Ga lahko predstavite?

Orkester je pod mojim vodstvom začel bolj redno delo in v svoj spored vključil modernejše zvrsti tovrstne glasbe, njegovo članstvo pa se je postopoma razširilo na glasbenike iz vseh posavskih pihalnih orkestrov. Temeljno zasedbo orkestra predstavljajo trobentači, saksofonisti, pozavnisti in ritem sekcija, po potrebi pa se nam pridružijo vokalisti. Naš repertoar je raznolik in sega od swinga in latinskoameriških ritmov do jazz-rocka. Med vidnejše evropske nepoklicne big band zasedbe smo se uvrstili leta 2013, ko je naš takratni album Depeched pritegnil širšo mednarodno javnost in kritiko. Sledilo je povabilo na ugledni festival jazza v švicarskem Montreuxu, s čimer so se nam odprla vrata v tujino, že pred tem pa je bil orkester reden gost slovenskih festivalskih dogodkov in nekaterih domačih odrov.

S katerimi solisti sodeluje?

Z Big bandom Krško sodelujejo vokalisti Tadeja Molan, Tjaša Fabjančič, Mary Crnković Pilaš, Anja Kramar in Miha Nemanič, med njegove vidnejše soliste pa sodijo saksofonist Lovro Ravbar, klaviaturist Rok Lopatič, kitarist Miha Koretič, bobnar Janez Gabrič, saksofonist Bojan Zupančič, pozavnist Rok Štirn ter trobentača Tomaž Gajšt in Antonio Geček. Z Big Bandom Krško so nastopili še Lenart Krečič, Adam Klemm, Erik Marenče oziroma praktično vsi vidnejši poklicni slovenski jazz glasbeniki ali študenti jazza. Big band Krško je doslej izdal tri albume oziroma CD plošče, Crossroads leta 2007, Depeched - Tribute to Depeche Mode leta 2013 in ob letošnjem jubileju album avtorske glasbe Big band Krško KK 40.

Nadaljujva s podatki o vaši samostojni glasbeni poti. Ste namreč poklicni glasbenik, saksofonist, z redno službo v Big bandu RTV Slovenija.

Rodil sem se leta 1972. Moja družina se je iz Šempetra pri Novi Gorici leta 1976 priselila v Krško - oče je bil namreč doma iz bližnjega Senovega. Po tehnični srednji šoli sem na srednji glasbeni šoli v Ljubljani obiskoval smer klasični saksofon in hkrati smer jazz saksofon. Na graški jazzovski akademiji sem nato končal šestletni študij in dobil končni naziv magister umetnosti. Od leta 2001 sem zaposlen v Big bandu RTV Slovenija. Pred tem sem z njim sodeloval honorarno.

Kako ste začeli v Krškem?

Leta 1985 sem začel v krškem pihalnem orkestru, tri leta kasneje sem se pridružil njegovemu big bandu, v njegovo delo sem se tesneje vpletel ob obiskovanju drugega letnika srednje glasbene šole, ko sem s prijatelji začel nekoliko posodabljati njegov program. Krški big band, ki je dotlej deloval priložnostno, je takrat začel delovati bolj redno. V naslednjih letih sem nato zlagoma nadomestil njegovega vodjo Draga Gradiška in prevzel vodenje orkestra.

Kot je znano, je Gradišek kot njen ravnatelj tudi v Glasbeni šoli Krško zasejal dobro seme, posledica tega naj bi bila več kakovostnih orkestrov, drugih manjših glasbenih zasedb in glasbenikov oziroma solistov.

Krška glasbena šola je glede na število krajevnih prebivalcev verjetno ena večjih v Sloveniji in poučuje vsa glavna glasbila. Krško premore tri velike orkestre: pihalni orkester, simfonični orkester in 20-članski big band. To je veliko glasbe za majhno mesto. V stik z jazzom sem prišel ravno po zaslugi big banda, zaradi igranja v njem pa sem odločil tudi za tovrstni študij.

To niso poceni zasedbe. Težko jih je vzdrževati že glede zasedbe, kaj šele finančno. Kako vam to uspeva?

Glasbenikov je bilo v Krškem vedno dovolj, podpora kulturi pa je bila v krški občini v stari državi na visoki ravni. Neskromno so jo podpirala tudi določena podjetja, s posodobitvijo big banda pa smo posegli še po drugih posavskih glasbenikih, ki jih je zanimal jazz. Velikih stroškov takrat tudi nismo imeli. Nismo imeli še svojega prostora za vaje in svojih inštrumentov. Uporabljali smo prostor in inštrumente pihalnega orkestra, vsi smo delali zanesenjaško in prostovoljno. Ni nam bilo težko. Redno smo nastopali, stalno in neprekinjeno delali ter vmes prebrodili tudi nekaj kriz. Z dvigom kakovosti so se nam odprla vrata slovenskih koncertnih prizorišč. Orkester se je nato osamosvojil, najeli smo prostore v mladinskem centru, kar nas je pripeljalo do tega, da imamo z novim prostorom Studio 44 v Večgeneracijskem centru Posavje v Krškem in z zadnjo kadrovsko zasedbo res odlične pogoje. Sicer si naše 40-člansko društvo prizadeva tudi za nakup novega koncertnega klavirja. Ob letošnji 40-letnici smo si zastavili cilj, da v štirih letih zberemo dovolj denarja za nakup klavirja, ki je pogoj za gostovanja uglednih jazzovskih pianistov, kot je bilo nedavno gostovanje hrvaškega kolega Matije Dedića.

Prostore ste poimenovali Studio 44. Lahko pojasnite ime?

Big band Krško je kot kulturno društvo omenjeni prostor najel leto pred oblikovanjem večgeneracijskega centra. Tako smo ga poimenovali, ker smo ga opremili z lesenimi akustičnimi elementi nekdanjega snemalnega Studia 14 Radia Slovenija v Ljubljani, številko 44 pa smo dodali po hišnem naslovu Cesta krških žrtev 44. Ti prostori nam v večernih urah služijo tudi kot jazz klub, v katerem smo letos izpeljali sedem koncertov iz cikla Jazz v Studiu 44 in še nekaj drugih nastopov. V prihodnje načrtujemo mesečno vsaj en koncert oziroma prihodnje leto vsaj 12 nastopov. Obiskuje nas občinstvo iz Posavja in z Dolenjske.

Kam se Big band Krško umešča na državni ravni?

Ocenjujem, da so vsi tovrstni slovenski nepoklicni orkestri v zadnjih desetletjih kakovostno močno napredovali. Najbolj delovni so vrhniški, zagorski, radovljiški, v Radljah ob Dravi, dva imajo tudi na Obali. Njihova kakovost je zrasla predvsem zaradi napredka glasbenega šolstva. Mi smo verjetno v vrhu zaradi dobrih kadrovskih pogojev in rednega dela. Hkrati se glasbeniki, ki so nekdaj igrali z nami in so postali profesionalci, v naš big band radi vračajo. Imamo srečo, da smo z vsemi v dobrih odnosih in da naš ljubiteljski big band lahko vedno sestavimo. Hkrati pa še nismo vsega izkoristili in imamo še veliko idej.

Kakšna so ob tem, da se jazzovsko občinstvo stara, mediji pa hkrati ob priklanjanju pogrošnosti obveščajo le o najbolj razvpitem glasbenem dogajanju, pričakovanja glede njegove prihodnosti?

No, sam sem že napovedal, da ga bom vodil še do leta 2022. Potem se nameravam vrniti med njegove redne člane z manj obveznostmi, pred tem pa bomo med domačimi glasbeniki skušali poiskati novega vodjo. Obeti so dobri, saj sedem naših trenutnih članov študira jazz na akademijah v tujini, hkrati pa želim, da bi se v prihodnjih letih še bolj usmerili v avtorsko glasbo naših članov.

Nadaljevali bomo sicer z vsemi jazzovskimi slogi in s posegi v pop in rock glasbo oziroma z raznovrstno glasbo kot doslej in z našo glasbeno šolo igranja v big bandu, s katero smo začeli septembra. To za zdaj obiskujejo trije pozavnisti, dva pianista ter po en basist in saksofonist. Menim, da bomo s pogoji, ki smo jih ustvarili, in z glasbeniki, ki redno sodelujejo z nami, lahko uspešno nadaljevali. Podpira nas tudi Občina Krško.

Kaj pa položaj jazza? Je mogoče v Sloveniji z njim preživeti?

Večina v Sloveniji dejavnih jazz glasbenikov ni vezana zgolj na igranje jazza. Več jih ima še drugo zaposlitev v glasbenih šolah ali drugje, vse glede slovenskega jazza pa je več ali manj skoncentrirano v Ljubljani. Mi, polno poklicno zaposleni glasbeniki, imamo srečo in živimo manj stresno, vse drugo pa ob določeni podpori pristojnih ustanov bolj kot ne temelji na zanesenjaštvu. Slovensko jazzovsko prizorišče se sicer širi in razvija, vse več je v tujini študirajočih glasbenikov, a jih bo morala večina računati na kombinirano zaposlitev.