Direktorica Gorenjskega muzeja Marjana Žibert za STA: V grad Khislstein bi moral stopiti vsak turist

Iztekajoče se leto je bilo za Gorenjski muzej v znamenju dveh jubilejev - 65. obletnice muzeja in 440. obletnice poimenovanja gradu Khislstein, v katerem so osrednji prostori muzeja. Kako ste obeležili ti dve obletnici?

Potekali so muzejski večeri, na katerih so strokovni delavci predstavljali pomen zbirk in svojega dela za dediščino ter širšo javnost. Svoje delo so sodelavci predstavili tudi v Gorenjskem glasu. Novembra pa smo odprli razstavo Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl, ki je osrednji dogodek letošnjega jubilejnega leta in hkrati zaključek leta evropske kulturne dediščine, v katerem smo skušali v ljudeh spodbuditi zavedanje, da je dediščina povsod okoli nas.

Kako pomembno vlogo je grad Khislstein skupaj s svojimi lastniki igral v zgodovini Kranja?

Khisli so bili podjetniška družina, ki se je zaradi trgovine naglo vzpenjala. Vid Khisl je leta 1537 postal tudi ljubljanski župan. Začel je graditi tudi grad Fužine, ki ga je končal Janez Khisl, ki je bil gospodarsko zelo prodoren, hkrati pa vzgojen v humanizmu. Khisli so podpirali slovenski protestantizem in tisk prvih slovenskih knjig. Brez njihove finančne podpore Dalmatin in Trubar ne bi mogla storiti vsega, kar sta za nastanek slovenskega knjižnega jezika. Bili so tudi izjemni podporniki glasbenikov. Khisle bi danes lahko dali za zgled gospodarstvenikom, kako se podpira kulturo in umetnost.

Grad Khislstein, ki so ga Khisli poimenovali po sebi, je obstajal že pred njimi...

Prve omembe gradu so iz leta 1256, ko se Kranj v pisnih virih prvič omenja kot srednjeveško mesto. Takrat so Ortenburžani na tem mestu postavili stolp in ga naslonili na mesto obzidje. V Kranju so bili prisotni tudi celjski grofje in Habsburžani, Janez Khisl pa je grad kupil sredi 16. stoletja. Čeprav so imeli Khisli svoje posesti na približno 30 lokacijah po državi, pa so prav kranjski grad poimenovali po sebi. Verjetno jim je bil zelo ljub.

Že ob odprtju razstave o rodbini Khisl ste opozorili, da je grad Khislstein, ki je osrednji spomenik kulturne dediščine mesta, premalo znan. Zakaj je tako?

Grad ima malo nesrečo lokacijo, saj se ga ob prihodu v mesto ne vidi več tako kot nekoč, ko se je v Kranj prihajalo z Labor. Vsekakor želimo opozarjati na ta kranjski biser kulturne dediščine in ga predstavljamo kot naš glavni eksponat.

Kaj bi lahko naredili za njegovo večjo prepoznavnost?

Menim, da sta potrebna predvsem promocija in trženje, za kateri se trudimo v muzeju, vendar ju lahko izpeljemo le delno, saj to ni tisto, za kar smo poklicani. Menim, da bi grad moral biti vključen v osnovno ponudbo pri ogledih Kranja in bi moral vanj vstopiti vsak turist, ki obišče mesto.

Katera kulturna dediščina najbolj pritegne obiskovalce in turiste v Kranju?

Zaradi šolskih skupin je naš najbolj obiskan objekt Prešernova hiša, ki jo letno obišče več kot 12.000 ljudi. V Gradu Khislstein, kjer imamo prav tako veliko šolarjev, pa letno naštejemo med 8.000 in 10.000 obiskovalcev. Tujci pa se posebej radi odločajo za muzejsko pot, ki poleg gradu in Prešernove hiše vključuje še kostnico in Mestno hišo.

V Kranju je veliko govora o kulturnem turizmu. Kaj vi menite o tem?

Kranj bi res morali promovirati na osnovi kulture. Imamo identiteto Prešerna, odlično gledališče, največji muzej na Gorenjskem, razvejano ljubiteljsko dejavnost, zelo uspešne nevladne kulturnike in staro mestno jedro, ki je predvsem zaradi bogate arheološke dediščine sam po sebi muzej. Lahko bi vzpostavili zanimivo arheološko pot, ki bi jo povezali z rovi in kanjonom.

V Kranju se je v minulih letih infrastruktura starega mestnega jedra že precej uredila. Bi po prenovi gradu leta 2012 in kostnice nekaj let kasneje sedaj še kakšen vaš objekt potreboval prenovo?

Predvsem bi bila potrebna obnove Mestne hiše, ki je spomenik državnega pomena. Sedaj je v tako slabem stanju, da nam že preti nevarnost, da bo kakšnemu obiskovalcu kaj padlo na glavo, saj so instalacije stare 60 let. Tudi postavitev razstave o ljudski umetnosti na Gorenjskem je zastarela. Poleg tega bi lahko izkoristili podstreho za različne delavnice in druženja, denimo študijske krožke, v katerih bi se združevali ljudje z istimi interesi o raziskovanju preteklosti. Na podstrehi bi rabili izolacijo, predelne stene in opreme, nujno pa bi bilo tudi dvigalo, saj je Mestna hiše za starejše in težje gibljive povsem nedostopna, kar je problem tudi pri porokah.

V kakšnem stanju pa je Prešernova hiša v Kranju?

Prenovljena je bila pred približno 20 leti in večje investicije trenutno ne potrebuje. Leta 2020, ko bomo praznovali 220. obletnico Prešernovega rojstva, bomo delno prenovili stalno razstavo in vanjo vključili multimedijske elemente ter jo interpretirali času primerno.

Kaj vas po letošnjih jubilejih čaka naslednje leto? Čemu boste dali poudarek?

Nadaljevali bomo z občasnimi dogodki ob razstavi o gradu Khislstein in rodbini Khisl, pri čemer bomo pripravili tudi dva koncerta renesančne glasbe in muzejske večere. V načrtu imamo bogat galerijski program, osrednja razstava v gradu pa bo posvečena drugi svetovni vojni, in sicer mobilizirancem v nemško vojsko. Prihodnje leto bo tudi okrogla obletnica Prešernove smrti. Hkrati bomo skušali na novo osvetliti lik Janeza Bleiweisa. Pred kratkim je v na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti na to temo potekal simpozij in novembra prihodnje leto se obetata obsežen zbornik in razstava, ki bo prav v Prešernovi hiši. Kar nekaj časa je namreč veljalo, da se Prešeren in Bleiweis nista marala, vendar to ne drži, saj sta vedno lepo sodelovala, o čemer priča tudi to, da je Bleiweis v Kmetijskih in rokodelskih novicah prvi leta 1848 objavil Prešernovo Zdravljico.

So se vam ob zaključku leta kulturne dediščine porodile še kakšne želje in potrebe muzeja za prihodnja leta?

Vsak muzej si želi imeti urejene depoje in upamo, da bomo v sodelovanju z Mestno občino Kranj tudi naše depoje prihodnje leto vsaj malo izboljšali. Dediščina, ki jo predstavljamo na razstavah, je lepa in bleščeča, ampak da te predmete ohranimo za naprej, je treba imeti primerne prostore in opremo. Muzeji smo vendarle ustanovljeni predvsem zato, da zagotovimo, da predmeti ostanejo naslednjim rodovom.

Muzej lastnih sredstev za ureditev depojev in druge potrebne investicije nima?

Glede tega smo odvisni od ustanovitelja, to je Mestna občina Kranj. Večino plač, materialnih stroškov in delno program nam sicer krije ministrstvo za kulturo, približno 20 odstotkov pa prispeva kranjska občina.

Gorenjski muzej skrbi tudi za muzeje v Bohinju. Kakšno pa je stanje tam?

Mislim, da smo v zadnjih letih z bohinjskimi muzeji zelo uspešni. Muzej Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici je po mojem mnenju eden najlepših in najbogatejših muzejev v manjši občini, saj tako zanimiv muzej lokalne zgodovine kot je ta, le težko najdemo. Zelo je privlačen tudi za turiste. Pri tem moram pohvaliti dobro sodelovanje s Turizmom Bohinj, ki tako muzej Tomaža Godca kot Planšarski muzej in Oplenovo hišo zelo dobro vključuje v svojo turistično ponudbo in je lahko pri tem zgled drugim.