Mineva 200 let od smrti Valentina Vodnika - "pervega" na mnogih področjih

Vodnik kot jezikovni vzor svojega časa

Po besedah jezikoslovke Andreje Legan Ravnikar je bil Vodnik je v zadnji četrtini 18. stoletja in prvih dveh desetletjih 19. stoletja najboljši pisec knjižne slovenščine na Kranjskem in jezikovni vzor. Proslavil se je kot jezikoslovec: slovničar, slovaropisec in pisec prvih slovenskih strokovnih besedil - priročnikov, učbenikov.

Vodnikova slovnica Pismenost ali Gramatika za Perve Šole (1811) je prva slovnica slovenskega jezika, v celoti napisana v slovenščini, in prvi slovenski učbenik za poučevanje materinščine. Napisal je in za tisk pripravil obsežen nemško-slovenski slovar Slowenisches Wörterbuch - Slovenski Besednjak, ki pa zaradi spleta neugodnih okoliščin ni nikoli izšel.

Prizadeval si je za oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja, ki ga je evidentiral v pratikah in prvem slovenskem časniku Lublanske novice od vsih krajov celiga sveta (1797-1800), katerega ustanovitelj in skoraj edini pisec je bil. Objavil je tudi prvo slovensko kuharsko knjigo Kuharske bukve ter priredil dva zdravstvena priročnika.

Ob ustanovitvi Ilirskih provinc 1809 ga je zaradi znanja francoščine, italijanščine in velike delovne vneme francoska oblast pritegnila v upravo in nov šolski sistem. V uradnem spisu francoski vladi je Vodnik uspel prepričati Francoze, da so opustili namen, da bi v šolski pouk na Kranjskem namesto slovenščine vpeljali hrvaško dalmatinščino kot v ostalih delih Ilirskih provinc. Po Vodnikovi zamisli je slovenščina postala učni jezik v enotni osnovni šoli in gimnaziji, v zadnjem letniku tudi učni predmet. V tem obdobju je spisal še prvi slovenski učbenik za poučevanje tujega jezika, francoščine in (nedokončani) prvi slovenski učbenik za italijanščino.

Vodnik se uvršča tudi med pomembne slovenske prevajalce tedanjega časa. Njegovi prevodi so dvosmerni: v slovenščino je prevajal iz nemščine, francoščine, italijanščine, latinščine in grščine, iz slovenščine pa v nemščino in latinščino. Med drugim je prevajal nemške in francoske javne razglase, ki jih je imenoval odperta pisma, ohranjenih jih je več kot 200. Z njimi je Vodnik pomembno oblikoval uradovalno slovenščino. Bil je tudi eden prvih piscev, ki je v zasebni korespondenci s slovenskimi izobraženci uporabljal slovenščino, čeprav so si ti o strokovnih vsebinah običajno dopisovali v nemščini, je za STA poudarila Andreja Legan Ravnikar, zaposlena na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Vodnik kot osebnost Zoisovega kroga, ki je zaznamovala slovensko literaturo

Vodnik je nemara osebnost, ki je najbolj zaznamovala slovensko literaturo svojega časa, saj se je med drugim proslavil kot avtor izvirne posvetne poezije. Z dejavnostjo preroditeljskega Zoisovega kroga, katerega navdušeni sodelavec je bil tudi Vodnik, se začenja novo obdobje slovenske literarne kulture, v katerem se nabožnost postopoma umika prerodni, vse bolj izrazito nacionalni naravnanosti, je zapisal sodelavec Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU Marijan Dović.

Po besedah Luke Vidmarja, prav tako sodelavca omenjenega inštituta, je Vodnika v prvega pomembnega slovenskega pesnika načrtno vzgojil in povzdignil njegov mecen in mentor Žiga Zois. Njuno sodelovanje se je začelo okrog leta 1794, ko je Vodnik služboval v Koprivniku v Bohinju, Zois pa je obiskoval svoje bližnje fužine. Zois je Vodnika spodbudil, da je začel po večletnem premoru zopet pisati pesmi in jih objavljati v Veliki pratiki. Njegovo delo je usmerjal z antičnimi in sodobnimi zgledi ter pilil z neusmiljeno kritiko. Vodnik je na Zoisovo pobudo in pod njegovim nadzorom uredil več letnikov Velike pratike in Male pratike, ki sta bili namenjeni najširšemu bralstvu, zlasti kmetom.

Vodnik je bil po Vidmarjevem mnenju dovzeten za Zoisov vpliv zaradi svojega značaja: "Slovel je po prijaznosti, dobrohotnosti in duhovitosti. V odnosu do prijateljev, sodelavcev, učencev in drugih je bil umirjen in popustljiv, najbrž včasih naiven, omahljiv in zato dovzeten za vpliv," je zapisal.

Vodnikovo otroštvo, zunanja podoba in duhovništvo

Rodil se je 3. februarja 1758 v premožni kmečki družini v Zgornji Šiški, kjer je, tako Vidmar, preživljal brezskrbno otroštvo. Po lastnih besedah se je do devetega leta starosti predajal igram, lužam in drsanju po pomrznjenih mlakah, šele nato se je začel učiti branja in pisanja.

Bil je srednje visok, modrih oči ter polnega in rdečeličnega obraza. Ker je imel zelo rad dobro hrano in pijačo, zlasti vino, je bil obilnejše postave. Mučila ga je kila, zaradi slabovidnosti pa je nosil očala. Najbolj je užival v delu in študiju, vendar so mu pogosto očitali počasnost, je za STA naštel Vidmar.

Leta 1775 je stopil v frančiškanski red, vendar mu strogo samostansko življenje ni ustrezalo, zato je pozneje prestopil med škofijske duhovnike, kjer je imel več svobode. Leta 1796 je s Zoisovo pomočjo dosegel premestitev v Ljubljano, kjer je kmalu postal profesor na gimnaziji. Popolnoma predan poučevanju in pisanju je leta 1804 dokončno zaprosil in dobil dovoljenje, da deluje zunaj reda kot škofijski duhovnik.

Vodnikov kult osebnosti

Staroslovenski veljaki so leta 1858 na Vodnikovi domačiji postavili marmorno ploščo in vanjo vklesali, da se je "tod rodil pervi slovenski pesnik". "Odtlej je sodba o Vodnikovem pesniškem prvenstvu stala, obstala in naposled okostenela," je zapisal Dović in poudaril, da "Vodnik seveda ni prvi slovenski pesnik, vsekakor pa je prvi, ki so ga po smrti doletele kultne oblike čaščenja". Vodnikov kult je v sledečih desetletjih sicer v senci velikega Prešerna postopoma usihal, toda postavitev ljubljanskega spomenika Vodniku leta 1889 je vseeno pomenila dotlej najresnejšo simbolno intervencijo slovenskega narodnega gibanja v javni prostor bodoče metropole Slovencev, je prepričan Dović.

Ob jubileju številni dogodki

Poleg znanstvenega simpozija, ki ga omenjeni inštitut pripravlja s SAZU, ljubljansko Filozofsko fakulteto in Vodnikovo domačijo 31. januarja, na Vodnikovi domačiji pripravljajo številne dogodke, ki jih bo 8. januarja, na dan 200. obletnice Vodnikove smrti, uvedla prireditev z razstavo in hišno predstavo.