Leto 2018: Maja Bogataj Jančič za STA: Ureditev avtorskih pravic v EU zahteva znanje avtorskega prava in razumevanje tehnologije

Lahko napravite kratek pregled reforme avtorskega prava v EU?

V formalnem smislu reforma avtorskega prava v EU poteka od septembra 2016, ko je Evropska komisija objavila več zakonodajnih predlogov, med njimi predlog direktive o ureditvi avtorskih pravic na enotnem digitalnem trgu. Celoten postopek sprejemanja zakonodajnih aktov v EU sicer poteka po dveh poteh - po eni se pogajanja odvijajo na ravni držav članic v okviru Sveta EU, po drugi pa v v Evropskem parlamentu, kjer o tem diskutirajo različni odbori.

V okviru Evropskega sveta so države članice stališče glede predloga sprejele maja letos, kar predstavlja osnovo za začetek trialoga s komisijo in parlamentom. V parlamentu pa so ga sprejeli različni odbori, zadnji in najpomembnejši odbor za pravosodje Juri. O tem predlogu so potem glasovali še poslanci julija letos. Poslanci takrat torej niso glasovali o vsebini direktive, ampak o tem, ali bodo podprli stališče odbora Juri ali si bodo vzeli dodaten čas in predvsem avtoriteto in bodo septembra glasovali o vsebini in posledično vlagali dopolnila. Tako julijska odločitev o nepodpori direktive ni bila zmaga nasprotnikov problematičnih členov, ampak bolj signal, da se želijo poslanci poglobiti v tematiko in o tem vsebinsko odločati.

Je bil na svetu konsenz vseh držav?

Ne, šest držav je bilo proti, med njimi Slovenija. Bistveni zadržek v pravnem pogledu je bil, da 13. člen posega v režim odgovornosti ponudnikov internetnih storitev, kot ga trenutno ureja e-commerce direktiva. Ta člen naj bi reševal t.i. value gap, kakor so ga poimenovali imetniki avtorskih pravic, torej naj bi reševal vrednostno vrzel med tem, kaj se dogaja na internetnih platformah in kaj od teh platform dobijo ustvarjalci oziroma bolje rečeno imetniki pravic.

Ključno pri tem je, če smo bolj natančni, da ko je komisija objavila predlog direktive in s tem predlog 13. člena, ki naj bi uvedel nek režim, pri katerem bi platforme, ki omogočajo množično nalaganje vsebin s strani uporabnikov, kot npr. YouTube, morale za to plačevati licenčnine in poleg tega še nadzorovati, da bi se odstranjevale vsebine, ki posegajo v avtorske pravice, je bilo v prvotnem tekstu jasno zapisano, da 13. člen ne posega v trenutni režim e-commerce direktive.

Tekom pogajanj med državami članicami pa se je jasno pokazalo, da bo 13. člen posegel in redefiniral v e-commerce direktivo oziroma trenutni režim notice and take down. Zraven pa tudi spremenil definicijo dajanja na voljo javnosti, ki ga sicer definira druga direktiva. In to, recimo, je bil tudi zadržek Slovenije. Slovenija sicer uradnega stališča glede direktive o ureditvi avtorskih pravic še vedno nima zaradi neusklajenosti stališč med ministrstvi - za izobraževanje, za kulturo, za javno upravo in za gospodarstvo, ki vse skupaj vodi oz. v njenem imenu urad za intelektualno lastnino, in tudi za zunanje zadeve, ki se je v zadnji fazi vključilo, da bi se dosegel kompromis med ministrstvi.

In potem so poslanci septembra direktivo potrdili.

Čez poletje je potekala velika lobistična vojna o tem, kako bodo glasovali v začetku septembra. Tega se ni dalo napovedati, ker se je natančneje vedelo samo za poslance, ki so člani Jurija, kakšno je njihovo stališče. Poleg tega je bilo v zadnjem tednu vloženih toliko dopolnil, da se ni nujno vedelo, kakšen bo rezultat. Ocenjujem pa, da poslanci vseh učinkov dopolnil niti niso razumeli. Za direktivo, ki ima 20 členov, se je izkazalo, da je zelo zahtevna materija, pri kateri se ne potrebuje le avtorskopravnega znanja, ampak bi bilo dobro tudi, da se razume, kako določbe vplivajo na ključno tehnologijo današnjega časa. Kar sem se naučila iz tega postopka je, da odločitve sprejemajo v zelo kratkih rokih, intenzivnih in zlobiranih časovnih okvirjih ljudje, ki vsi ne poznajo ne avtorskega prava, še manj pa razumejo tehnologijo, in potem se postavijo na dva politično določena bregova - smo za ali proti.

Kdo pa ima v vsem tem interes?

Na eni strani so ogromni tehnološki velikani. Na drugi strani pa ima ogromen ekonomski interes industrija velikih imetnikov avtorskih pravic. To so veliki založniki na področju glasbe, avdiovizualne industrije, tiskanih medijev, velik interes imajo tudi tiskovne agencije. Zelo intenzivno so lobirale kolektivne organizacije, kar je bilo zlasti vidno v Sloveniji. V zadnji rundi se je izkazalo, da imajo ogromen interes tudi organizatorji športnih prireditev, saj se je na mizi kar naenkrat znašlo novo dopolnilo, ki predvideva novo sorodno pravico zanje: nekdo, ki organizira npr. nogometno tekmo, zdaj pogodbeno ureja prodajo pravic, po novem pa naj bi imeli novo sorodno pravico, ki je podobna avtorski. Ta pravica bi posledično pomenila, da bi se v primeru, da bi se z internetnih platform moralo odstranjevati posnetke, moralo odstranjevati tudi posnetke športnih prireditev.

Zakaj to omenjam? Samo zato, ker sem izredno kritična, kako je vse skupaj ujeto v izjemno lobistično ugrabljanje močnih industrij. Industrija organiziranja športnih prireditev je še večja kot glasbena industrija v Evropi in države članice te še ene nove sorodne pravice ne podpirajo, je pa vseeno uspela priti na mizo, brez da bi zato vedel celo poročevalec za direktivo Axel Voss. Kar je ilustrativni primer tega, kako je nekaj mogoče, če imaš dovolj velik interes in kanale, ki ti to omogočijo.

Kaj direktiva prinaša, kje je tu ravnotežje med imetniki in uporabniki avtorskih del?

Najprej je treba povedati, da to nista dve enakovredni strani. Urad za intelektualno lastnino ali pa komisija, ki začenja ta postopek, ne stoji na sredini in reče, zdaj bom pa tehtal zasebni interes imetnikov, avtorjev in založnikov ter interes uporabnikov na drugi strani in še nek javni interes. V avtorskem pravu je v startu izhodišče na prvi strani, ker so avtorske pravice povzdignjene na piedestal spodbujanja kulture, kar je sicer prav, treba pa se je tudi zavedati, da tudi to v velikih delih ni nič drugega kot biznis.

Direktiva prinaša nove izjeme in omejitve, ker so potrebne, ker Infosoc direktiva ni prilagojena novim tehnologijam. Predlog tako prinaša novo izjemo za text and data mining, za izobraževanje, za dela, ki niso več v tisku (out of commerce dela), dodatno pa prinaša tudi novo sorodno pravico za izdajatelje tiskanih medijev, in tudi paket določb, ki naj bi pomagale ustvarjalcem, da bi bolj pošteno prišli do poplačila svojega dela, med katerimi je tudi famozna rešitev za value gap.

Lahko greva po vrsti?

Izjema za text and data mining je nujna, da bodo raziskovalci lahko pravno varno "rudarili" tekste, vsebine. Če ponazorim: predstavljajte si računalnik, bralec, ki vstopi v knjižnico, ki ima milijon enot, in vse te tekste prebere, da izlušči dejstva in ideje. To je ključna operacija, ki služi pri kreiranju machine learninga in umetne inteligence. In ko to delajo mašine, čeprav iščejo ideje in dejstva, trenutno ni popolnoma jasno, ali to posega v avtorske pravice ali ne. Izjema se predlaga zato, da bi bili raziskovalci pravno varni. Zanje je to super, problematično pa je, da če ne bo takšne izjeme tudi za podjetja, se bodo ta preselila izven Evrope. Ker - kje lahko dobijo licence za text and data mining?

Druga je izjema za izobraževanje, a se s tem institucije sploh ne ukvarjajo več poglobljeno, ker ni tako pomembna. Zame je ključna in v zvezi s to problematiko sem se poleg text in data mining tudi največ ukvarjala. Potem je tu izjema za out of commerce dela: gre dela, pri katerih avtorske pravice še veljajo, niso pa več v tisku. Vprašanje pri tem je bilo, ali jih lahko knjižnice digitalizirajo in dajo na voljo javnosti oziroma s kom morajo te pravice razčistiti. Načeloma naj bi se to po razširjenem kolektivnem upravljanju dogovarjalo s kolektivkami, ampak v številnih državah takšen sistem sploh ni vzpostavljen. Tako je bil predlog, dokler tega sistem ni, naj bo to prosta izjema. Pri nas je bila Narodna in univerzitetna knjižnica za to možnost, urad pa absolutno proti, ker založniki temu nasprotujejo.

Potem je tu 11. člen.

Ta predstavlja predlog, da naj bi se uvedla nova sorodna pravica za izdajatelje tiskanih medijev, na podlagi katere se bo plačevalo nadomestilo za linkanje. Vprašanje pri tem je, kakšen naj bi bil obseg teh linkov in koliko časa naj bi ta pravica trajala. Ta nova sorodna pravica naj bi reševala problem, ker naj izdajatelji tiskanih medijev, zlasti pa tiskovne agencije, ne bi dobivale ničesar od Googla ali od velikih iskalnikov - da se iskalniki kapitalizirajo na njihovem delu, ki je tudi oblikovanje linkov, in nič ne vračajo. A je to problem? Je. Vendar to je bolj vprašanje, kdo dobiva oglaševalski denar na tem področju. Ampak ali se to reši z novo sorodno pravico, z novo monopolno pravico na področju avtorskega prava? Ne. Ker se z novo pravico postavlja nove bariere na trgu informacij in posledično tudi do našega dostopa do informacij. To bo vplivalo na novinarstvo. Negativno.

Kako pa priti do odstotka oglaševalske pogače?

Najverjetneje z nekim instrumentom, ki ni avtorskopraven, z neko regulacijo, kako se deli pogača od oglaševanja. Mogoče z medijsko zakonodajo, sorodna pravica pa ni rešitev. V Španiji, ko je bila uvedena, je bil Google dovolj močan, da je rekel - vas bom pa odklopil. In so se španski založniki temu odpovedali.

Če prav razumem, je torej vojna v primeru 11. člena med Googlom na eni in založniki na drugi strani, ali je še kdo vmes?

Mislim, da je Google na žalost tako velik, da bo dosegel svoje, tudi če bo sorodna pravica sprejeta. Enako je bilo v Nemčiji. Ko je bila uvedena in se je moral pogajati z založniki, so morali založniki pristati na ničelno ceno licence. Google je uspel. Ali bi to uspelo nekemu manjšemu iskalniku, kot so Yahoo, Seznam na Češkem, Najdi.si in podobni? Ne. Ta ureditev tako koristi skoraj monopolistu na tem trgu in je slaba za ostale. Kolateralno škodo bomo trpeli vsi.

Se pravi, da nove sorodne pravice najverjetneje ne bo?

Kljub vsem opozorilom vse kaže, da bo vseeno sprejeta. Njeni uvedbi nasprotuje več kot 200 akademikov s področja intelektualne lastnine in novinarstva, a kolesje se vrti naprej. Dolgo časa je bila predvidena še druga rešitev - uvedba pravne domneve, kar bi pomenilo, da če nekdo neupravičeno izkorišča vsebino tiskanih medijev ali tiskovnih agencij in ta isti medij zahteva pravno varstvo oziroma sproži tožbo, bi se pravno domnevalo, da ima vse pravice in bi bil s tem lažje uspešen na sodišču.

Na koncu je ta rešitev, ko je Bolgarija prevzela predsedovanje, čudežno izginila 'z mize'. In na ravni pogajanja na Svetu so se potem države, tudi tiste, ki so novi sorodni pravici ves čas nasprotovale, v 'duhu kompromisa' sprijaznile z novo sorodno pravico. Zdi se, da je bilo nekaj takšnega ves čas načrtovano. Ker izdajatelje medijev in tiskovnih agencij ne zanima preprečevanje dostopa do vsebin, to lahko preprečijo že sedaj, želijo si plačila nadomestil. In brez pravice ni pravne podlage za plačilo.

Kaj pa 13. člen?

Ta naj bi bil namenjen ureditvi odgovornosti za kršitve avtorskih pravic na velikih platformah, na katere lahko uporabniki nalagajo vsebine. Za te trenutno obstaja pravilo, da dajo samo prostor in se ne smejo vtikati v vsebino. Tudi ne smejo avtomatično nadzorovati in filtrirati vsebin. Če pa jih nekdo opozori na kršitve, morajo takoj reagirati in kršeče vsebine odstraniti, sicer so odgovorne. Ključno je tudi, da ne smejo dajati preference določenim vsebinskim kanalom, ker je to lahko povezano s tehnološko nevtralnostjo.

To so platforme, kot je YouTube, lahko je tudi Facebook. YouTube je absolutno najbolj pomemben. Že zdaj plačuje določenim velikim imetnikom pravic in se tudi že ukvarja z odstranjevanjem vsebine. Ideja je, da bi po novem vsem imetnikom pravic plačeval nadomestilo. Problem pa je, da niče ne ponuja licence za vse vsebine, ki so na platformah: za vsa AV dela, glasbo, šport, literarna dela itd. Najverjetneje si kolektivne organizacije predstavljajo, da naj bi to delovalo po vzoru obveznega kolektivnega upravljanja. Ampak tega veliki imetniki pravic ne bodo dovolili.

Zakaj ne?

Prvič zato, ker se dogovarjajo neposredno z platformami, drugič pa zato, ker se v primeru obveznega kolektivnega upravljanja potem pravice razčisti za vse, kar pomeni, da se na nek način lahko legalizira povsem piratske platforme. Med sprejemanjem direktive je bilo že več valov, ko so temu členu začeli nasprotovati prav tisti, ki so bili največji zagovorniki, npr. AV industrija.

In Google?

To, da bi se moralo plačevati licence ali si v nasprotnem primeru aktivno prizadevati za odstranjevanje vsebine, ki posega v avtorske pravice, se ves čas prikazuje, kot da bo Googlu zelo škodovalo. Mnogi, in tudi jaz, pa opozarjamo, da mu bi to lahko celo koristilo, ker Google že ima mehanizme oziroma tehnologijo za odstranjevanje vsebin. Problem je, ali je ta tehnologija prava. Ta tehnologija danes, leta 2018, še ni dovolj pametna, saj namreč ne loči konteksta, v katerem se avtorsko delo nahaja, zaradi česar se potencialno lahko odstrani veliko več vsebin, kot je sicer prepovedanih. Odstranjuje se tudi npr. dovoljeno citiranje, dovoljeno parodiranje, vsebine, ki so objavljene v izobraževalne namene itd.

Problematično je, da se filtriranje in odstranjevanje vsebin še vedno forsira, vsem, ki poznajo tehnologijo, pa je jasno, da se to ne da rešiti drugače, kot da to počne tehnologija. Kdor govori o človeškem urednikovanju, nima pojma o tehnologiji.

Naj pa izrecno izpostavim tudi to, da se pri 13. členu nikoli nismo pogovarjali, zakaj se ne uvede režim, ki bi dejansko povzdignil ustvarjalca, avtorja in mu na tej podlagi dal neodpovedljivo pravico do nadomestila od platform. Zakaj denar, ki bo enkrat pobran od YouTubea, ne bi šel ustvarjalcu avtorju, če res želimo spodbujati ustvarjalnost. Ali pa v primeru 11. člena v celoti novinarjem? Seveda industrija - imetniki pravic tega nikoli ne bi dopustili.

Kje torej smo?

Mislim, da je vsebinsko nemogoče povedati, bolj je mogoče povedati procesno. Trenutno smo v fazi, kjer se tri evropske institucije na vrat na nos usklajujejo o predlogu, ker jih že zelo priganja dvoje: po novem letu bo predsedstvo prevzela Romunija, kar ni enako kompetentno avstrijskemu predsedstvu, še bolj pomembno pa je, da so pred vrati evropske volitve, kar pomeni, da mora biti nek skupen kompromis dan v parlament januarja, najkasneje februarja, sicer bo vse skupaj padlo v vodo.

Torej je možno, da bo direktiva sprejeta še pred novim parlamentom?

Mislim, da je to ogromen interes imetnikov pravic in tudi tistih, ki zagovarjamo uvedbo novih izjem in omejitve. A če bo 13. člen še naprej skrpucalo, ki bo uvajalo generalno filtriranje za to, da bi ubranili zasebni interes ene industrije, lahko direktiva doživi velik in upravičen upor s strani državljanov EU, ki se bodo uprli posegom v temeljne pravice. In v tem primeru bodo poslanci v končni fazi verjetno hoteli stati na pravi strani zgodovine.