Leto 2019: Minilo bo 100 let od rojstva velikega filmarja Franceta Štiglica

France Štiglic se je rodil 12. novembra 1919 v Kranju. Poleg prava je študiral tudi dramsko igro. Bil je član avantgardnega Gledališča mladih, med NOB član kulturniške skupine, organizator mitingov in novinar. Prav kot reporter in snemalec se je pridružil partizanom, v Črnomlju je urejal časopis Slovenski poročevalec in se med drugim proslavil s knjigo reportaž o Slovenkah.

Na filmsko pot je stopil leta 1946 kot asistent ruskega režiserja Abrama Rooma pri sovjetskem filmu V gorah Jugoslavije. Nato je Štiglic režiral za Filmski obzornik ter kratke dokumentarne filme (Maščujmo in kaznujmo, 1946; Vojni zločinci bodo kaznovani, 1946), prvi večji uspeh pa mu je prinesel kratki dokumentarec Mladina gradi (1946), saj je zanj leto kasneje prejel bronasto nagrado na festivalu v Benetkah.

Štiglic podpisuje prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film

Leta 1948, kmalu po drugi svetovni vojni, je Štiglic posnel svoj celovečerni prvenec, ki se je v zgodovino zapisal tudi kot prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film po drugi svetovni vojni Na svoji zemlji. Scenarij je po noveli Očka Orel prispeval Ciril Kosmač. Zgodba je postavljena na Primorsko v zadnji dve leti osvobodilnega boja. Govori o prebivalcih tipične primorske vasi, ki so najprej trpeli italijansko in nato še nemško okupacijo. Odpor je zanje priložnost, da se osvobodijo tuje nadvlade.

Letos, ko je minilo ravno 70 let od njegovega nastanka, so film Na svoji zemlji ob podpori Slovenskega filmskega centra digitalizirali in restavrirali, prav tako pa je po novem dostopen na Blu-rayu. Ta izdaja vključuje tudi kratki dokumentarni film Naš film (1949), ki predstavlja utrip ob snemanju filma Na svoji zemlji in tudi delo takratnih filmskih ekip, so sporočili iz Slovenskega filmskega centra (SFC). Na svoji zemlji je tudi edini slovenski film, ki ima svojo tematsko pot.

Leta 1949 je bil Na svoji zemlji kot prvi slovenski oziroma tedaj jugoslovanski film predstavljen v tekmovalnem programu filmskega festivala v Cannesu. Štiglic je nato prejel še dve nominaciji za zlato palmo, in sicer za filma Dolina miru (1956) in Deveti krog (1960). Velike nagrade ali nagrade za režijo ni osvojil, je pa z glavno moško vlogo v Dolini miru leta 1957 na festivalu slavil temnopolti igralec John Kitzmiller.

Edini slovenski režiser z nominacijo za tujejezičnega oskarja

Štiglic prav tako ostaja edini slovenski režiser z nominacijo za tujejezičnega oskarja. Film v njegovi režiji Deveti krog, sicer posnet na Hrvaškem, se je leta 1961 kot jugoslovanski kandidat uvrstil v nabor nominirancev 33. podelitve nagrad Ameriške filmske akademije. Nagrado mu je speljal film Deviški vrelec v režiji Ingmarja Bergmana.

Deveti krog je bil sicer prvi igrani film, ki se je navezal na dogajanje v ustaškem koncentracijskem taborišču Jasenovac, v katerem je umrlo na desettisoče ljudi. Poleg nominacij za oskarja in zlato palmo v Cannesu je leta 1960 Deveti krog na Puljskem filmskem festivalu prejel zlato areno na najboljši film ter številne druge nagrade.

Natančen režiser, ki je izrisal vsak kader

Tone Frelih je v delu France Štiglic - Od epopeje do nostalgije iz leta 2008 predstavil opus velikega filmarja in zapisal, da je Štiglic v skoraj štiridesetletnem ustvarjalnem obdobju posnel 15 celovečernih filmov, šest kratkih dokumentarcev in pet televizijskih nadaljevank. Značilnost njegovega opusa so po ugotovitvah Freliha ekranizacije znanih literarnih del.

Posebej plodno je bilo njegovo sodelovanje s Kosmačem, ki je porodilo še dva znamenita slovenska filma - Balada o trobenti in oblaku (1961) in Tistega lepega dne (1962). Film Trst (1951) je Štiglic posnel po scenariju Franceta Bevka, Svet na Kajžarju (1952) po istoimenski povesti Ivana Potrča, Ne joči, Peter (1964) po scenariju Ivana Ribiča, Povest o dobrih ljudeh pa po delu Miška Kranjca (1975).

Štiglic podpisuje tudi prvi poskus slovenskega zgodovinskega filma z Amandusom (1966) po noveli Ivana Tavčarja ter prvi slovenski socialnokritični film za otroke Pastirci (1973) po istoimenski Bevkovi povesti.

"Bil je natančen režiser, zapisal, če ne izrisal, si je vsak kader," je med drugim ugotovil Frelih in dodal: "Pri recepciji filmov Franceta Štiglica ni nobenih zaprek. Temeljna sporočila so jasna in jasno izražena."

Za televizijo je Štiglic režiral nadaljevanke (VOS (1965-1971), Bratovščina Sinjega galeba (1970), Mladost na stopnicah (1973) in Strici so mi povedali (1983). Od 1973 je Štiglic na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani kot redni profesor poučeval filmsko režijo in igro.

Bil je dolgoletni predsednik Društva slovenskih filmskih delavcev in predsednik Zveze jugoslovanskih filmskih delavcev ter eden od ustanoviteljev Triglav filma ter dolgoletni direktor Vibe. Za svoje delo je prejel več nagrad, med večjimi Prešernovo nagrado leta 1962 ter Badjurovo nagrado leta 1978. Zadnji film, ki ga je Štiglic posnel, je Veselo gostüvanje iz leta 1984. Umrl je 4. maja 1993 v Ljubljani.