V Osmozi Živadinov s poklonom igralki Ivi Zupančič

Predstava ali obred poslavljanja ima več dimenzij. Predvsem gre za hommage igralki z impresivnim umetniškim opusom, ki je dala pečat slovenskemu teatru in postgravitacijski umetnosti Živadinova, piše današnje Delo.

Naslov dogodka Reka, Reka se nanaša na eno izmed prvih večjih vlog, ki jih je Iva Zupančič odigrala v 60. letih minulega stoletja. Po besedah zgodovinarja Marka Marina je bila ena tistih igralk, "ki je z Ismeno Dominika Smoleta in Reko Daneta Zajca kmalu po drugi svetovno vojni izoblikovala moderno gledališko igro," je Marinove besede povzel časnik.

Pomembno izhodišče za predstavo Reka, Reka je, da je Iva Zupančič, članica Odra 57, igrala naslovno vlogo Reke v krstni uprizoritvi Zajčeve predstave Otroka reke v režiji Tarasa Kermaunerja. Ta je Živadinovu odkril nekaj pomembnih enciklopedičnih dejstev, ki bodo odigrala pomembno vlogo v njegovi predstavi, piše Delo.

Zajčeva drama metaforično spregovori o vprašanju časa, minevanja, bolečini eksistence, tujosti človeka v svetu, ki razpada. Eksistencialistično dramo je Živadinov prepesnil v nov obred poslavljanja, ki prvotno besedilo uporabi kot osnovo za pogovor med igralko, ki jo igra Miranda Trnjanin, in dramatikom (Borut Veselko) oziroma pesnikom (Marko Mlačnik) ter Tujcem (Davor Janjić).

Reka, Reka je torej predstava, ki tematizira nastajanje, okostje, zaodrje neke druge predstave iz zgodovine slovenskega gledališča. Tako Živadinov Otrokoma reke priskrbi odmev, ki tematizira razmerje med igralko in pesnikom oziroma dramatikom. Njena umetnost se tu premeša z njenim življenjem. To po besedah Živadinova dobi svoj najgloblji smisel v jeziku, "saj je Reka, Reka drama o lepoti jezika in oblikovanju jezika, predvsem pa o njegovem razpadu, ko začnejo umazane besede vreti iz umazanih ust", piše Delo.

Reka, Reka spada v univerzum petdesetletne predstave Noordung 1995-2045. Predstava se ponavlja vsakih deset let, v njej pa preminule igralke in igralce nadomestijo s substituti. Če je preminila ženska, njen tekst zamenja melodija, če moški, pa ritem. Vsak igralec ima od premiere leta 1995 svojo maketo. Ko umre, dobi substitut v tej podobi. Gre za biotransmiter, ki igralca ali igralko nadomešča na Zemlji. V vesolju bo vsakega igralca nadomeščal poseben satelit, umbot. Ob zadnji ponovitvi, leta 2045, ko bo celotna zasedba preminila, bo Živadinov te umbote peljal v orbito in jih namestil okoli Zemlje.

Med čakanjem na nove ponovitve Živadinov ostaja zvest svoji živi in preminuli igralski ekipi predvsem s tovrstnimi gledališkimi obredi poslavljanja. V nocojšnji predstavi bo maketa Ive Zupančič prišla na sklepni priklon, med gledališkim dogodkom pa bo Živadinov s pomočjo ljubljanskega digitalnega laboratorija Ljudmila Ivino maketo tiskal na simuliranem odru ljubljanske Drame, še piše Delo.