Krečič v novi monografiji o Plečniku s strokovne in človeške plati

V delu Krečič Plečnika spremlja tako osebnostno kot po umetniški plati, od njegove zgodnje mladosti, očetove mizarske delavnice preko šolanja v Gradcu do preboja v šolo znamenitega arhitekta Otta Wagnerja na Dunaju, kjer malo pred koncem 19. stoletja sledijo njegov hitri vzpon na vrh umetniškega prizorišča in nato umetnostna preobrazba med potovanjem po Italiji ter desetletje najvidnejšega ustvarjalnega vzpona, so zapisali pri založbi.

Krečič se je pri svojem delu v 70. letih minulega stoletja sprva posvečal pretežno vprašanjem slovenske zgodovinske avantgarde v njenih evropskih okvirih, kasneje pa se je ukvarjal s preučevanjem življenja in dela arhitekta Plečnika. Kot je povedal na današnji predstavitvi dela, je napisal že več monografij in drugih tekstov o srečanjih z velikim arhitektom v njegovih ambientih.

Pri delu Plečnik: Živeti za popolnost je Krečič ubral bolj osebno pot, saj je želel bralcem poleg Plečnikovega dela predstaviti tudi njegovo zapleteno osebnost in si je dovolil nekoliko globlji vpogled v arhitektovo zasebno življenje. Med drugim se je posvetil temu, da je Plečnik večkrat preživljal boleča obdobja občutenja tujstva. Prvič, ko je prišel v Prago, drugič ob vrnitvi v Ljubljano in nazadnje leta 1945, ko se je "počutil tujca v času". Prav tako je pisal o obdobju po tem, ko je Plečniku razstava v Parizu omogočila vstop v "orbito največjih".

Kot so zapisali pri Beletrini, nova biografija o Plečniku prinaša "zgodbo o geniju, ki je mukoma prispel do pravih ljudi in okolja, kjer je imel priložnost v polnosti razviti svoj talent in se potem, zaradi prepričanja, da je arhitektura v najširšem pomenu stvar umetnosti, do konca boril za svoj prav." Nekaj sorodnosti je Krečič v delu zaznal tudi med Plečnikom in pisateljem Ivanom Cankarjem. Po izkušnji proletarskega Dunaja se denimo po njegovih besedah Plečnik približuje Cankarjevi misli: "Domovina! Dal sem ti vso svojo fantazijo, kaj bi ti še dal!"

Monografijo zaznamuje posebno oblikovanje, ki so jo zasnovali trije oblikovalci iz Kabineta 01. Vanjo je umeščenih tudi več kot 100 fotografij, posebnost pa je ta, da prvo in zadnjo stran v mehak material oblečene platnice krasita natisnjeni fotografiji Plečnika v mlajših in poznejših letih. Oblikovalec Jan Jagodič je dejal, da so se s kolegoma oblikovanja lotili tako, da je delo ljudsko, bralcem dostopno, morda v duhu, da bi ga, v skladu z mestoma bolj sproščeno vsebino, celo lahko brali na plaži.

Krečič je ob aktualnih polemikah glede usode Plečnikovega stadiona za Bežigradom izrazil upanje, da bi novo delo o njem pomagalo k prepoznavanju arhitektove veličine in hkrati pripomoglo k razmisleku, da je treba ustrezno zavarovati njegovo zapuščino.

Monografija je izšla v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Njegov direktor Matevž Čelik je delo pohvalil in kot eno od njegovih vrlin izpostavil, da Plečnika predstavlja kot človeka iz mesa in krvi, drugače pa ga predstavlja tudi kot ustvarjalca, kar odpira nove možnosti za raziskovalce. Dodal je, da bo sicer delovna skupina do pomladi pripravila dosje za nominacijo vpisa Plečnikovih del na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, več o tem pa bo znano do leta 2021. Leto kasneje bo sicer minilo 150 let od arhitektovega rojstva.