Umrla je ameriška pesnica Mary Oliver

Avtorica več kot 15 knjig poezije in zbirk esejev je pisala kratke in neposredne sestavke, v katerih je vselej častila zunanji svet in naravo ter prezirala pohlep, uničevanje in druge zločine človeka. Eden njenih najljubših pridevkov je bil "popoln", a ga je redko pripela na ljudi. Njene muze so bili metulji, sove, žabe in gosi, spremembe letnih časov, sonce in zvezde, navaja britanski časnik The Guardian.

Pred tremi leti so pri Mladinski knjigi izšle njene izbrane pesmi pod naslovom Zakaj se zbujam zgodaj. Kot so tedaj zapisali pri založbi, je Mary Oliver že desetletja ena najbolj priljubljenih ameriških pesnic, ki je navdih za poezijo od nekdaj iskala in našla v naravi, zaradi česar so jo primerjali s Henryjem Thoreaujem. Z Emily Dickinson pa sta si po mnenju nekaterih delili ljubezen do samote in notranjih monologov.

Podobno kot njen vzornik Walt Whitman, ki ga je imela za brata, ki ga ni nikoli imela, Mary Oliver ni le opazovala gob, kako rastejo po dežju, ali sov, kako skovikajo z drevesa, ampak je hrepenela po tem, da bi spoznala in postala eno s tistim, kar je videla, piše The Guardian.

Med njenimi knjigami poezije so White Pine, West Wind in antologija Devotions, ki je izšla leta 2017. Za zbirko American Primitive je leta 1984 prejela Pulitzerjevo nagrado, za New and Selected Poems pa leta 1992 ameriško državno nagrado za književnost. Leta 1998 je prejela nagrado Lannan za življenjsko delo. Cenili so jo od pesniških kolegov Stanleyja Kunitza in Rite Dove do Hillary Clinton in Laure Bush.

Rodila se je 10. septembra 1935 v napol podeželskem predmestju Clevelanda, v kraju Maple Heights v zvezni državi Ohio, kjer je, kot je nekoč povedala, lažje prenašala disfunkcionalno družino s pisanjem pesmi in grajenjem hišk iz trave in vej. Velik vpliv nanjo je imela pesnica Edna St. Vincent Millay, pri kateri je živela nekaj časa in ji pomagala pri birokratskih opravkih. V tem času je spoznala tudi fotografijo Molly Malone Cook, svojo dolgoletno partnerico.

"Nimam veliko upanja, da bo naša Zemlja ostala takšna, kot je bila, ko sem bila otrok. Že zdaj se je močno spremenila. Šele ko izgubimo povezavo z naravnim svetom, ugotovimo, da jo potrebujemo. Moja trajna vrednost na tem svetu bo ta, da sem ljudi poskušala opominjati na to, kakšna naj bi bila Zemlja," je leta 2011 v enem od redkih intervjujev za revijo O povedala pesnica.